UPRS Sodba I U 2023/2018-11

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se zahteva za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrže. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka na podlagi podatkov, ki jih je posredovala tožeča stranka, ter dokumentov, ki jih je pridobila, skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ugotovila, da je tožeča stranka podala zahtevo za verifikacijo v zvezi s hranilnimi knjižicami št. ..., ... in ..., ki vsebujejo dinarska sredstva in ne deviznih. Ker predmetna hranilna knjižica ni devizna, njene imetnice ni mogoče šteti za upravičenko v skladu z ZNISESČP. Tožena stranka je presodila, da tožeča stranka, ki ni imetnica devizne knjižice, ne more biti upravičenec po določbah ZNISESČP ter zato tudi ne more biti stranka postopka, zaradi česar je njeno zahtevo zavrgla na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2Tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijani sklep v nasprotju z veljavnimi predpisi, saj je tožeča stranka imetnica predmetnih deviznih vlog in ima pravico do izplačila. Sodišču predlaga, naj ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so predmetne knjižice dinarske in ne devizne, ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, temveč se zahteva nanaša na dinarske hranilne knjižice, odprte pri Ljubljanski banki. d.d. Ljubljana, Glavna podružnica Zagreb, kar pa ni predmet postopka verifikacije skladno z določili ZNISESČP. Posledično tožeče stranke ni mogoče šteti za upravičenko v smislu določil ZNISESČP. Predlaga zavrnitev tožbe.

4Tožba ni utemeljena.

5Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, s katerimi se skladno s 1. členom določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se po izrecni določbi tega člena ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

6Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona; po določbah 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filijale Zagreb (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Zagreb) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek).

7Med strankama ni sporno, da so predmetne hranilne vloge tožeče stranke dinarske vloge, sporno pa je, ali predmetna vloga predstavlja neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP in ali zanjo odgovarja Republika Slovenija.

8Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ustrezno obrazložila, zakaj šteje, da predmetne vloge niso neizplačane stare devizne vloge. Kot je navedla tožena stranka v izpodbijanem sklepu, je tožeča stranka zahtevala verifikacijo bančne vloge, ki vsebuje dinarska sredstva in ne deviznih. Jugoslovanski dinar je bil pred letom 1991 uradna valuta v Jugoslaviji, zato hranilne vloge v dinarjih niso devizne vloge. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da predmetna hranilna vloga ne ustreza opredelitvi stare devizne vloge po prvem odstavku 2. člena ZNISESČP, saj, kot rečeno, ne gre za devizno vlogo. Navedeno pomeni, da terjatev, ki jo v obravnavanem postopku uveljavlja tožeča stranka ni terjatev do Banke, za katero bi odgovarjala Republika Slovenija na podlagi določb ZNISESČP. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se zahteva zavrže na podlagi 129. člena ZUP, ker tožeča stranka ne uveljavlja upravičenja po določbah ZNISESČP.

9Po povedanem je torej odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ker se v obravnavani sporni zadevi s tožbo v upravnem sporu izpodbija uvodoma navedeni procesni sklep (129. člen ZUP).

11Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravno odločilno dejansko stanje med strankama ni sporno (to je, da je tožeča stranka zahtevala verifikacijo dinarskih vlog). Tožeča stranka na podlagi navedenega v tem postopku, tudi v primeru, če ji res predmetne hranilne vloge niso bile izplačane, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi in pripravljalni vlogi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku¹. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.² Tak je tudi obravnavani primer.

¹ Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge
² Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge