UPRS Sodba I U 72/2021-8

Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. Bpp 186/2020-3 z dne 16. 12. 2020 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V obrazložitvi je navedla, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP z zvezi z upravnim sporom, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opravilno številko I U 2212/2017, ter, da je kot želeno vrsto, obliko in obseg BPP navedla »pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje; rok 8 dni, 27. 8. + stroški postopka«. V zvezi s tožničino prošnjo je tožena stranka ugotovila, da se ta nanaša na vložitev pritožbe zoper sklep I U 2212/2017-16 z dne 15. 7. 2020, s katerim je Upravno sodišče RS zavrglo tožničino tožbo zoper sklep Upravne enote A. št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017. Tožba je bila zavržena, ker tožnica zoper izpodbijani sklep Upravne enote A. ni vložila pritožbe, čeprav je bila ta dovoljena. Tožena stranka je v nadaljevanju navedla, da objektivni pogoj iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pri tožnici ni izpolnjen, saj Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 7. točki prvega odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Ker tožnica ni izčrpala vseh rednih pravnih sredstev, ki bi jih po zakonu morala izčrpati pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu, je tožena stranka ocenila, da s pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe nima verjetnih izgledov za uspeh. Zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP je tožena stranka tožničino prošnjo zavrnila.

2Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo, v kateri uvodoma postavlja vprašanje, kateri so objektivni pogoji za dodelitev BPP in navaja, da finančne pogoje izpolnjuje. Sprašuje, kateri procesni pogoji niso izpolnjeni in kaj je nerazumno. V nadaljevanju navaja, da je jasno, da je izbrisana in da od rojstva živi tukaj, da je vsa dokazila poslala toženi stranki in Ministrstvu za notranje zadeve in da je kriva pošta, saj stalno spreminjajo delovni čas. V Sloveniji ni brez državljanstva, niti ilegalno, v A. je delala in študirala arhitekturo. Gimnazijo in likovno akademijo je obiskovala v B., eno leto je živela v C., a je vsako leto štiri do pet mesecev živela v D. pri stari mami. Tožbi prilaga pritožbe, za katere naj bi sodišče mislilo, da jih ni.

3Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

4Tožba je utemeljena.

5Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka (navaja, da je izpodbijana odločba neobrazložena, saj iz nje ni razvidno, kaj je objektivni pogoj za dodelitev BPP (ki ga naj ne bi izpolnjevala), kaj je procesni pogoj in kaj je v njeni zadevi nerazumno) ter napačno ugotovitev dejanskega stanja (navaja, da tožbi prilaga pritožbe, za katere sodišče misli, da ne obstajajo).

6Sodišče po pregledu upravnega spisa ugotavlja, da je tožnica v zadevi I U 2212/2017 vložila tožbo zoper sklep Upravne enote A., št. 492-206/2017-3 z dne 27. 6. 2017 (s tem sklepom je bilo odločeno o tožničini prošnji za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno z izbrisom iz stalnega registra prebivalstva) in zoper sklep Upravne enote A., št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017 (s tem sklepom je bilo odločeno o tožničini prošnji za določitev denarne odškodnine za škodo, ki je bila z izbrisom iz stalnega registra prebivalstva povzročena njeni mami). Sodišče je ugotovilo, da je tožnica zoper sklep z dne 27. 6. 2017 (torej zoper sklep, ki se nanaša na odškodnino za škodo, ki jo je zaradi izbrisa utrpela sama) vložila pritožbo na Ministrstvo za notranje zadeve, zoper sklep z dne 26. 6. 2017 (torej zoper sklep, ki se nanaša na odškodnino za škodo, ki jo je zaradi izbrisa utrpela njena mama) pa ne. Tožbo je posledično v delu, ki se nanaša na sklep Upravne enote A., št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017 zavrglo, saj se tožba v upravnem sporu lahko vloži le, če je tožeča stranka že v upravnem postopku vložila pritožbo zoper odločbo, ki jo izpodbija. Tožnica se je želela zoper zavrženje tožbe pritožiti in v zvezi s tem je zaprosila za dodelitev BPP.

7Kot je v 5. točke obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila tožena stranka, so objektivni (t.i. postopkovni) pogoji za dodelitev BPP predpisani v 24. členu ZBPP. Prvi odstavek 24. člena določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

8Glede na zgoraj navedeno bi bil t.i. objektivni pogoj za dodelitev BPP izpolnjen, če bi tožnica vsaj z verjetnostjo izkazala, da ugotovitev Upravnega sodišča RS v sklepu I U 2212/2017-16, da zoper sklep Upravne enote A., št. 492-207/2014-3 z dne 26. 6. 2017 ni vložila pritožbe, napačna.

9Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnica v prošnji za dodelitev BPP v rubriki »pravna zadeva« navedla le opravilno številko zadeve, v kateri se je želela pritožiti, v rubriki »Navedba želene vrste, oblike in obsega brezplačne pravne pomoči« pa, da želi »pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje, rok 8 dni, 27. 8. + stroški postopka«. Tožnica torej ni navedla razlogov, zaradi katerih meni, da bo s pritožbo uspela, kar pomeni, da v vlogi ni navedla podatkov, ki jih je tožena stranka potrebovala za oceno, ali je v zadevi izpolnjen pogoj objektivni pogoj za dodelitev BPP.

10V skladu s prvim odstavkom 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. V ta namen mora uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena (prvi odstavek 139. člena ZUP). Tožena stranka bi morala tožnico posledično pozvati, naj svojo vlogo dopolni z navedbo dejstev in dokazov, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti, ali ima v zadevi verjetne izglede za uspeh, česar pa ni storila, temveč je ugotovitev, da pri tožnici ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP, utemeljila z navedbo, da ZUS-1 v 7. točki prvega odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ni bila vložena ali je bila vložena prepozno, ter da v obravnavanem primeru ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vodenje upravnega spora, saj tožnica ni izčrpala vseh rednih pravnih sredstev, ki bi jih po zakonu morala izčrpati pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu.

11Tožena stranka je torej tožničine možnosti za uspeh s pritožbo ocenila zgolj na podlagi vsebine sklepa, zoper katerega se je tožnica želela pritožiti. Na takšni osnovi po naravi stvari ni mogoče oceniti izgledov za uspeh pravnega sredstva, zato odločitev tožene stranke po presoji sodišča predstavlja napačno uporabo prvega odstavka 24. člena ZBPP. S to kršitvijo je povezana tudi kršitev prvega odstavka 138. člena in prvega odstavka 139. člena ZUP, obrazložena v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, kot posledica teh dveh kršitev pa je v zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

12Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4., 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni ko je dobila sodbo; pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopkov (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

13Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).