UPRS Sodba II U 124/2018-14

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za javno upravo vlogo tožnice za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča na podlagi Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju ZUVRAS), zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 31. 1. 2018 pri Upravni enoti Ljutomer vložila vlogo za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUVRAS. Slednji določa, da je državljan Republike Slovenije, ki je bil 28. junija 2017 lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, in je imel na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebival, upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji. Do finančne pomoči je upravičen tudi državljan Republike Slovenije, ki je nepremičnino iz prejšnjega stavka podedoval na njenem naslovu 28. junija 2017 prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej hkrati dejansko prebival.

2Organ je v ugotovitvenem postopku, v katerem je bila zaslišana tožnica in priči A.A., vodja delovne enote M. ter B.B., socialna delavka, zaposlena v M., ugotovil, da tožnica v skladu s 17. členom ZUVRAS ne izpolnjuje pogojev za dodelitev finančne pomoči. Tožnica je sicer državljanka Republike Slovenije in je bila na dan 28. junija 2017 lastnica nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije (nepremičnina na naslovu ..., Republika Hrvaška, k.o. ..., III ... št. katastrske parcele ..., št. zemljišča 72/2/2), vendar ne izpolnjuje pogoja, da je imela na naslovu nepremičnine na Hrvaškem dne 28. junija 2017 prijavljeno stalno prebivališče, niti ni tam dejansko prebivala. Tako iz uradnih dokumentov, kot iz zapisnikov o zaslišanju tožnice in prič A.A. in B.B., nedvomno izhaja, da je imela C.C. na dan 28. junija 2017 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... in je na tem naslovu tudi dejansko prebivala.

3Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da ni vložila nobene vloge za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji, zato ni bila obravnavana v skladu z zahtevkom in dopolnitvami zahtevka. Za gradnjo nepremičnine v Republiki Sloveniji nima nobenih pogojev, prav tako ne želi nakupa nepremičnine v Republiki Sloveniji iz razlogov starosti ter njenega zdravstvenega, socialnega in finančnega stanja. Od aprila 2014 je v institucionalnem domskem varstvu v M., ..., saj je bila leta 2014 ocenjena, da ni sposobna samostojnega življenja. Tako ni bila sposobna živeti, bivati ali imeti stalnega prebivališča na lokaciji ..., kot tudi ne na naslovu ..., kjer je imela lastniško stanovanje. Stanovanje v Ljutomeru, ki je bilo kupljeno leta 1993, je morala prodati zaradi potreb po institucionalnem varstvu. Iz teh razlogov se tudi ni odločila, da bo arbitražno razsodbo reševala z zazidavo oziroma nakupom nepremičnine v Sloveniji. Za njen primer pride v poštev finančna odškodnina, ki bi jo lahko uporabila za plačilo institucionalnega varstva, kolikor je potrebno in za osebno porabo. Na lokaciji ... nima nikogar, kot tudi ne v bližnji okolici. Kot edini dedič je sporno nepremično leta 2006 podedovala.

4V nadaljevanju tožnica še navaja, da je na Upravno enoto Ljutomer bila vabljena dne 2. 8. 2017, ko je nastal zapis izražene potrebe, tam je morala odgovarjati na neki splošni vprašalnik, iz katerega ni bilo jasno, kam kaj prehaja z implementacijo arbitražne odločbe, pri čemer je tedaj izrazila željo, da celotana nepremičnina ... preide v Republiko Slovenijo, kar je dokazovala z lastništvom in neusklajenimi katastri med k.o. ..., Republika Hrvaška in k.o. ..., Republika Slovenija. Podatki kažejo na rešitev, da bi bilo lažje izvedljivo, če celotna domačija preide v k.o. ..., Republika Slovenija. Na zaslišanju je tudi povedala, da zanjo ne pride v poštev zazidava hiše, niti nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji, ker za to nima pogojev glede na starost, zdravstveno stanje, finančne zmožnosti, kot tudi socialne pogoje. Prav tako ne vidi realnih možnosti za prodajo sporne nepremičnine v Republiki Hrvaški. Ne more in ne sme ji biti kršena pravice do potrebnega institucionalnega varstva, kar pa bo trajalo samo toliko časa, dokler bo imela finančne zmožnosti, da bo lahko plačevala oskrbnino. Zavzema se za odškodnino, ki bi jo porabila za domsko oskrbo in osebne potrebe. Poudarja, da ni bilo treba posebej ugotavljati, kje je imela stalno prebivališče in kje je bivala 28. oziroma 29. 6. 2017. Upravna enota je samo zbirala določene podatke in ji ni znano, od kod je zadeva prišla na Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije, kjer so dne 12. 3. 2018 izdali odločbo, s katero so zavrnili njeno vlogo, s katero niti ni zaprosila za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji.

5Nadalje tožnica še poudarja, da nima nobenih uradnih podatkov, da bi bila njena nepremičnina ... kdaj del ozemlja Republike Slovenije, na podlagi razsodbe pa je ostala na Hrvaškem ozemlju. Cilj in namen ZUVRAS naj bi bil ohranitev pravic in obveznosti ter priznavanje novih pravic in ostalo, vendar se v njenem primeru izkazuje le nalaganje novih obveznosti, kar ni sprejemljivo, stari problemi pa ostajajo. Tudi če bi v odločbi z dne 12. 3. 2018 bilo ugotovljeno, da ji finančna pomoč za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji pripada, čeprav za to ni dala vloge, bi slednje morala odkloniti. Teh obveznosti zaradi njenega stanja ne more prevzeti. Uvrščena je bila v napačno skupino in obravnavo. Predlaga, da se ji dodeli ustrezna finančna odškodnina z možnostjo uporabe finančnih sredstev za oskrbnino in osebne potrebe, brez dodatnih obveznosti.

6Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Vztrajala je pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču posredovala upravni spis.

7Tožba ni utemeljena.

8Sodišče najprej pojasnjuje, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška, ko po številnih poskusih nista razrešili spora glede meje na kopnem in morju, dne 4. 11. 2009 v Stockholmu sklenili Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki je začel veljati 29. 11. 2010. Arbitražno sodišče v Haagu je v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava na podlagi arbitražnega sporazuma dne 29. 6. 2017 razglasilo Končno razsodbo v arbitraži med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško glede določitve meje na kopnem in morju ter določilo stik Republike Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. V tretjem odstavku 7. člena arbitražnega sporazuma je bilo določeno, da pogodbenici v šestih mesecih po sprejetju razsodbe storita vse potrebno za njeno izvršitev, vključno s spremembo notranje zakonodaje, če je to potrebno. Na podlagi te določbe in po končni razsodbi, je Državni zbor RS dne 27. 11. 2017 sprejel ZUVRAS, ki je začel veljati dne 9. 12. 2017.¹ Namen tega zakona je bil zlasti olajšati življenje ob meji živečih ljudi, ki jih je razsodba prizadela tako, da zaradi nje ne bi imeli več pravic, ki so jih pred tem uživali.²

9Prvi odstavek 17. člena ZUVRAS, na podlagi katerega je organ obravnaval tožničino vlogo z dne 30. 1. 2018 in na tej podlagi tudi sprejel odločitev, določa, da je državljan Republike Slovenije, ki je bil 28. junija 2017 lastnik, solastnik oz. skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije ali je takšno nepremičnino podedoval, in je imel na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebival, upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji. V nadaljevanju tega člena so določeni pogoji za pridobitev finančne pomoči, vrednost finančne pomoči, rok za vložitev vloge za dodelitev finančne pomoči in pogoji za vračilo te pomoči.

10V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da je nepremičnina na naslovu ..., last tožnice na podlagi končne razsodbe arbitražnega sodišča na podlagi arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške postala del ozemlja Republike Hrvaške. Prav tako ni sporno, da tožnica na dan 28. 6. 2017 na naslovu ..., ni imela prijavljenega stalnega prebivališča niti tam ni dejansko prebivala.

11Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica dne 30. 1. 2018 pri Upravni enoti Ljutomer, po tem ko je dne 9. 12. 2017 začel veljati ZUVRAS, vložila vlogo, naslovljeno kot „Zadeva: implementacija arbitražnega sporazuma, Komisija za implementacijo arbitražnega sporazuma (za območje ... – ...) med R Slovenijo in R Hrvaško“. Pri tem je bil še pred začetkom veljavnosti ZUVRAS na Upravni enoti Ljutomer dne 2. 8. 2017 s tožnico opravljen razgovor, in na podlagi tega izdelan „Zapis izražene potrebe osebe, ki jo implementacija razsodbe arbitražnega sodišča neposredno zadeva“, vse v skladu s sklepom Vlade RS št. 57000-3/2015/18 z dne 29. 6. 2017, po katerem je vlada namenila posebno skrb implementaciji arbitražne razsodbe, zlasti prebivalstvu v obmejnem pasu, ki jih razsodba neposredno zadeva.³

12ZUVRAS torej ureja pravice ob meji živečih ljudi, ki jih je prizadela arbitražna razsodba, in sicer iz socialnih zavarovanj in socialne varnosti (5. člen), pravice v zvezi s kmetijskimi zemljišči in gozdovi (6., 7. in 8. člen), načrtovanje preselitvene kmetije (9. člen), ukrepe kmetijske politike (10. in 13. člen), nadomestilo zaradi izjemnih okoliščin in škodo po naravnih nesrečah (11. in 12. člen), nadomestilo za materialno škodo na ribolovnem orodju oziroma plovilu (14. člen), nadomestilo zaradi zmanjšanja ribolovnega območja (15. člen), pravico do nadomestila zaradi zmanjšanega obsega vračila trošarine (16. člen), pravico do finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji oz. pravico do finančne pomoči pri izbori prebivališča (17. člen), domnevo gradbenega in uporabnega dovoljenja (18. člen), pravico do brezplačnega pravnega svetovanja in pravnega zastopanja v postopkih ureditve lastninsko pravnih razmerij (19. in 20. člen), pravno pomoč ribičem (21. člen), sofinanciranje cest (22. člen), (ne)odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč (23. člen), sorazmerno odmero dajatev (24. člen) ter oprostitev plačila dohodnine in izvzem iz obdavčitve in izvršbe ter iz dohodka, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (25., 26. in 27. člen). ZUVRAS pa kakršnekoli druge oblike finančne pomoči ali odškodnine, za kar se zavzema tožeča stranka, ko navaja, da ne potrebuje finančne pomoči za gradnjo ali nakup nepremičnine, saj živi in dejansko prebiva v institucialnem varstvu Domu upokojencev M., pač pa odškodnino, ki jo bo porabila za plačilo institucionalnega varstva, ne predvideva.

13Sodišče pri tem pripominja, da tudi iz jezikovne razlage 17. člena ZUVRAS izhaja, da navedena določba ureja finančno pomoč za gradnjo ali nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji in ne odškodnine za izgubo ali neuporabo nepremičnine. Kot izhaja iz naslova citiranega 17. člena gre za finančno pomoč pri izbiri prebivališča v Republiki Sloveniji tistim upravičencem, ki so bili lastniki ali najemniki nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije.

14ZUVRAS tudi ne rešuje socialne problematike morebitnih oseb, ki se jih arbitražna razsodba kakorkoli dotika, zato se mora tožnica v zvezi s plačevanjem oskrbnine institucionalnega varstva obrniti na pristojne socialne organe. Namen zakona je namreč v uresničevanju načela enake obravnave državljanov Republike Slovenije, na katerih pravice in obveznosti je vplivala razsodba, tako da se jim v čim večji meri ohranijo enake pravice, kot so jih uživali do razlastitve razsodbe, za tiste pravice, za katere so prikrajšani, pa uvaja ustrezno nadomestilo.⁴

15Tožnica je sicer v vlogi z dne 30. 1. 2018 na tretji strani izrecno zapisala, da rešitev, da dobi odškodnino pod pogojem, da si mora zgraditi hišo v Republiki Sloveniji in si tako pridobiti status, zanjo ni ustrezna. Tudi ob svojem zaslišanju dne 6. 3 2018 v Domu upokojencev M., je izpovedala, da njena vloga z dne 30. 1. 2018, ki jo je vložila pri Upravni enoti Ljutomer ni bila mišljena kot vloga za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji, ampak je to nadaljevanje tistega, ko je bila dne 2. 8. 2017 zaslišana na Upravni enoti Ljutomer. Vendar je bilo glede na zgoraj obrazloženo materialnopravno podlago, ko ZUVRAS ne ureja kakšne druge oblike odškodnine, razen finančne pomoči pri izbiri prebivališča v Republiki Sloveniji (17. člen ZUVRAS), postopanje organa, ki je vlogo tožnice z dne 30. 1. 2018 obravnaval na podlagi 17. člena ZUVRAS materialnopravno pravilno, saj za kaj drugega na podlagi določb ZUVRAS niti ni imel podlage.

16V obravnavani zadevi je tako organ ugotovil, da tožnica ni upravičena do finančne pomoči pri izbiri prebivališča, saj slednja ne izpolnjuje pogoja, da je na dan 28. 6. 2017 imela na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebivala (prvi odstavek 17. člena ZUVRAS). Tožnica namreč temu dejstvu ni ugovarjala, nasprotno, tako v upravnem postopku, kot tudi v tožbi je zatrjevala, da je od leta 2014 nastanjena v Domu M., kjer ima od leta 2016 tudi prijavljeno stalno prebivališče. Odločitev tožene stranke je zato ob neizpolnjevanju enega od pogojev, predpisanih v 17. členu ZURAVS, pravilna in zakonita. Še vedno pa je tožnica ohranila lastninsko pravico na sporni nepremičnini, ki se sedaj nahaja na ozemlju Republike Hrvaške in lahko v vsem obsegu svoje lastninske pravice to nepremičnino tudi uživa, uporablja in z njo razpolaga. Tako jo lahko tudi proda in iz prodaje nepremičnine poplača svoje obveznosti iz naslova oskrbnine za institucionalno varstvo.

17Tožene navedbe, da je tožnica ob vložitvi vloge na UE Ljutomer izrazila željo, da celotna nepremičnina ... preide v Republiko Slovenijo, kar je dokazovala z lastništvom in neusklajenim katastrom med k.o. ..., Republika Hrvaška in k.o. ..., Republika Slovenija, pa v obravnavani zadevi niso pravno relevantne. Končna razsodba arbitražnega sodišča je namreč določila, da tožničina nepremičnina spada na ozemlje Republike Hrvaške, kar med strankama tudi ni bilo sporno.

18Po obrazloženem, ko sodišče tudi ni ugotovilo nobene uradno upoštevne kršitve iz drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in je tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo, in sicer 17. člen ZUVRAS, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

19V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, in sicer, da je sporna nepremičnina s končno razsodbo arbitražnega sodišča del ozemlja Republike Hrvaške, in da tožnica na dan 28. 6. 2017 na naslovu ... ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, niti tam ni dejansko prebivala, med strankama ni bilo sporno. Sodišče tudi ni drugače vrednotilo ugotovljenih dejstev, niti ni napravilo drugačnega sklepa o dejanskem stanju⁵ in je vsa zgoraj pravnorelevantna dejstva vrednotilo enako, kot je to storil organ. Sporna je bila le razlaga materialnega prava, in sicer kakšne vrste nadomestil oz. finančne pomoči ureja ZUVRAS, kar pa je v pristojnosti sodišča.

¹ ZUVRAS je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 69/17 z dne 9. 12. 2017 in se je tega dne začel tudi uporabljati.
² Več o tem Predlog ZUVRAS, objavljen v Poročevalcu Državnega zbora RS št. 1467/2017 z dne 20. 10. 2017.
³ Tako Predlog ZUVRAS, objavljen v Poročevalcu Državnega zbora RS št. 1467/2017 z dne 20. 10. 2017.
⁴ Tako Predlog ZUVRAS, objavljen v Poročevalcu Državnega zbora RS št. 1467/2017 z dne 20. 10. 2017.
⁵ Tč. 16 obrazložitve sklepa VSRS X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.