VSRS Sklep I Up 94/2021

Pritožba se zavrže.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sodni tolmački za ruski jezik A. A. (v nadaljevanju pritožnica) priznalo stroške v obsegu nagrade za opravljeno delo, povračila stroškov za prihod na sodišče, oboje povečano za 22 % DDV, v skupni višini 266,42 EUR (I. točka izreka), kar ji bo izplačano iz proračuna sodišča (II. točka izreka).

2Zoper I. točko izreka navedenega sklepa se pritožuje pritožnica iz razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Najprej izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotni višini uveljavljanih stroškov, in sicer ni podalo obrazložitve glede presežka v višini 1,49 EUR, kateremu ni ugodilo. Nadalje uveljavlja kršitev pri odmeri potnih stroškov – meni namreč, da so bili ti napačno odmerjeni, ko je bilo upoštevano, da so najnižji (in zato upoštevani) potni stroški tisti, ki temeljijo na kilometrini za razdaljo od kraja njenega prebivališča do sedeža sodišča, prevoženi z osebnim vozilom, v višini 1,38 EUR (in ne, kot je priglasila pritožnica v stroškovniku, dvakrat 1,30 EUR za prevoz z javnim prevoznim sredstvom) ter pri tem upoštevan čas potovanja za prihod na sodišče in odhod s sodišča (za vsake začete pol ure 11,00 EUR). Navaja, da bi bil prevoz z javnim prevoznim sredstvom najcenejši, zato bi se moralo to upoštevati. Prevoz z njenim osebnim avtomobilom je namreč povzročil večje stroške, kot so bili ugotovljeni v izpodbijanem sklepu, ker je bil čas njenega potovanja daljši od ugotovljenega zaradi bodisi iskanja brezplačnega parkirnega mesta bodisi zaradi plačljivosti parkirišča na Dolgem mostu in pešačenja do sodišča. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni, tako da se ji priznajo stroški v skupni višini 294,84 EUR, oziroma odpravi in nadomesti z novim sklepom.

3Pritožba ni dovoljena.

4Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Vrhovno sodišče zato vztraja pri stališču, ki ga je zavzelo v zadevi I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, in sicer, da takšna pritožba v upravnem sporu ni dovoljena.¹

5Do razumevanja 82. člena ZUS-1, kot je opredeljeno v 4. točki obrazložitve, vodi tako jezikovna razlaga, ki kaže na to, da je pritožba dovoljena le v primerih, predvidenih v ZUS-1, kot tudi teleološka razlaga po namenu zakona, saj je dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med tovrstne primere ne sodi na primer odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.

6Med stroškovne sklepe v širšem smislu sodi tudi izpodbijani sklep, pri čemer gre za nagrado za opravljeno delo in potne stroške sodne tolmačke. V obravnavanem primeru gre sicer za drugačno stroškovno situacijo kot v preteklih primerih, v katerih je odločalo Vrhovno sodišče v upravnem sporu, saj gre za stroške dejanj tolmačke, ki so kriti iz proračuna sodišča in so izplačani ne glede na uspeh ali neuspeh tožeče stranke v upravnem sporu. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da to ni taka razlikovalna okoliščina, ki bi naravo sklepa o stroških spremenila do te mere, da bi ta okoliščina utemeljila odstop od dosedanje sodne prakse, ki zadeva pravno sredstvo vloženo na Vrhovno sodišče zaradi odločitve o stroških postopka (ki torej ni dovoljeno). Sodne tolmačke tako ni mogoče priviligirati v smislu možnosti vložitve pritožbe zoper stroškovno odločitev zaradi njenega posebnega položaja pomoči pri izvajanju pravice do jezika v postopku.

7Ob tem je Vrhovno sodišče preizkusilo še, ali je tako stališče v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je v odločbi Up-188/01 z dne 25. 3. 2002 sprejelo stališče, da iz ustavne pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi zoper odločitev o stroških, prvič sprejeto pred drugostopenjskim sodiščem, moralo biti dopustno pravno sredstvo.² V tem smislu tudi Upravno sodišče odloča kot višje sodišče, saj njegove odločbe po naravi in funkciji postanejo pravnomočne, Vrhovno sodišče pa odloča o pritožbi le v tistih zadevah, glede katerih je pritožba predvidena. Iz razlogov citirane odločbe smiselno izhaja, da ZUS-1 ni neustaven, ker ne določa pritožbe zoper stroškovno odločitev Upravnega sodišča. Določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 je zato treba uporabljati tako, kot se glasi, torej da pritožba zoper sklep ni dovoljena, če ni v ZUS-1 določeno, da je dovoljena.

8Na podlagi določbe 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 je bilo treba po zgoraj obrazloženem pritožbo kot nedovoljeno zavreči.

¹ Tako stališče je zavzelo tudi v nadaljnji sodni praksi, in sicer v zadevah I Up 8/2019, I Up 167/2019, I Up 9/2019, I Up 105/2019, I Up 108/2018 in I Up 179/2020.
² Tako stališče izhaja tudi iz sodne prakse VSRS, in sicer v zadevi Cp 12/2020 z dne 22. 5. 2020, v kateri se je VSRS opredelilo do pravnega sredstva na VSRS, ko je bilo odločeno o stroških postopka pred višjim sodiščem: "O stroških, ki nastanejo zaradi pravnega sredstva, vedno prvič odloči sodišče, ki odloča o tem pravnem sredstvu. Vendar to ne more pomeniti, da je zoper odločitev o stroških vedno mogoče novo pravno sredstvo. Vlaganje pravnih sredstev zoper odločitev o stroških bi se namreč ob takšni razlagi nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu povzročilo novo in prvo odločitev o nadaljnjih stroških. Taka ureditev bi bila v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (zlasti s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), saj bi onemogočala, da sodišče o stroških dokončno odloči." Stališče, da ni dovoljeno pravno sredstvo na VSRS zoper sklep višjega sodišča o stroških, je sprejelo VSRS tudi v zadevi Cpg 2/2011 z dne 20. 3. 2012.