VSC Sklep I Kp 53718/2020

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

1Na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je senat sodišča prve stopnje, dva meseca po zadnjem preizkušanju pripora, s pritožbeno izpodbijanem sklepom ugotovil, da so še vedno podani razlogi za pripor zoper obtoženega L. V. Obtoženi se nahaja v priporu od 7. 10. 2020 od 8.24 ure dalje iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pravnomočno je obtožen dveh kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika-1 (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

2Zoper sklep o podaljšanju pripora sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Smiselno uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Po preizkusu pritožbeno izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zunajobravnavni senat pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo pripor zoper priprtega obtoženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženca tudi sorazmeren ukrep.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zoper obtoženca vložena obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 31. 12. 2020, številka Kt/18785/2020. Ta je s sklepom o zavrnitvi ugovora 12. 2. 2021 postala pravnomočna. S tem dejstvom je bil utemeljen sum storitve v obtožnici opisanih in obtožencu očitanih kaznivih dejanj znova formalno dognan. Po zavrnitvi ugovorov je sodišče prve stopnje pričelo s sojenjem po citirani obtožnici, ko je imel obtoženec možnost podati zagovor, sodišče pa je pričelo že tudi z dokaznim postopkom, namreč z zaslišanjem prič in izvedenca klinične toksikologije. Vsa ta dejstva je prvo sodišče korektno povzelo v pritožbeno izpodbijani sklep, povsem na mestu pa je tudi zaključek prvega sodišča, da izsledki doslej izvedenega dokaznega postopka niso v ničemer postavili pod vprašaj zaključka o utemeljenem sumu, sprejetega v sklepu o zavrnitvi ugovora. Povsem pravilno in za pritožbeno sodišče sprejemljivo je argumentirano sklepanje prvega sodišča, da iz izvedenih dokazov niti iz na glavni obravnavi v pretežni meri ponovljenega zagovora obtoženca ne izhajajo takšna nova dejstva, oziroma nove okoliščine, ki bi že ta trenutek vnesli tolikšen dvom, da ne bi bilo mogoče več govoriti o tisti stopnji verjetnosti, da so bila storjena kazniva dejanja, ki se zahteva za odreditev, oziroma podaljšanje pripora. Zato ni mogoče slediti zagovornikovi pritožbeni trditvi, da v dosedanjem postopku ni z ničemer podkrepljena trditev, da naj bi obtoženec 6. 10. 2020 podtaknil neznano količino pomirjeval. Ta obtožbeni očitek izhaja na ravni zahtevanega dokaznega standarda utemeljenega suma iz številih izvedenih dokazov, nenazadnje tudi izvedenskega mnenja izvedenca klinične toksikologije.

6V svoji pritožbi tudi obtoženec polemizira z zaključki prvega sodišča glede nadaljnjega obstoja utemeljenega suma in meni, da je sodišče prve stopnje ta temeljni pogoj za pripor ocenilo zgolj pavšalno. Pri tem obtoženi poudarja, da naj bi bila količina zaužitih tablet komaj na meji terapevtske, da je oškodovanka N. S. potrdila, da njej in hčerki ni nikoli grozil v smislu napada na življenje in telo, da oškodovanki po mnenju izvedenca nista bili življenjsko ogroženi, da naj bi šlo kvečjemu za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1 itd., vendar tudi sodišče druge stopnje meni, da gre te obtoženčeve navedbe šteti kot njegov zagovor oziroma njegovo videnje ter oceno doslej zbranih dokazov, kar pa bo predmet nadaljnje obravnave pred razpravnim senatom prvega sodišča. Vprašanje pravilnosti pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil obtoženec, ne more vplivati na presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma in spremeniti odločitve sodišča o obstoju razlogov za pripor. V izpodbijanem delu torej dokazna ocena prvega sodišča ni zgolj pavšalna in zato ni utemeljen pritožnikov očitek v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Pritožnikoma ni moč niti pritrditi, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi vrsto subjektivnih okoliščin, ki ostajajo od zadnjega odločanja o podaljšanju pripora nespremenjene. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obtoženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti. Oba pritožnika menita, da odprti kazenski postopki, ki se vodijo zoper obtoženca zaradi kaznivih dejanj, ki naj bi jih storil na škodo A. M. in N. M., ponovitvene nevarnosti ne izkazujejo, saj gre za medsebojno vlaganje tožb. Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, da ti postopki niti niso odločujoči pri ugotavljanju subjektivnega aspekta obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, pač pa je bolj pomembna pravilno poudarjena okoliščina, da je bil že pravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja in sicer poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Zaključek o obtoženčevih „izredno negativnih osebnostnih lastnostih“, ki mu obtoženec kot pritožnik nasprotuje, je sodišče prve stopnje izpeljalo glede na način storitve obravnavanih poskusov kaznivih dejanj zoper življenje in telo, ko naj bi bila ena izmed žrtev celo obtoženčeva mladoletna hči. Zato ne gre pritrditi obtožencu, da za takšno oceno sodišče prve stopnje ni imelo podlage v ustreznem izvedenskem mnenju.

8Sodelovanje dveh razpravnih sodnic pri odločanju v zunajobravnavnem senatu o priporu zoper obtoženca ni sporno z vidika enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja, kot to zatrjuje obtoženec. V skladu z določbami 39. člena ZKP takšen procesni položaj obeh sodnic ni zakonski razlog za njuno izločitev pri odločanju o obstoju pogojev za pripor zoper obtoženca.

9Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obtoženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pri sorazmernosti gre ponovno izpostaviti sedaj obravnavano kriminalno količino ter težo kaznivih dejanj, ki se izraža tudi v predpisanih kaznih. Zato, kljub temu, da pripor traja več kot sedem mesecev, ni na mestu trditev obtoženca o njegovi nesorazmernosti. Iz obravnavanega kazenskega spisa pa je tudi razvidno, da je prvostopenjsko sodišče predmetno kazensko zadevo tekoče obravnava in da je nadaljevanje glavne obravnave razpisano že za 25. 5. 2021, kar zagotavlja tudi varovanje obtoženčeve pravice do sojenja v razumnem roku.

10Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

11Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.