VSRS Sodba VIII Ips 24/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 335,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2017 in pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 11. 4. 2019. Za čas od 25. 10. 2017 do 11. 4. 2019 je tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja, zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi pa mu je priznalo denarno povračilo v višini 5 plač. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo tožnikove stroške postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 24/2020 z dne 25. 2. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede obstoja ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

4Tožena stranka je vložila dopuščeno revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Navaja, da sta sodišči ekonomski razlog razlagali preozko, saj ta ni podan samo v primeru, ko se ekonomsko stanje poslabša v času odpovedi iz poslovnega razloga glede na trenutek zaposlitve. Razumljivo je, da poskuša vodstvo podjetja tudi v slabih finančnih pogojih izboljšati poslovanje. Če pa do tega ne pride, se lahko poda odpoved iz poslovnega razloga. Za toženo stranko je bil v letu 2018 vložen predlog za stečaj podjetja. Za utemeljenost ekonomskega razloga pri odpovedi se ne zahteva, da podjetje poda odpoved takoj ob negativnem trendu poslovanja. Čas podaje odpovedi tako ni vezan prav na konkretni dogodek znotraj poslovanja. Ni nujno, da je delodajalčeva odločitev optimalna z vidika ekonomske učinkovitosti, mora pa biti razumljiva. Racionalnost odločitve delodajalca ni predmet sodne presoje, temveč je to v sferi podjetniške avtonomije. Tožena stranka je do drugačne politike poslovanja prišla pod novim vodstvom, pogodbe o zaposlitvi pa je odpovedala vsem delavcem razen direktorju. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je v slabem finančnem položaju in da je konec smučarske sezone. Oboje je tožnik vedel, zato podrobnejša obrazložitev odpovedi ni bila potrebna.

5Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) vročena tožniku, ki primarno predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Tožnik v odgovoru na revizijo zmotno meni, da bi moralo revizijsko sodišče revizijo zavreči, ker naj bi bila nedovoljena, saj naj ne bi izpostavljala dopuščenega vprašanja in naj bi se po vsebini nanašala na izpodbijanje dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je v sklepu o dopustitvi revizije oblikovalo del vprašanj tožene stranke v vprašanje (ne)pravilnosti uporabe materialnega prava glede obstoja ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, revizija pa vsebuje razloge tudi glede dopuščenega vprašanja. Vseeno je treba poudariti, da revizijskih navedb, ki niso povezane z dopuščenim vprašanjem, revizijsko sodišče ni moglo in smelo upoštevati.

9V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki predstavlja prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

10Tožnik se je zaposlil pri toženi stranki na delovnem mestu tajnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas dne 28. 12. 2015. Tožena stranka mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 20. 3. 2017. Odpoved je bila utemeljena z dvema okoliščinama: zaključkom smučarske sezone in slabim finančnim stanjem. Tožena stranka se sicer ukvarja z obratovanjem smučišča in opravlja dejavnost le čez zimo. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da sta obe okoliščini obstajali že v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Presodili sta, da se je tožena stranka neutemeljeno sklicevala na odpovedni razlog, ki je obstajal že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, saj v času trajanja pogodbe o zaposlitvi ni prišlo do bistvenih sprememb obeh okoliščin. Poleg tega sta ugotovili, da se tožena stranka v odpovedi ni sklicevala na organizacijski razlog (ukinitev tožnikovega delovnega mesta in prenos delovnih nalog na direktorja tožene stranke), ki naj bi bil po presoji sodišč pravi razlog za odpoved. Na ta razlog pa se tožena stranka v sodnem postopku ne more več sklicevati, saj bi s tem nedovoljeno širila odpovedne razloge iz odpovedi. Poleg tega sta sodišči zaključili tudi, da odpovedni razlog ni bil dovolj obrazložen.¹

11Po presoji revijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj nepravilno uporabili materialno pravo glede obstoja ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar to na samo odločitev nima vpliva, ker sta sodišči med drugim tudi presodili, da odpovedni razlog ni bil dovolj obrazložen, revizija pa glede obrazloženosti odpovedi ni bila dopuščena. V primeru nezadostne obrazložitve odpovednega razloga je odpoved nezakonita.

12Siceršnja zmotna presoja o neobstoju ekonomskega razloga temelji na razlagi (ne)utemeljenosti poslovnega razloga glede na dinamiko poslovanja podjetja od sklenitve pogodbe o zaposlitvi do podaje odpovedi te pogodbe. Razlogovanje, po katerem se morajo bistvene okoliščine, ki bi lahko privedle do podaje odpovedi iz poslovnega razloga, spremeniti oziroma morajo biti drugačne, kot v trenutku podaje odpovedi glede na sklenitev pogodbe, je napačno. Dejansko sta sodišči s takšno razlago smiselno povzeli predhodno zakonsko ureditev v Zakonu o delovnih razmerjih (U. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; ZDR), ki ne velja več. Ta je predvidevala »nastanek utemeljenega (poslovnega) razloga« za odpoved in je zanj predvidevala tudi rok šestih mesecev za podajo odpovedi (šesti odstavek 88. člena ZDR). ZDR-1 »nastanka utemeljenega razloga« in šestmesečnega roka za podajo odpovedi iz poslovnega razloga ne pozna več. Ta zakonska sprememba pa je pomembna tudi z vidika razumevanja poslovnega razloga. Ta se namreč ne objektivizira vedno na enak način kot na primer krivdni razlog ali razlog nesposobnosti, temveč je lahko odvisen od poslovnih politik vodstva podjetja oziroma s tem v zvezi sprejemanja poslovnih odločitev (tudi odločitev o zmanjšanju števila delavcev) tudi v podobnih ekonomskih situacijah. Pri zasledovanju učinkovitih načinov poslovanja se lahko poslovanje podjetja skozi čas spreminja zaradi različnih dejavnikov: sprememb na trgu, drugačne zunanje regulacije, sprememb znotraj podjetja, novega vodstva, ki uvede drugačen način poslovanja, drugačne cilje poslovanja, razvoja, skrčitev ali celo ukinitev delovanja itd. Lahko torej pride do položaja, kot je v obravnavani zadevi, da prvotno vodstvo podjetja zaposluje delavce (ali le delavce na nekaterih delovnih mestih), ker oceni, da jih potrebuje, medtem ko naslednje vodstvo podjetja presodi, da jih potrebuje le začasno, kljub več ali manj nespremenjenim ekonomskim okoliščinam. Delodajalec torej lahko spremeni oceno in pristop k poslovanju ter iste (ekonomske) podatke drugače razlaga v kontekstu spremenjene politike poslovanja ali s tem v zvezi tudi sanacije stanja podjetja. Do tega je delodajalec upravičen v okviru podjetniške avtonomije, pri čemer pa ne sme iti za navidezni razlog oziroma zlorabo.

13Dejstvo, da so bistvene ekonomske okoliščine (»ekonomski razlog«), na katere se sklicuje delodajalec v redni odpovedi iz poslovnega razloga, od sklenitve pogodbe do odpovedi v bistvenem delu ostale enake, torej samo po sebi ne vpliva na utemeljenost odpovedi. Ta bo utemeljena, če razlogi iz odpovedi dejansko obstajajo in nanje podjetje veže prenehanje potrebe po opravljanju dela iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

14Ker pa sta sodišči ugotovili, da odpovedni razlog ni bil ustrezno obrazložen (kar samo po sebi pripelje do pravne posledice nezakonite odpovedi), to pa je predstavljalo enega od prirejenih razlogov za odločitev v tej zadevi, revizijsko sodišče v odločitev sodišč druge in prve stopnje ni moglo poseči kljub napačni materialnopravni presoji glede obstoja poslovnega (ekonomskega) razloga že zato, ker sta odpovedna razloga - zaključek smučarske sezone² in slabo finančno stanje obstajala že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom.

15Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (165. člen ZPP, prvi odstavek 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je kot potrebne pravdne stroške priznalo tožeči stranki stroške za zastopanje po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.; OT), in sicer: za odgovor na revizijo 450 točk (vrednost točke 0,60 EUR), na to 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Tožena stranka mora tako tožeči stranki iz naslova revizijskih stroškov povrniti znesek 335,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

17Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sodbe. Za takšno odločitev so glasovali vrhovni sodnici in sodnika mag. Marijan Debelak, Samo Puppis, Karmen Iglič Stroligo in Marjana Lubinič, proti pa je glasoval vrhovni sodnik Borut Vukovič.

¹ Odpoved je povsem pavšalna in ne obrazloži oziroma ne konkretizira dejanskih odpovednih razlogov (87. člen ZDR-1).
² Ob tem je treba pojasniti, da zgolj dejstvo zaprtja smučišča samo po sebi tudi še ne zadošča za utemeljitev poslovnega razloga.