VSL Sodba VII Kp 16253/2020

I. Pritožbi obdolženega A. A. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sta pritožbi vložila obdolženec in njegov zagovornik, odvetnik B. B., oba iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču sta predlagala, da pritožbama ugodi in „izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda zavrnilno sodbo oziroma obdolženega oprosti storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje“.

3Na pritožbi je odgovorila okrožna državna tožilka C. C. s Specializiranega državnega tožilstva RS in predlagala zavrnitev pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožbi nista utemeljeni.

Glede zastaranja

5Pritožnika uvodoma uveljavljata zastaranje kazenskega pregona za očitano kaznivo dejanje in nasprotujeta stališču prvostopenjskega sodišča, da je bil zastaralni rok zadržan zaradi ukrepov, sprejetih v posledici razglasitve epidemije virusa COVID-19.

6Očitano kaznivo dejanje goljufije je bilo storjeno dne 20. 10. 2010. V skladu s 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 bi zastaranje (brez zadržanja ali pretrganja zastaralnega roka) nastopilo s pretekom dne 20. 10. 2020. Pritožbeno sodišče prvotno opozarja, da je bil obdolženec s pravnomočno sodbo X K 17276/2014 z dne 13. 2. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 17276/2014 z dne 8. 5. 2019 v času teka zastaralnega roka spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pranja denarja, ki ga je izvršil v času od februarja 2006 do decembra 2010, kar je v skladu s četrtim odstavkom 91. člena KZ-1 povzročilo pretrganje zastaranja, ki je tako decembra 2010 pričelo teči znova. Nadalje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so na tek zastaralnega roka v letih 2020 in 2021 vplivali tudi ukrepi, ki so bili v Republiki Sloveniji sprejeti zaradi razglašene epidemije virusa COVID-19, kar pojasnjuje v nadaljevanju.

7Republika Slovenija je z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije razglasila epidemijo¹, čemur je dne 13. 3. 2020 sledila izdaja Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih². V njej je bilo določeno, da v času trajanja posebnih ukrepov, razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo. Dne 28. 3. 2020 je bil objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ)³, ki je začel veljati dne 29. 3. 2020. Ta je v prvem odstavku 3. člena določil, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo; v drugem odstavku istega člena pa, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne.

8Čeprav drži pritožbena navedba, da Odredba predsednika Vrhovnega sodišča na tek zastaralnega roka ni vplivala, saj zastaralne roke ni mogoče šteti med procesne roke, ki so bili zajeti z odredbo, pa je po ugotovitvah pritožbenega sodišča na zastaranje vplival ZZUSUDJZ. S pritožbenim stališčem, da se določba 3. člena ZZUSUDJZ nanaša samo na procesne roke, se pritožbeno sodišče ne strinja. Zakonodajalec je z navedeno zakonsko določbo zadržal tek tako procesnih kot materialnih rokov, kar je ugotovilo že Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi IV Ips 27/2020 z dne 19. 1. 2021. Posebni ukrepi so veljali do dne 31. 5. 2020, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki je začel veljati dne 1. 6. 2020. Glede na navedeno je zaključiti, da zastaralni rok kot materialni rok iz prvega odstavka 90. člena KZ-1 na podlagi ZZUSUDJZ ni tekel od dne 29. 3. 2020 do vključno dne 31. 5. 2020.

9Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zastaralni rok ponovno zadržan tudi v jesenskem času epidemije leta 2020. V zvezi s tem izpostavlja naslednja pravno relevantna dejstva:

- Dne 25. 7. 2020 je v veljavo stopila novela Zakona o sodiščih (ZS-M)⁴, ki v šestem odstavku 83.a člena določa, da če je zaradi izrednega dogodka onemogočeno poslovanje vseh sodišč in oteženo uveljavljanje pravic strank, roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, kar ugotovi Vlada Republike Slovenije na predlog predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

- Epidemija je bila na območju Republike Slovenije ponovno razglašena dne 19. 10. 2020 z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19⁵ (v nadaljevanju pa še z nadaljnjimi odloki Vlade RS, nazadnje z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni COVID-19 dne 13. 1. 2021).

- Predsednik Vrhovnega sodišča RS je v posledici razglašene epidemije izdal Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih⁶ (v nadaljevanju Odredba predsednika Vrhovnega sodišča), ki velja od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021 in določa, da procesni roki v nenujnih zadevah ne tečejo.

- Na podlagi zgoraj citiranega šestega odstavka 83.a člena ZS-M je predsednik Vrhovnega sodišča dne 16. 11. 2020 Vladi RS predlagal, naj zadrži tek rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom. Vlada RS je predlogu sledila in je dne 19. 11. 2020 sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih⁷, s katerim je določila, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo. Navedeni sklep je veljal od 20. 11. 2020 do 19. 12. 2020 ter je bil nato (na predlog predsednika Vrhovnega sodišča) še dvakrat podaljšan s Sklepoma Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih z dne 17. 12. 2020⁸ in z dne 8. 1. 2020⁹. Na podlagi vseh treh izdanih sklepov roki za uveljavljanje pravic strank, določeni z zakonom, niso tekli od dne 20. 11. 2020 do dne 31. 1. 2021.

10Po presoji pritožbenega sodišča so bili s sklepi Vlade RS, izdanimi na predlog predsednika Vrhovnega sodišča in na zakonski podlagi po šestem odstavku 83.a člena ZS-M, ki določa okoliščine za zadržanje teka rokov, zadržani materialni roki. Sklepi Vlade RS se namreč evidentno ne nanašajo na procesne roke (kot edine, ki stojijo nasproti materialnim rokom), saj so bili ti zadržani že dne 16. 11. 2020 z Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča (ob čemer jasna razmejitev rokov izhaja tudi iz določb 83.a člena ZS-M, ki pristojnosti glede odločanja o teku procesnih rokov ob izrednih dogodkih v celoti podeljuje predsedniku Vrhovnega sodišča v smislu sprejema odločitve o omejenem poslovanju sodišč). Na podlagi dodatno naslovljenega predloga predsednika Vrhovnega sodišča pa so bili s sklepi Vlade RS dne 20. 11. 2020 zadržani še roki za uveljavljanje pravic strank, med katere je mogoče šteti tudi zastaralni rok. Zastaranje je kazenskopravni institut, ki povzroči ugasnitev, torej prenehanje pravice države do izreka kazenske sankcije ali do njene izvršitve¹⁰. Pravico in hkrati dolžnost za preganjanje storilcev kaznivih dejanj v kazenskem postopku uveljavlja državni tožilec, kar določa že prvi (in drugi) odstavek 45. člena ZKP. Državnemu tožilcu kot stranki kazenskega postopka pa je bila ta pravica, v času epidemije COVID-19 zaradi onemogočenega poslovanja sodišč in ob dejstvu, da obravnavane zadeve ni mogoče šteti za nujno zadevo, onemogočena oziroma otežena. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil zastaralni rok iz prvega odstavka 90. člena KZ-1 na podlagi Sklepov Vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih zadržan tudi od dne 20. 11. 2020 do dne 31. 1. 2021.

11Glede na zgoraj opisano zadržanje zastaralnih rokov v času (spomladanske in jesenske) epidemije pritožbeno sodišče ugotavlja, da zastaranje kazenskega pregona za obravnavano kaznivo dejanje še ni nastopilo.

Glede prevodov listin

12Pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da je sodbo oprlo na listine, ki niso bile prevedene s strani sodnega tolmača, temveč s strani Službe za prevajanje in lektoriranje pri MNZ, ter na listino (Assignment Agreement na list. št. 55 spisa), ki v slovenski jezik sploh ni bila prevedena. Navajata, da je takšno ravnanje sodišča prve stopnje vplivalo na nepravilnost in nezakonitost sodbe.

13Pritožnika s svojimi navedbami uveljavljata tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), pri kateri mora obdolženčeva obramba izkazati vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Pritožnika v pritožbah tega nista izkazala.

14Pritrditi je sicer treba pritožnikoma, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo prvega odstavka 6. člena ZKP, ker za listino, na katero je oprlo razloge izpodbijane sodbe, ni zagotovilo prevoda iz angleškega v slovenski jezik, ne pa tudi, da je ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožnika vpliva kršitve na izpodbijano sodbo niti ne pojasnita, pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da obdolženec in njegov zagovornik pred sodiščem prve stopnje nista uveljavljala, da obdolženec ne razume vsebine listine v angleškem jeziku, prav tako pa ne gre spregledati, da je bil obdolženec s predmetno listino očitno dobro seznanjen, saj jo je sam podpisal. Drži tudi pritožbena navedba, da so bile posamezne listine v spisu v slovenski jezik prevedene s strani Službe za prevajanje in lektoriranje pri MNZ in ne s strani sodnega tolmača, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da je bila sodba iz tega razloga nepravilna in nezakonita. Z zgolj posplošenim navajanjem, da se pri prevodu, ki ni opravljen s strani sodnega tolmača, postavi dvom v pravilnost in zakonitost prevoda ter da so sodni tolmači neodvisni, preverjena pa je tudi njihova strokovnost, pritožnika vpliva na pravilnost in zakonitost konkretne izpodbijane sodbe ne uspeta izkazati. Obdolženec in njegov zagovornik ugovora zoper pravilnost in vsebinsko ustreznost prevodov nista uveljavljala in konkretnih vsebinskih pripomb (v smislu, da bi bili prevodi morebiti nepravilni, pomanjkljivi ali drugače nestrokovno opravljeni) nista nikoli podala, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ne v pritožbi. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zatrjevane kršitve zavrača kot neutemeljene.

Glede izločitve listin

15Pritožnika se neutemeljeno zavzemata za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Kranju I Kpd 40604/2012 z dne 16. 8. 2012. Navajata, da je bila odredba za hišno preiskavo neobrazložena in ni zadostila kriteriju, ki ga določa prvi odstavek 215. člena ZKP, zaradi česar bi bilo treba dokaze, pridobljene ob opravljenih hišnih preiskavah, iz spisa izločiti. Pritožbeno sodišče se z navedenimi očitki ne strinja.

16Iz odredbe za opravo hišnih preiskav jasno izhaja, kakšno dejanje se je očitalo osumljencem, obrazloženo je, da so ustanovili družbo X. d. o. o. preko katere so tržili različne finančne produkte oziroma naložbe, ne da bi zato imeli dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev, vlagateljem pa garantirali vračilo glavnice in letne donose. Zapis kraja in časa dejanja v odredbi ni bistven, prav tako pri presoji pogojev za odreditev hišne preiskave niso relevantna imena oškodovancev. Preiskovalna sodnica je obrazložila, kako so bile naložbe predstavljene vlagateljem kot oškodovancem, da so slednji po navodilih osumljenih denar nakazovali na bančne račune v tujini, nekaj denarja pa osumljenim izročali tudi na roke, kar osumljenci v poslovne knjige X. d. o. o. niso ustrezno knjižili, da oškodovancem glavnica nikoli ni bila vrnjena, od donosov pa jim je bil izplačan le manjši znesek, pri čemer so donose osumljenci sprva izplačevali, da so pridobili zaupanje vlagateljev, vloženi denar pa so razpršili na račune različnih fiktivnih oseb. Navedena je tudi do tedaj znana višina protipravno pridobljene premoženjske koristi. Pritožbeni očitek, da se kot podlaga za izdajo odredbe navaja le, da ni bilo izdano dovoljenje za trgovanje s finančnimi instrumenti, se tako izkaže kot neutemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča je preiskovalna sodnica v zadostni meri obrazložila okoliščine, ki utemeljujejo obstoj razlogov za sum, da je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, v nadaljevanju pa tudi verjetnost, da se bodo pri preiskavi našli dokazi, ki bodo lahko služili dokazovanju v kazenskem postopku. Preiskovalna sodnica je svoje ugotovitve oprla predvsem na priložene uradne zaznamke, pri čemer odsotnost datuma, ko so bili ti izdani, zgoraj navedenega ne omaje in še vedno omogoča preizkus utemeljenosti izdaje odredbe.

17Pritožbeno sodišče ne spregleda, da je obrazložitev odredbe za opravo hišnih preiskav v večjem delu povsem podobna predlogu tožilstva, kar izpostavljata tudi pritožbi, vendar pa to ne pomeni, da preiskovalna sodnica ni opravila lastne presoje za izdajo odredbe. Preiskovalna sodnica se na predlog policije in tožilstva ni zgolj sklicevala ali ga le „potrdila“, temveč je sama ocenila (kar nakazuje že uporaba besed „ocenjujem“), da so pogoji za izdajo odredbe izpolnjeni, v odredbi pa je podala jasne in konkretne razloge, na katerih temelji njena odločitev. Hkrati pa ne gre spregledati, da predlogu policije in tožilstva (glede samega načina izvršitve hišnih preiskav) tudi ni v celoti sledila.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

18Obramba v pritožbah nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje prič D. D., E. E., F. F. in G. G.

19Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlogov za zaslišanje prič D. D., E. E. in F. F. konkretno obrazložilo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, na kar se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Pritožnika s pritožbeno navedbo, da bi bilo za razjasnitev dejanskega stanja nujno potrebno zaslišanje navedenih prič ter da bi se ugotovilo, ali je obdolženi dejansko verjel v to, da bodo s strani osebe H. H. sproščena finančna sredstva za poplačilo vlagateljev, razlogov sodišča prve stopnje konkretno ne izpodbijata in z njo ne uspeta izkazati pravne relevantnosti teh dokazov. Sodišče prve stopnje je tudi sicer svojo ugotovitev, da je obdolženi ravnal s preslepitvenim namenom, v izpodbijani sodbi oprlo na več ugotovljenih okoliščin.

20Pravilna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče G. G. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, G. G. ne more imeti položaja priče, saj je bil v predmetni kazenski zadevi soobdolženec, postopek zoper njega pa se je nato izločil in bo dokončan posebej. V zvezi z navedbami pritožnikov o pripravljenosti G. G. za zaslišanje, pritožbeno sodišče najprej pripominja, da se takšne njegove navedbe izkažejo vsaj kot neprepričljive, če ne zavajajoče, ob dejstvu, da se obdolženi G. G. kazenskemu postopku ves čas izogiba, da v svojih sporočilih sodišču ne navede niti kraja nahajanja, zaradi česar je sodišče zoper njega odredilo celo pripor, postopek pa prav zaradi njegove nedosegljivosti izločilo. Nadalje pa pritožbeno sodišče kot zmotno zavrača stališče pritožnikov, da za zaslišanje G. G. kot priče ni nobenih ovir, ker je bil postopek zoper njega izločen.

21Čeprav je bil postopek zoper obdolženega G. G. izločen in se bo končal posebej, niso podani pogoji, da se ga v predmetnem postopku zasliši kot pričo. Nihče namreč ne more biti zaslišan kot priča glede kaznivega dejanja, katerega storitve je obdolžen. Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti že na podlagi 29. člena Ustave Republike Slovenije zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo, medtem ko je dolžnost priče, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, kriva izpovedba pa je kaznivo dejanje. Ni torej dopustno zaslišati kot pričo soobdolženca, četudi je kazenski postopek zoper njega izločen.¹¹

Glede dejanskega stanja

22Pritožnika nadalje nasprotujeta ugotovljenemu dejanskemu stanju. Uvodoma navajata, da oškodovanec I. I. ni podal kazenske ovadbe zoper obdolženca in ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka ter izpostavljata, da ni ničesar izpovedal o tem, da bi mu obdolženi prikrival finančno stanje.

23Pritožbeno sodišče poudarja, da subjektivni odnos oškodovanca do obdolženca ni odločilen, zato dejstvo, da zoper njega ni vložil kazenske ovadbe ali priglasil premoženjskopravnega zahtevka, ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo kaznivo dejanje goljufije storjeno, ne more omajati. Dejstvo, da oškodovanec na zaslišanju ni navedel, da bi mu obdolženi prikrival finančno stanje, pa je logična posledica njegove izpovedbe, da se o finančnem stanju obdolženca pred izdajo zlata sploh nista pogovarjala. Navedeno je po presoji pritožbenega sodišča povsem v skladu z oškodovančevo navedbo, da je obdolžencu zaupal in je zato na njegovo ponudbo za posojilo tudi pristal. To pa ne izključuje ugotovitve, da je obdolženec oškodovancu ob sklenitvi posojilne pogodbe prikril svoje finančno stanje (in tudi druge, v izpodbijani sodbi opisane, relevantne okoliščine). Iz izpovedbe oškodovanca je jasno razvidno, da je posojilno pogodbo sklenil v zaupanju (ki preverjanja obdolženčevih zmožnosti očitno niti ni terjalo) in ob prepričanju, da bo denar dobil nazaj, kar izkazujejo njegova nadaljnja ravnanja, ko je obdolženca večkrat pozival na vračilo, vendar pa je od njega dobival le raznovrstna pojasnila, proti njemu pa je nato vložil celo tožbo za vrnitev posojila. Nedvomno je zato zaključiti, da je bil oškodovanec spravljen v zmoto, da mu bo posojilo, skupaj s predhodno vloženimi vlaganji, v dogovorjenem roku vrnjeno.

24Pritožnika s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, da je G. G. kot rešitev za sprostitev finančnih sredstev vlagateljev predlagal, da se dodaten znesek nakaže H. H., ter da je obdolženec verjel, da bo dodatno nakazilo sprostilo finančna sredstva, s katerimi bodo poplačani vlagatelji, med njimi oškodovani I. I., razlogov izpodbijane sodbe ne uspeta ovreči. Do tega dela zagovora se je namreč obrazloženo opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 9 izpodbijane sodbe, čemur v celoti sledi tudi pritožbeno sodišče, za svoj zaključek, da je obdolženec ravnal s preslepitvenim namenom, pa je prvostopenjsko sodišče podalo več konkretnih in prepričljivih razlogov predvsem v točkah 10 do 13 izpodbijane sodbe.

25Tega zaključka zato ne omaje niti ponovno navajanje okoliščine, da je obdolženec družbi Y. nakazal približno 1.500,00 EUR več, kot je znašal izkupiček od prodaje zlata oškodovanca. Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje (pritožba pa temu ne nasprotuje), je bilo nakazilo plačano z računa J. J. in ne s sredstvi obdolženca. Takšen dodatni znesek ne spremeni ugotovitve o obstoju preslepitvenega namena.

26Pritožnika nadalje v pritožbi nasprotujeta ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je imel obdolženec v času sklenitve posojilne pogodbe obveznosti v višini 2.855.118,00 EUR, kar predstavlja seštevek premoženjskopravnih zahtevkov v kazenskih zadevah X K 17276/2014 ter X K 12679/2018. Zatrjujeta, da obdolženec v letu 2010 ni imel nobenih obveznosti in da je obveznost vzpostavila šele pravnomočna sodba X K 17276/2014, kar pritožbeno sodišče zavrača. Pravnomočna kazenska sodba je obveznost obdolženca do vlagateljev s priznanimi premoženjskopravnimi zahtevki zgolj ugotovila (slednji so z njo pridobili tudi izvršilni naslov), obstajala pa je že v letu 2010, pred sklenitvijo obravnavane posojilne pogodbe, saj je obveznost vračila vlagateljem tedaj že zapadla. Neutemeljena je pritožbena trditev, da obveznosti v letu 2010 ni imel obdolženec, temveč družba X. d. o. o., saj je obdolženec tisti, ki je bil prejemnik sredstev vlagateljev in si je z nevračilom sredstev pridobil tudi protipravno premoženjsko korist. Glede kazenske zadeve X K 12679/2018, za katero pritožnika izpostavljata, da še ni pravnomočno končana, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da četudi te obveznosti (še) niso ugotovljene s pravnomočno sodbo, ne pomeni, da obdolžencu v času sklepanja posojilne pogodbe niso bile znane. Obdolžencu se v opisu dejanja očita, da je obveznosti do vlagateljev imel, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi premoženjskopravnih zahtevkov vlagateljev v navedeni kazenski zadevi.

27Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno navedlo, da je bila investicijska pogodba med obdolžencem in K. K. navidezna, ter da ni obrazložilo, katere so tiste okoliščine, ki naj bi izkazovale navideznost. Sodišče prve stopnje je v točki 12 izpodbijane sodbe podalo več konkretnih razlogov, na podlagi katerih je ocenilo, da je bila pogodba navidezna in da ni bilo pričakovati njene izpolnitve. Izpostavilo je predvsem, da je rok za izpolnitev investicijske pogodbe potekel že pred sklenitvijo posojilne pogodbe, zato takšna nerealizirana pogodba ne pomeni nikakršnega jamstva, kot je bila prikazana oškodovancu, nadalje pa tudi, da je bilo besedilo investicijske pogodbe glede medsebojnih zavez popolnoma splošno, mestoma samo s seboj v nasprotju, jezikovno nerazumljivo ter izven konteksta očitkov praktično nesmiselno. Ob navedenem posplošena pritožbena navedba, da dokazni postopek ni dokazal navideznosti pogodbe, ne more biti uspešna.

Glede kazenske sankcije

28Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Razlogom in utemeljitvi izbire kazenske sankcije in odmere kazni, ki izhajajo iz točke 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je za obdolženca ustrezna zaporna kazen, ob pravilnem vrednotenju ugotovljenih okoliščin obravnavanega primera pa mu je izreklo kazen deset mesecev zapora, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično.

29Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da so pritožbene navedbe neutemeljene. Ob ugotovitvi, da prav tako niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

30Ker je obdolženec brez rednih prihodkov in premoženja ter na prestajanju zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Uradni list RS, št. 19/2020.
² Uradni list RS, št. 21/2020.
³ Uradni list RS, št. 36/2020 in 61/2020.
⁴ Uradni list RS, št. 104/2020 z dne 24. 7. 2020.
⁵ Uradni list RS, št. 146/2020 z dne 18. 10. 2020.
⁶ Uradni list RS, št. 165/2020 z dne 13. 11. 2020.
⁷ Uradni list RS, št. 167/2020 z dne 19. 11. 2020.
⁸ Uradni list RS, št. 190/2020. Sklep začne veljati dne 20. 12. 2020 in velja do 10. 1. 2021.
⁹ Uradni list RS, št. 4/2021. Sklep začne veljati dne 11. 1. 2021 in velja do 31. 1. 2021.
¹⁰ L. Bavcon, A. Šelih in dr., Kazensko pravo - splošni del, Uradni list Republike Slovenije, 2009, str. 465.
¹¹ Tako tudi Vrhovno sodišče RS I Ips 116/2000 z dne 6. 7. 2000.