VSK Sklep VII Kp 6528/2020

I. Pritožba višje državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom ugovoru zoper obtožnico obdolženega K. V. ugodilo in obtožnice zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ni dopustilo ter kazenski postopek ustavilo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun.

2Zoper ta sklep se pritožuje višja državna tožilka iz Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici iz razloga kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor obdolženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljen.

3Zagovornica obdolženega K. V. iz Odvetniške pisarne K., Š., d.o.o. v odgovoru na pritožbo višje državne tožilke pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopustilo obtožbe in je kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ker dejanje, ki je predmet obtožbe ni kaznivo dejanje, saj zakonski znak preslepitve oškodovanca ni dovolj konkretiziran.

6Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Preslepitev drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 93283/2010 z dne 21.9.2017 odstopilo od svoje dotedanje prakse glede konkretizacije zakonskega znaka preslepitve pri opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Skladno s citirano sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije bi preslepitev v obravnavani zadevi, izvršena v obliki prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene (abstraktni del opisa), morala biti v konkretnem delu opisa dejanja konkretizirana z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile obdolženčeve izjave in obljube prazne in neresnične (lažne). Glede na navedeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da to, da je obdolženec kot direktor in edini družbenik gospodarske družbe K. d.o.o. naročil samostojnemu podjetniku S. K. s.p. izgradnjo vlake in izdal naročilnico ter mu lažno zagotavljal, da bo družba K. d.o.o. naročena dela po njihovi izvedbi v dogovorjenem roku plačala, obvezo plačila pa potrdil z izjavo o dobro opravljenem delu, so elementi slehernega civilnopravnega razmerja in za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve ne zadoščajo. Tudi očitek v obtožnici, da naj bi obdolženec zamolčal, da družba na svojem poslovnem naslovu ne posluje in ne sprejema pošte, tega zakonskega znaka ne more zapolniti, saj zgolj iz tega dejstva, ni mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da če bi oškodovanec za to vedel, z obdolžencem posla ne bi sklenil. Nadaljnji očitek obdolžencu kot direktorju družbe, da ni plačal izstavljenega računa, čeprav je podjetje K. d.o.o. na računu imelo prilive in je poravnavalo druge obveznosti, obdolženec pa je tudi iz računa podjetja dvigoval denar, ne predstavlja konkretizacije zakonskega znaka preslepitve. To, da naj bi obdolženec v telefonskih pogovorih oškodovancu po zapadlosti računa obljubljal plačilo, zaradi česar naj oškodovanec ne bi takoj vložil predloga za izvršbo, prav tako ne more predstavljati zakonskega znaka preslepitve pri izvajanju pogodbe, saj je oškodovanec kot samostojni podjetnik vedel, da lahko v primeru neplačila računa, zoper dolžnika takoj vloži izvršbo in ga obdolženec s takšnimi obljubami nikakor ni mogel preslepiti, da bodo obveznosti izpolnjene. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je iz opisa očitanega kaznivega dejanja razvidno, da se obdolžencu očitajo ravnanja, ki so v večji ali manjši meri značilna za vsa pogodbena razmerja. Izjava volje je nujen element za sklenitev sleherne pogodbe. Ta je sklenjena, ko pogodbeni stranki dosežeta soglasje volj glede bistvenih sestavin. Izpolnjevanje prevzetih obveznosti pa je v skladu z načelom dolžnosti izpolnitve obveznosti temeljna dolžnost vsake izmed strank pogodbenega razmerja. Pogodbene zaveze in/ali obljube plačil s strani dolžnika zato same po sebi ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Sprejeti, da je opis dejanja v obravnavani zadevi sklepčen, bi pomenilo, da lahko že vsaka sklenjena, a (kasneje) neizpolnjena pogodba, predstavlja uresničitev biti inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. S tem bi prišlo do nedopustnega širjenja polja kaznivosti, ker bi kot kazniva opredelili tudi takšna ravnanja pogodbenih strank, ki sama po sebi niso kazniva in jih zakonodajalec kot taka ni zajel v polje kaznivosti.¹

7Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 93283/2010 z dne 21.9.2017.