VSL Sklep II Cp 2136/2020

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka, (II.) naložilo toženi stranki, da v 60 dneh izprazni stanovanjsko hišo na nepremičnini z ID znakom parcela 0000 407/5 ter jo prosto oseb in stvari izroči tožeči stranki, (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov 1.110,00 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti.

2Toženec iz vseh pritožbenih razlogov zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da (ob ustrezni stroškovni posledici) sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V letih 1992 do 1999 je toženec izvajal gradbena dela na objektu, ki je na nepremičnini, katere lastnica je tožnica. To nepremičnino so pravdnima strankama po poroki leta 1990 podarili sorodniki tožnice, a darilna pogodba ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Z gradbenimi deli je toženec bistveno posegel v objekt, ki je bil prvotno kašča in pred izvedbo del ni bil primeren za bivanje, z deli pa je toženec spremenil njegovo identiteto (iz kašče v bivalno stavbo) in tudi razširil gabarite. V letu 2001 je toženec izdelal dvorišče, zgradil oporni zid dolžine več 10 metrov, vodnjak (ki drži 22.000 litrov) in zunanje sanitarije. Skupno je v nepremičnino vložil 110.000,00 EUR. Zaradi statične nestabilnosti in bližine ceste bi se brez toženčevih posegov prvotni objekt že podrl. Vrednost nepremičnine se je povečala za vrednost stanovanjske hiše, ki je trenutno vredna vsaj 150.000,00 EUR. Toženec je sodišču predlagal, da kot predhodno vprašanje ugotovi, da je na nepremičnini s svojimi vlaganji pridobil solastniški delež oz. (zaradi statusa tujca) drugo ocenljivo premoženjsko pravico. Skladno s sodno prakso¹ je zatrjeval, da do pravnomočne odločitve o njegovem denarnem zahtevku, ki se nanaša na skupno premoženje, ni mogoče govoriti o tem, da nezakonito uporablja sporno nepremičnino. Po prepričanju toženca je zato tožbeni zahtevek preuranjen in neutemeljen.

3Če bi bil toženec državljan RS, bi lahko pridobil lastninsko pravico, sodišče pa bi moralo ugotavljati, ali so imela vlaganja toženca v tujo nepremičnino po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih² (v nadaljevanju: ZTLR) stvarnopravne posledice. Ker toženec lastninske pravice na nepremičnini ne more pridobiti, bi moralo sodišče preveriti njegove navedbe, da je z vlaganji pridobil drugo premoženjsko pravico, pravico do izplačila njegovega deleža na skupnem premoženju, ki mu zagotavlja pravni temelj pravice do bivanja.

4Po mnenju toženca za odločitev ni pomembno, da je tožnica nepremičnino podedovala v letu 2005. Pravdni stranki sta namreč ob uporabi določb ZTLR o novi stvari že na podlagi vlaganj pridobili lastninsko pravico na nepremičnini kot skupno premoženje. V njuno pravico ne more poseči kasnejši (deklaratorni) sklep o dedovanju. Za odločitev tudi ni pomembno, da v tem primeru ni šlo za pravno poslovno pridobitev nepremičnine, saj tudi za dedovanje ni šlo. Izpodbijana odločitev po mnenju toženca predstavlja odstop od sodne prakse.

5S tem, ko je sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega razumevanja zavrnilo predlagane dokaze toženca, s katerimi je dokazoval obstoj svoje premoženjske pravice, ki izvira iz skupnega premoženja in s tem zakonite podlage za bivanje v nepremičnini, je naredilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku³ (v nadaljevanju: ZPP). Prav tako je odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja.

6V odgovoru na pritožbo tožnica pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške.

7Pritožba je utemeljena.

8Iz podatkov zemljiške knjige je razvidno, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi dedovanja. Pa vendarle pritožnik pravilno opozorja, da bi pravdni stranki, če bi izkazali, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 25. člen ZTLR, že pred dedovanjem (in sicer v času od leta 1990 do 1999) pridobili lastninsko pravico na sporni nepremičnini zaradi gradnje na tujem svetu. V takem primeru bi pridobljena lastninska pravica predstavljala skupno premoženje zakoncev. Ko gre za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki predstavlja skupno premoženje, zadošča, da ima državljanstvo RS samo eden od zakoncev. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi I Cp 1153/2016 sicer odločalo o pravnoposlovni pridobitvi nepremičnine (kot dela skupnega premoženja) in pri tem zavzelo stališče, da v tem primeru zadošča, da posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice izpolnjuje le zakonec, ki sklepa pogodbo. A tudi pri originarni pridobitvi lastninske pravice (z gradnjo na tujem svetu) ne more biti prav nič drugače. Tudi v tem primeru gre namreč za vprašanje kolektivne narave skupne lastnine, katere dosledno upoštevanje je mogoče edino s takšno razlago. Če bi se izkazalo, da sta pravdni stranki zaradi gradnje na tujem svetu pridobili lastninsko pravico na sporni nepremičnini, bi toženec kot tuj državljan (ki na nepremičnini ne more pridobiti stvarne pravice) ne mogel zahtevati delitve takšnega skupnega premoženja v naravi. Kot je bilo sprejeto v sodni praksi⁴, pa status tujca ne preprečuje tožencu, da pridobi drugo premoženjsko pravico, ki je del skupnega premoženja zakoncev in sicer zahtevek, da mu tožnica izplača njegov delež skupnega premoženja. Predmet skupnega premoženja so namreč poleg lastninske pravice lahko tudi druge premoženjske, torej vrednostno ocenljive pravice, ki pripadajo obema zakoncema skupaj v nedoločenih deležih⁵, med katerimi je tudi denarni zahtevek za izplačilo deleža na skupnem premoženju. V takem primeru bi bilo pravilno pritožbeno sklicevanje na pravico toženca, da do pravnomočne odločitve o njegovem denarnem zahtevku, ki se nanaša na skupno premoženje, stanovanja v hiši, za katero zatrjuje, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, ne uporablja nezakonito.

9Vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na pridobitev skupnega premoženja zakoncev z gradnjo na tujem svetu, pridobitvijo druge ocenljive pravice in dejstvo, da do pravnomočnosti odločitve o njegovem denarnem zahtevku, ki se nanaša na skupno premoženje, ni mogoče govoriti o uporabi tuje stvari (uporabi stanovanja brez pravnega temelja), je toženec podal že v vlogah pred sodiščem prve stopnje, a se to do njih ni opredelilo. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je izpodbijana odločitev obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi je zato ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do celega sklopa dejstev pomembnih za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka (zlasti glede vprašanja ali sta pravdni stranki na sporni nepremičnin z gradnjo na tujem svetu pridobili skupno premoženje in posledično o trditvi toženca, da stanovanje uporablja zakonito), zato bi šele pritožbeno sodišče prvič presojalo ta pravno odločilna dejstva, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa v tem delu za njegovo celotno izvedbo. To bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS) in s tem rušenje načela dvostopenjskega sojenja. Ker je bilo treba sodbo razveljaviti že iz tega razloga, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene trditve ne odgovarja.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

¹ Sklicuje se na odločbo VSL sodba in sklep II Cp 2834/2009.
² Uradni list SFRJ 6/1980, s spremembami.
³ Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.
⁴ VSL sodba in sklep II Cp 2834/2009.
⁵ VSL sodba in sklep II Cp 2834/2009.