UPRS Sklep I U 1000/2017-8

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je 2. 12. 2016 izdal odločbo o postavitvi in označitvi prometne signalizacije na nekategorizirani občinski cesti, ki poteka po zemljišču parc. št. 308/8 k. o. ..., ki je v naravi cesta v naselju Naklo med objektoma A. in B., in sicer tako, da se pri objektu A. oziroma C. postavi prometni znak 3204 »slepa cesta« in da se na koncu ceste pri objektu B. na sredini vozišča namesti količek. V izreku je še navedeno, da se prometna signalizacija in označbe na javno prometni površini uredijo v skladu s Pravilnikom o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (v nadaljevanju Pravilnik) ter da je prikaz lokacije postavitve prometne signalizacije v skici, priloženi k odločbi. V obrazložitvi navaja, da se bo uporabnike cest s postavitvijo znaka opozorilo, da se nahajajo v bližini ceste, ki nima izhoda, s postavitvijo količkov pa, bo omogočen varen prehod za pešce in kolesarje. Navaja še, da je prometno ureditev obravnaval Svet za varnost in preventivo v cestnem prometu ter jo 27. 9. 2016 potrdil.

2Z izpodbijanim sklepom z dne 16. 1. 2017 je prvostopenjski organ zavrgel pritožbo tožnikov zoper prej navedeno odločbo, in sicer z obrazložitvijo, da tožniki nimajo lastnosti stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe o postavitvi prometne signalizacije. Pritožbo tožnikov zoper navedeni sklep je toženka iz enakih razlogov zavrnila.

3Tožniki tožbo vlagajo zoper odločbo z dne 2. 12. 2016 in sklep z dne 16. 1. 2017. Glede sklepa navajajo, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku postavitve prometne signalizacije. Sklicujejo se na Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). Trdijo, da jim je bil z izdajo odločbe o postavitvi in označitvi prometne signalizacije onemogočen dostop po eni izmed dovoznih poti do območja, kjer nameravajo graditi stanovanjske hiše. Cesta, ki poteka po zemljišču parc. št. 308/8 k. o. ..., naj bi bila namreč z Odlokom o OPPN za območje NA-4-Naklo-ob avtocesti (Ur. l. RS, št. 54/2014) predvidena kot ena izmed dovoznih poti do tega območja. Trdijo, da gre za njihovo neposredno in osebno pravno korist, da svoja zemljišča uporabljajo in uživajo na najobsežnejši način. Določitev slepe ulice naj bi bila omejitev splošne rabe predmetne ceste, ki bi imela neposreden vpliv na izvrševanje njihove lastninske pravice. Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča Up-267/11, U-I-45/11, iz katere naj bi izhajalo, da omejitev splošne rabe javne ceste s pravico posebne rabe lahko vpliva na izvrševanje kakšne posameznikove pravice; da v takih primerih posameznikovega zasebnega interesa ni mogoče razločiti od javnopravnega interesa, da je posebna pravica uporabe podeljena zgolj pod pogoji in po postopku, ki jih določa zakon ali splošni akt lokalne skupnosti; ter da ima v takem primeru posameznik pravni interes za sodelovanje v postopku, ki mu omogoča zahtevati spoštovanje zakonskih pogojev za podelitev pravice posebne rabe. Toženki očitajo, da se v sklepu z dne 16. 1. 2017 ni pravilno oziroma konkretno in jasno opredelila do zatrjevane pravne koristi, saj po njihovem mnenju ne zadošča sklicevanje na materialni zakon, niti navedba, da se prometna signalizacija nanaša le na zemljišče, ki ni v lasti tožnikov. Navajajo še, da se organ ni vsebinsko opredeli do kršitev 22. člena Ustave.

4V zvezi z odločbo z dne 2. 12. 2016 navajajo, da pomeni poseg v njihove pravice in temeljne svoboščine, zato naj sodišče o njeni zakonitosti odloči na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Trdijo, da so po Odloku o prostorskem načrtu Občine Naklo (Ur. l. RS, št. 12/2010, v nadaljevanju OPN) slepe ceste dovoljene le izjemoma, če je na tam urjeno ustrezno obračališče, in da ta pogoj v tem primeru ni izpolnjen. Menijo, da je izpodbijana ureditev popolnoma neracionalna, neupravičena in v nasprotju z nalogami toženke. Zmotno in nepopolno naj bi bilo ugotovljeno dejansko stanje, prav tako pa naj bi bili zmotno uporabljeni predpisi, ki urejajo izdajo dovoljenja za zaporo ceste. Navajajo še, da so podane kršitve določb postopka, in sicer trdijo, da niso bili povabljeni v postopek, da javnost ni bila obveščena o izdaji odločbe, da odločba nima razlogov in se zato ne da preizkusiti ter da je bila izvršena še pred pravnomočnostjo. Ker jim kljub izkazanem pravnem interesu zaradi varstva lastninske pravice udeležba v postopku ni bila omogočena, je kršen 22. člen Ustave. Pravni interes sodelovanja v postopku naj bi jim priznavala tudi Aarhuška konvencija. Navajajo še, da poskuša stranka lastniku zemljišča na koncu ulice omogočiti neupravičeno rabo javnega dobra za izključno zasebne namene.

5Hkrati s tožbo so vložili tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navajajo, da s postavitvijo znaka za slepo cesto pred pravnomočnostjo odločbe toženka zavaja uporabnike ceste. S tem naj bi tožnikom in prizadeti javnosti nastajala nepopravljiva škoda. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlagajo, da se odstrani obravnavani prometni znak za slepo ulico.

6Toženka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe nasprotuje njeni izdaji. Navaja, da tožniki v zahtevi ne navajajo nobenih tehtnih razlogov za izdajo začasne odredbe. Zahteva naj bi bila nesklepčna, prav tako naj ne bi bile konkretizirane in izkazane navedbe o škodi in njeni nepopravljivosti. Vztraja, da tožnikom ne gre položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe o postavitvi prometne signalizacije. Navaja še, da je prometno ureditev obravnaval in potrdil Svet za varnost in preventivo v cestnem prometu in da tožniki zaradi nje niso ostale brez povezave z javno prometno infrastrukturo oziroma jim ni onemogočen dostop do javnega cestnega omrežja, saj je ta zagotovljen v skladu z določili OPN.

K I. točki izreka:

7Tožba ni dovoljena.

8Po prvem odstavku 36. člena ZUS-1 sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe, v katerem ugotavlja, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, preizkusi tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora.

9Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

10V obravnavani zadevi tožniki izpodbijajo dva akta, in sicer akt, s katerim je odločeno o postavitvi in označitvi prometne signalizacije, to je prometnega znaka za slepo ulico in cestnega količka na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet, ter sklep, s katerim je zavržena njihova pritožba zoper prej naveden akt.

11Po presoji sodišča obravnavani akt o postavitvi in označitvi prometne signalizacije ni posamični upravni akt.

12Postavitev prometne signalizacije je namenjena označitvi prometne ureditve, ki velja za posamezno cesto ali njen odsek. Prometno ureditev, to je način potekanja in vodenja prometa, na občinskih cestah skladno z drugim odstavkom 100. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) določajo občine. O postavitvi (kakor tudi zamenjavi, dopolnitvi ali odstranitvi) prometne signalizacije pa glede na predhodno sprejeto prometno ureditev skladno s petim odstavkom 100. člena v zvezi s 95. členom ZCes-1 odloča občinska uprava. Ker je torej postavitev prometne signalizacije vedno le udejanjenje predhodno sprejete prometne ureditve na posamezni cesti ali njenem odseku, odločitev občinske uprave iz petega odstavka 100. člena ZCes-1 nima narave upravnega odločanja.

13Izpodbijani akt tudi nima narave posamičnega akta. Za posamičen akt gre, kadar odločba ustvarja pravo za posamičen primer,¹ obravnavani primer pa ni tak. S postavitvijo prometnih znakov se namreč zagotavlja izvajanje prometnih pravil in varnosti prometa na cesti (gl. 62. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1). Prometni zanki in druga prometna oprema udeležencem v prometu sporočajo, kakšna je prometna ureditev na posamezni javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet, oziroma na posameznem odseku take ceste. Glede na navedeno se prometni znaki že po svoji naravi ne nanašajo na individualno določeno oziroma določljivo osebo, temveč zgolj na nedoločeno število uporabnikov cest. Prav tako se ne nanašajo na konkreten pravni položaj, temveč na nedoločeno število primerov uporabe. Vse to velja tudi za prometna znaka iz spornega akta, to je znak za slepo cesto in cestni količek. Znak za slepo cesto spada med obvestilne znake iz 18. in 19. člena Pravilnika ter sporoča, da je v bližini cesta, ki nima izhoda oziroma ima izhod le za pešce oziroma le za pešce in kolesarje. Cestni stebriček (količek) pa spada med znake za preprečevanje nadaljnje vožnje iz drugega odstavka 40. člena Pravilnika.

14Postavitev prometne signalizacije na javni cesti ima opisan splošen značaj tudi, če posamezne lastnike (bližnjih) nepremičnin tako določena prometna ureditev obremenjuje.² Da pa v obravnavanem primeru ne gre le za obremenitev lastnikov, temveč da izpodbijana odločitev, čeprav je po naravi stvari naslovljena na nedoločeno število uporabnikov nekategorizirane javne poti, po svojih učinkih za tožnike pomeni neposreden poseg v njihov pravni položaj in s tem odločitev o upravni stvari v smislu 2. člena ZUS-1, pa ti niso izkazali z navedbami, da jim je s tem onemogočen dostop po eni izmed dovoznih poti do njihovih zemljišč, na katerih nameravajo graditi stanovanjske hiše. Pravna ureditev varstva lastninske pravice na nepremičnini sicer vključuje tudi dostop do javne poti. Ker pa že iz tožbenih navedb izhaja, da obravnavana javna pot ni edini dostop do nepremičnin tožnikov, po presoji sodišča obravnavana postavitev prometne signalizacije za tožnike nima zatrjevanega individualnega učinka.

15Ker po povedanem akt o postavitvi prometne signalizacije ni posamični upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, take narave nima niti sklep z dne 16. 1. 2017 o zavrženju pritožbe tožnikov, s katerim jim je bil odrečen pravni interes za udeležbo v postopku izdaje navedenega akta. Tožba zoper sklep z dne 16. 1. 2017 zato ni dopustna.

16Tožbo zoper akt o postavitvi prometne signalizacije z dne 2. 12. 2016 tožniki vlagajo na podlagi 4. člena ZUS-1. Po tej določbi sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker po prej povedanem akt z dne 2. 12. 2016 nima lastnosti posamičnega akta, tožba ni dopustna niti na podlagi 4. člena ZUS-1.

17Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper odločbo z dne 2. 12. 2016 in sklep z dne 16. 1. 2017 na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

18Iz drugega in tretjega odstavka odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da je kot ena izmed procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi tudi obstoj dopustne tožbe. Ker ta procesna predpostavka v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

19Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

¹ Prim. V. Androjna, E. Kerševan v Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 49.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča I up 372/2013 z dne 27. 11. 2013.