VSC Sklep II Ip 69/2021

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za oprostitev plačila sodne takse. Ugotovilo je, da je dolžnik zasebni zavod, ki opravlja humanitarno dejavnost, vendar to po sebi ne pomeni, da ima status humanitarne organizacije. Ni izkazal, da mu je s pravnomočno odločbo podeljen status humanitarne organizacije oziroma da je vpisan v razvid humanitarnih organizacij pri pristojnem ministrstvu.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo¹ dolžnik iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. ter 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da Zakon o humanitarnih dejavnostih (v nadaljevanju: ZHO) ne določa pravila v povezavi s humanitarnimi organizacijami na splošno ampak, da so predmet humanitarne organizacije, ki delujejo v javnem interesu, in ne humanitarne organizacije na splošno ter kot takšne delujejo v skladu z njihovimi veljavnimi akti medtem, ko ZHO obravnava kategorijo humanitarnih organizacij, ki želijo ali imajo status humanitarne organizacije v javnem interesu. V tem primeru posamezna humanitarna organizacija lahko zaprosi in pozneje ravna v skladu s tem zakonom za poseben status, ki ji omogoča določene prednosti. Ta status je status humanitarne organizacije v javnem interesu in nima povezave s tem ali je določena humanitarna organizacija humanitarna ali ne, še posebej, če gre za očitno diskriminacijo, ki jo prinaša zakon. Prav tako obstajajo ločene kategorije zavodov in zavodov, ki delujejo v javnem interesu in kategorije društev in društev, ki delujejo v javnem interesu. Te kategorije obravnava točno določen zakon in pri teh status zavoda ali društva v javnem interesu ne pomeni izključevanja drugih subjektov v smislu tega, da ostali zavodi in društva niso zavodi ali društva, ampak lahko imajo status v javnem interesu. Tako je v primeru humanitarnih organizacij.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno odločilna dejstva, da je dolžnik zasebni zavod, ki opravlja humanitarno dejavnost, da ni izkazal, da mu je s pravnomočno odločbo podeljen status humanitarne organizacije oziroma da je vpisan v razvid humanitarnih organizacij pri pristojnem ministrstvu. Teh dejstev dolžnik ne izpodbija.

5V skladu s prvim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) so plačila sodnih taks so oproščeni država in državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in posredni proračunski uporabniki, ki so v celoti v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti, centri za socialno delo, kadar so predlagatelji v postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, humanitarne organizacije ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost.

6Dolžnik zmotno navaja, da po vzoru društev in zavodov obstajajo ločene kategorije humanitarnih organizacij, tiste, ki v skladu z ZHO delujejo v javnem interesu in ″splošne″. Prvi odstavek 1. člena ZHO določa pravne subjekte, ki lahko pridobijo status humanitarne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področjih socialnega in zdravstvenega varstva. Edina delitev vrst humanitarnih organizacij, ki jih pozna zakon, je v prvem odstavku 6. člena ZHO. Lahko delujejo kot splošne dobrodelne organizacije, organizacije za kronične bolnike in organizacije za samopomoč. Vendar je vsaka od teh vrst humanitarna organizacija po definiciji iz prvega odstavka 1. člena ZHO. Njihovo delovanje in cilj ni le v interesu pomoči potrebnih posameznikov oziroma njihovo društvenoorganiziranih skupin, temveč je hkrati tudi v javnem interesu. Pri humanitarnih organizacijah gre za zelo pomembno družbeno vlogo človekoljubnih organizacij, ki delujejo tudi v javnem družbenem interesu ter se v znatnem delu financirajo z javnimi sredstvi². To pomeni, da so humanitarne organizacije samo ene in vedno v javnem interesu. Vsi ostali subjekti se lahko ukvarjajo s humanitarno dejavnostjo, kar ni isto kot humanitarna organizacija po ZHO in ZST-1 ter je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje. Izjemo od splošnega pravila o dolžnosti vsakega zavezanca plačati sodno takso po 3. členu ZST-1 v zvezi s prvim odstavkom 10. člena ZST-1 je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu tolmačiti ozko in je ne širiti na vse subjekte, ki se ukvarjajo s humanitarno dejavnostjo³.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik ni izkazal, da mu je s pravnomočno odločbo podeljen status humanitarne organizacije oziroma da je vpisan v razvid humanitarnih organizacij pri pristojnem ministrstvu. S tem se pridobi status humanitarne organizacije po tretjem odstavku 26. člena ZHO.

8Prav tako dolžnik ni zatrjeval razlogov, da kot pravna oseba – zavod nima sredstev za plačilo takse brez ogrožanja svoje dejavnosti v skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog dolžnika za oprostitev plačila sodne takse za ugovor.

9Ker tudi sodišče druge stopnje ni ugodilo predlogu za oprostitev plačila taks, začneta teči rok za plačilo takse in rok za ugovor zoper že izdani plačilni nalog iz 34. člena tega zakona naslednji dan po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje (tretji odstavek 14.a člena ZST-1).

10V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

¹ V pritožbi posebej navaja, da kolikor sodišče ali sodnik nima ustreznega znanja o temi, da primer prevzame sodišče ali sodnik, ki se bolje spozna na področje nevladnih organizacij oziroma je bolj usposobljen za odločanje na področju nevladnih organizacij v smislu opredelitev zavodov, društev ali humanitarnih organizacij in posebnih statusov, ki jih lahko imajo, da naj se izloči sodnik v primeru, da ne pozna dovolj področja nevladnih organizacij in kategorij zavodov, društev in humanitarnih organizacij ter posebnih statusov, ki jih imajo in se primer dodeli sodniku oziroma sodišču, ki zadevo bolje pozna. V skladu s tretjim odstavkom 72. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ lahko stranka zahteva izločitev le poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika, ki postopa v zadevi. Ker dolžnik ni poimensko določil sodnikov, katerih zahteva izločitev, je sodišče druge stopnje štelo, da ne vlaga zahteve za izločitev sodnikov.
² Predlog ZHO, prva obravnava, Eva 2002-2007 11-0095, št. 519-03/2002-3 z dne 8. 5. 2003.
³ Sklep VSC III Cpg 164/2019, nanj se je sklicevalo že sodišče prve stopnje.