VSL Sklep II Kp 12196/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo za preiskavo zoper osumljene A. A., B. B. in C. C. zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi 20. in 34. členom KZ-1.

2Zoper sklep se je pritožil okrožni državi tožilec iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in uvede preiskavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da iz opisa osumljenim očitanega kaznivega dejanja goljufije ne izhajajo znaki tega kaznivega dejanja. Pri tem pa tudi po oceni pritožbenega sodišča opis osumljenim očitanega kaznivega dejanja izpolnjuje kvečjemu zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1, za katero glede na zagroženo kazen ni preiskave in je zato potrebno zahtevo za preiskavo zavrniti.¹

5Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na stališče, da se izvršitev t.i. procesne goljufije z uveljavljanjem lažnega zahtevka nanaša na navajanje lažne trditvene podlage, na dokaze v zvezi z lažnim zahtevkom pa se nanašajo druga kazniva dejanja, npr. kaznivo dejanje ponarejanja listin. Pri tem je poudarilo, da je v pravdnem postopku uveljavljeno strogo ločevanje med trditveno podlago in dokaznimi predlogi, kar med drugim pomeni tudi, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza, kar velja tudi za vsebino pogodb, ki so kot dokaz priložene k tožbi. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tudi v kazenskem postopku razmerje med trditvami in dokazi zanje ni prav nič drugačno, saj se za uspešno procesiranje obtožnega akta (tudi zahteve za uvedbo preiskave) zahteva sklepčen opis očitanega kaznivega dejanja, t.j. opis, iz katerega izhajajo vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Takega opisa v nobenem primeru ni moč nadomestiti s predlaganimi dokazi tako, da bi moralo sodišče na podlagi predlaganih dokazov samo sestavljati obtožne trditve.

6Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da tožilec v konkretnem opisu zahteve za preiskavo nikjer ni zatrjeval, da bi osumljenec A. A. v pravdi navajal lažno trditveno podlago, niti na kakšen pravdno upošteven način naj bi to storil in kaj naj bi bile lažne trditve. Iz opisa zahteve za preiskavo izhaja zgolj in samo očitek o dveh zatrjevano lažnih listinah, ki jih je osumljeni A. A. kot tožnik v pravdi predložil z namenom, da bi pravdno sodnico spravil v zmoto, da mu prisodi zahtevan znesek na škodo toženca. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ostala dva osumljenca, B. B. in C. C., v predmetni pravdni zadevi nista bila tožnika, njuna zatrjevana udeležba (sostorilstvo) se tako ne nanaša in se tudi ne more nanašati na lažno trditveno podlago, oba sta zgolj podpisnika zatrjevano lažnih listin, ki jih je osumljeni A. A. predložil kot dokaz v pravdnem postopku. Iz konkretnega opisa zahteve za preiskavo tako izhaja zgolj to, da naj bi bili obe kot dokaz predloženi listini, lažni.

7Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbene trditve o tem, da je lažna trditvena podlaga vsebovana v obeh lažnih listinah in je zato v nadaljnjem opisu kaznivega dejanja ni potrebno navajati. Kot rečeno, dokazna listina sama po sebi ni trditev, temveč podlaga trditvi. Konkreten opis predmetne zahteve za preiskavo ni sklepčen, saj lažnih trditev ne navaja, o tako zatrjevanih lažnih trditvah pa ni moč v nobenem primeru sklepati iz predloženih dokazov. Tako sklepanje tudi ni dopustno, kar je prvostopenjsko sodišče podrobno obrazložilo v 7. točki izpodbijanega sklepa in se pritožbeno sodišče takemu razlogovanju, v izogib ponavljanju, v celoti pridružuje. Pritožbeno sodišče zato v tem delu zaključuje, da iz tenorja zahteve za preiskavo ne izhaja sklepčen očitek o preslepitvi s konkretno lažno trditveno podlago, temveč le, da je osumljenec A. A. lažne trditve vnesel v dokazno gradivo, ki ga je nato predložil pravdnemu sodišču.

8Prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju obrazlaga tudi, da ne obstoji utemeljen sum, da naj bi osumljeni storili očitano jim kaznivo dejanje, čeprav gre po vsebini za presojo o tem, ali iz dispozitiva zahteve za preiskavo izhaja opis kakšnega drugega kaznivega dejanja in ali za to kaznivo dejanje obstoji utemeljen sum. Deseti odstavek 169. člena ZKP namreč določa, da pri odločanju o zahtevi za preiskavo senat ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel tožilec.²

Pritožbeno sodišče poudarja, da zavrnitev zahteve za preiskavo temelji na dveh ugotovitvah sodišča: (1) da opis dejanja ne vsebuje zakonskih znakov očitanega dejanja goljufije in (2) da opis dejanja vsebuje kvečjemu znake kaznivega dejanja ponarejanja listin, za katero pa, glede na zagroženo kazen, ni predvidena preiskava.

9Ugotovitev, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, da dejstven opis ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, istočasno izključuje preizkus obstoja utemeljenega suma oziroma ustrezno presojo zbranih dokazov v smeri tega kaznivega dejanja. V skladu s citiranim desetim odstavkom 169. člena ZKP je prvostopenjsko sodišče (in že prej preiskovalni sodnik ob nestrinjanju z zahtevo za preiskavo) ocenilo, da bi opis tenorja zahteve za preiskavo kvečjemu ustrezal kaznivemu dejanju ponarejanja listin po 251. členu KZ-1, za katero glede na zagroženo kazen ni preiskave in je zato potrebno zahtevo za preiskavo zavrniti. Ob takem zaključku je obrazlaganje neobstoja utemeljenega suma, da so osumljeni storili očitano jih kaznivo dejanje goljufije, nepotrebno. Pritožbeno sodišče zato tudi ni presojalo pritožbe v delu, ki se nanaša na zatrjevanje utemeljenosti suma, da so osumljenci storili očitano jim kaznivo dejanje goljufije.

10V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zoper sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo zavrnilo kot neutemeljeno.

¹ Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 6. 1997, Pravna mnenja 1/97, str. 3.
² Nevezanost sodišča na pravno presojo tožilca analogno urejata tudi 279. člen ZKP in drugi odstavek 354. člena ZKP.