VSL Sodba II Cpg 135/2021

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je v 8 dneh dolžna povrniti 183,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

,,1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 7940112019 z dne 10. 9. 2019 ostane v veljavi.

2.Tožena stranka G., d. o. o., R., matična številka: ..., P. cesta 90, R., je dolžna tožeči stranki P. d. o. o., matična številka: ..., U. 3, M., plačati znesek 1.015,86 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo:

- od zneska 215,13 EUR od 26. 10. 2018 do plačila

- od zneska 370,93 EUR od 26. 1. 2019 do plačila

- od zneska 215,13 EUR od 8. 5. 2018 do plačila,

- od zneska 215,13EUR od 30. 7. 2018 do plačila.

3Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti 502,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne do plačila.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7V tej zadevi je upnica (sedaj tožeča stranka), najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po obrazloženem ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke), pa v pravdnem postopku na podlagi pogodbe o medsebojnih razmerjih in določitvi upravnika vtožuje plačilo stroškov upravljanja, ki jih je zaračunavala v pavšalnem znesku, in sicer za apartma, ki ga ima tožena stranka v apartmajskem naselju v M. Predmet zahtevka so računi, izdani 30. 9. 2018 za 334,90 EUR, 31. 12. 2018 za 370,93 EUR, 31. 3. 2019 za 403,09 EUR in 30. 6. 2019 za 331,23 EUR. Tožena stranka je račune delno poravnala, in sicer dejanske stroške (komunala, ogrevanje) ter stroške upravljanja v mesečnem znesku 36,00 EUR.

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. V izpodbijani sodbi je ugotovilo, da trditve tožeče stranke, da je upravnica apartmajske hiše, zapisnik ustanovne skupščine etažnih lastnikov z dne 28. 4. 2006 (priloga spisa A8, v nadaljevanju: zapisnik) ne potrjuje, saj zapisnika ni podpisala nobena izmed zatrjevanih pogodbenih strank (etažni lastniki in upravnik). V zvezi z ugovorom tožene stranke, da sta se pravdni stranki dogovorili za pavšalni znesek 36,00 EUR mesečno, pa je sodišče upoštevaje trditveno podlago obeh pravdnih strank ugotovilo, da se dogovor strank na vtoževano obdobje ne nanaša, zato je, ker za zaračunavanje stroškov v vtoževanem obdobju ni imela pravne podlage, sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

9Tožeča stranka uvodoma uveljavlja, da je v tožbi prišlo do očitne pisne napake glede hišne številke apartmajske stavbe, saj naj bi pomotoma navedla, da je ta 40 in ne 30, vendar naj ne bi bilo dvoma, da gre za apartma ID znak 001, ki se nahaja na D. 30 v M. Višje sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je tudi pritožbena navedba o ID znaku apartmaja napačna, saj gre za del stavbe z ID znakom 081. Res tudi iz zapisnika izhaja, da Apartmajsko naselje V. obsega stavbi št. 080 in 081 na naslovih D. 30 in 32, tožeča stranka pa se v dopolnitvi tožbe sklicuje na številko stavbe 081, kar kaže na njeno pisno pomoto pri hišni številki v dopolnitvi tožbe. Pritožnica pritožbenih razlogov k temu ne navaja, višje sodišče pa ugotavlja, da to na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ni vplivalo.

10S pritožbenimi trditvami, da je tožena stranka s tem, ko je plačala del obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja, priznala dejstvo, da je tožeča stranka upravnica stavbe, pritožnica ne more uspeti, saj ne gre za napačno uporabo materialnega prava, kot trdi v pritožbi in se pri tem sklicuje na drugi odstavek 364. člena¹ Obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje naj bi namreč napačno uporabilo materialno pravo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni dokazala, da je upravnica stavbe. Vendar višje sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka na dejstvo, da naj bi bil dolg pripoznan z delnim plačilom, v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni sklicevala. Materialnega prava, na katero se pritožnica sklicuje, pa v postopku sodišče ne more uporabiti, če stranka pred tem ne poda minimuma tistih dejstev, ki na njegovo uporabo napotujejo. Stranka je namreč tista, ki mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Zato ta trditev predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Ne drži pa niti pritožbena trditev, da dejstvo, da je tožeča stranka upravnica stavbe, ni bilo sporno, ker da je bila za toženo stranko sporna le višina stroškov. Tožena stranka je v odgovoru na dopolnitev tožbe trdila, da je pogodba o upravljanju bistvena za uveljavljanje stroškov upravljanja in ker je tožeča stranka ni predložila,² bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti in je zato tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

11Sodišče prve stopnje naj bi po pritožbenih trditvah napačno štelo, da je stavba, v kateri se nahajajo počitniški apartmaji, stanovanjska stavba, saj pri počitniških apartmajih ne gre za stanovanja, namenjena za trajno bivanje. Pritožnica trdi, da zato določil Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) v tej zadevi ni mogoče uporabiti, pač pa veljajo splošna določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Ker je sodišče prve stopnje veljavnost pogodbe o upravljanju po trditvah pritožnice presojalo po določilih SZ-1, naj bi s tem napačno uporabilo materialno pravo in posledično napačno presodilo pomen skupščine etažnih lastnikov z dne 28. 4. 2006 in 8. 3. 2007.

12Sklicevanje na zmotno uporabo SZ-1 in neuporabo določb SPZ – ker da gre za skupščino etažnih lastnikov, je neutemeljeno zato, ker iz dejanskega stanja sodbe izhaja, da zapisnika z dne 28. 4. 2006, na katerega se pritožnica sklicuje, ni podpisala nobena izmed zatrjevanih pogodbenih strank (etažni lastniki in upravnik). Tudi drugi odstavek 116. člena SPZ pa v zvezi s pogodbo o medsebojnih razmerjih določa, da mora biti sklenjena v pisni obliki in je za njeno sklenitev potrebno ustrezno soglasje, ki pa, kot izhaja iz ugotovljenega, v tem primeru ni razvidno. Tožeča stranka se zato na to, da pogodba učinkuje proti vsakemu novemu etažnemu lastniku, torej tudi proti toženi stranki, in ni treba, da jo podpiše vsak novi etažni lastnik, ne more uspešno sklicevati.

13Obrazložitev v 16. točki izpodbijane sodbe, da »...tudi tožeča stranka smiselno priznava sklenitev neke vrste dogovora« po stališču pritožnice pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni našlo, kršitve po 15. točki istega odstavka in člena pa pritožnica ni konkretizirala, zato se do tega višje sodišče ne more konkretneje opredeliti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se »neke vrste dogovora« nanaša na ugovorne trditve tožene stranke o dogovoru med pravdnima strankama, da bo tožena stranka za upravljanje plačevala 36,00 EUR mesečno, in ne na pogodbo o medsebojnih razmerjih in o upravljanju, na kar se sklicuje pritožnica. Tudi v tem delu je sodba jasna in razumljiva, zato je pritožbeni očitek neutemeljen.

14Ker torej pritožba ne uveljavlja utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353 člen ZPP).

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžna v osmih dneh povrniti 183,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, kar predstavlja 250 točk po 1. točki tarifne št. 21 Odvetniške tarife (ob vrednosti točke 0,60 EUR je to 150,00 EUR) in 22% DDV (33,00 EUR).

¹ Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.
² Da so stroški obračunani v skladu s pogodbo o upravljanju, je v dopolnitvi tožbe navedla že tožeča stranka.