UPRS Sklep II U 301/2020-6

Tožba se zavrže.

1Tožeča stranka je pri Upravnem sodišču RS vložila tožbo zoper sklep opr. št. I Ip 556/2020 z dne 25. 8. 2020, s katerim je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo njeno pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Ormožu opr. št. In 45/2010 z dne 26. 2. 2018 in izpodbijani sklep potrdilo. Z omenjenim sklepom je sodišče na prvi stopnji pritožbo tožnika zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Ip 401/2017 z dne 9. 8. 2017 kot nedopustno zavrglo, ker je ugotovilo, da zoper izpodbijani sklep po prvem odstavku v zvezi s sedmim odstavkom 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pritožba ni dovoljena.

2V tožbi tožeča stranka izraža nestrinjanje s potekom izvršilnega postopka, ki je bil začet na predlog družbe A. d.o.o. Zatrjuje, da je izvršilno sodišče kršilo 14. člen Ustave RS. Nasprotuje obstoju v postopku ugotovljene terjatve in meni, da je izpodbijani sklep Višjega sodišča v Mariboru, ki nima pravnega pouka, ničen. Zato zahteva njegovo razveljavitev, zahteva pa tudi razveljavitev ostalih sklepov, ki so bili izdani v postopku.

3Tožba ni dovoljena.

4Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V skladu s 3. členom ZUS-1 pa upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Odločb sodišča, ki torej ne predstavljajo upravnih aktov, v rednem upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, saj gre za odločitve organov sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njihovih ustavnih pristojnosti.

5Ker pa tožeča stranka navaja, da vlaga tožbo tudi zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), je sodišče preverilo, ali obstajajo procesne predpostavke za obravnavanje tožbe po 4. členu ZUS-1, ki se nanaša na upravne spore zaradi varstva ustavnih pravic. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Pri tem pa je eden od pogojev, da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zagotovljeno, tudi ta, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

6Iz tožbe v obravnavani zadevi izhaja, da tožeča stranka nasprotuje sklepu višjega sodišča, s katerim je bila njena pritožba zoper sklep okrajnega sodišča, ki je bil izdan v izvršilnem postopku, zavrnjena. Izpodbijani sklep, ki ga je sodišče izdalo v okviru svojih pristojnosti po določbah ZIZ, torej po 3. členu v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 ne predstavlja upravnega akta niti posamičnega akta v smislu 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

7Tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 izhaja, da zoper posamične akte sodnikov ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1, in da je treba upoštevati, da to, da je o zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno. V istem sklepu vrhovno sodišče še navaja, da je sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Zoper odločitve rednih sodišč tako tožba v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic ni mogoča.

8Ker torej akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu, je sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb v tožbi po vsebini ni opredelilo.