UPRS Sodba IV U 128/2018-18

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. 7200-118/2018/6 z dne 23. 7. 2018, odločila, da se A.A. pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (1. točka izreka) in da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnila, da obsojenec prestaja kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora M. (v nadaljevanju Zavod), ki jo je nastopil 14. 11. 2016 in da se mu kazen v celoti izteče 14. 11. 2021 in da je prošnjo za pogojni odpust vložil 16. 4. 2018. Prošnjo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju komisija) obravnavala na podlagi tretjega odstavka 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), v povezavi z 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Skladno z določbo 111. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, je bila dopuščena prisotnost obsojenca na seji komisije, do glasovanja o njegovi prošnji.

2Tožena stranka je pojasnila, da je bil obsojenec s sodbo, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Celju, opr. št. I K .../2010 z dne ... 2010, v zvezi s sodbo, ki jo je izreklo Višje sodišče v Celju, opr. št. II Kp .../2010 z dne ... 2010, obsojen na kazen pet let zapora. Dne 1. 7. 2017 bo obsojenec prestal 32,5 odstotkov kazni, dne 1. 8. 2018 34,2 odstotka kazni in dne 1. 9. 2018 35,9 odstotka kazni. Prav tako je pojasnila, da je obsojenec prvič na prestajanju kazni in delno kritičen do storjenega kaznivega dejanja in da mu v sodbi ni bila izrečena odškodnina.

3Vpogledala je v prošnjo obsojenca z dne 16. 4. 2018 s prilogami, v poročilo zavoda, št. 720-1669/2016/130 z dne 11. 5. 2018, v dopolnitev poročila, št. 720-1669/2016/138 z dne 1. 6. 2018 in v zapisnik komisije, št. 7200-118/2018/2 z dne 5. 6. 2018. Pojasnila je, da ima obsojenec po podatkih Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 25. 4. 2018, odprta dva kazenskega postopka, na Okrajnem sodišču v Žalcu, opr. št. I K .../2017, zaradi kaznivega dejanja po členu 204/I v zvezi s členom 20/2 KZ-1 in datumom storitve 3. 12. 2015 in na Okrajnem sodišču v Ljubljani, opr. št. II K .../2014, zaradi kaznivega dejanja 211/I KZ-1B, z datumom storitve 12. 9. 2012. Pojasnila je tudi, da v času prestajanja kazni ohranja stike z mamo, očetom in sestro, ter dodatno odobrenimi obiskovalci. Prav tako je ugotovila, da pri obsojencu niso bili ugotovljeni akutni znaki samomorilne ogroženosti, in da je bil obsojencu tako v preteklem kot v tekočem spremljevalnem obdobju, odobren namenski izhod za urejanje zdravstvenih zadev ter zadev na sodišču. V spremljevalnem obdobju januar - junij 2018 niso načrtovane zunajzavodske ugodnosti v obliki prostih izhodov. Na podlagi podatkov iz sodbe in mnenja terapevta, obravnavanje odvisnosti od psihoaktivnih snovi, ni utemeljeno.

4Iz zapisnika komisije, št. 7200/118/2018/2 z dne 5. 6. 2018 izhaja, da je komisija obsojenčevo prošnjo obravnavala na redni seji 5. 6. 2018, na kateri je bil obsojenec prisoten in je dodatno pojasnil prošnjo in poročilo zavoda. Dostavil je dodatno dokumentacijo, sklep sodišča o ustavitvi kazenskega postopka, pogodbo o zaposlitvi itd., ter podal obljubo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Opozoril je na časovno odmaknjenost kaznivega dejanja ter dejal, da si želi urediti življenje. Na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni, ob upoštevanju določil 88. člena KZ-1, je komisija sprejela odločitev, da obsojenca pogojno ne odpusti.

5V zvezi z izpolnjevanjem formalnega pogoja je ugotovila, da obsojenec izpolnjuje formalni pogoj za odpust, na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1, saj je prestal predpisan delež kazni, v okviru ocene glede izpolnjevanja materialnih pogojev, pa je komisija ocenjevala, ali lahko utemeljeno pričakuje, da obsojenec na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Kot razloge proti ponovitveni nevarnosti je upoštevala obsojenčevo ustrezno vedenje med prestajanjem kazni, njegovo vključitev v izobraževanje, organizirano v okviru zavoda, in da ima urejeno nastanitev po prestani kazni.

6Kljub temu komisija ni mogla prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost, in sicer, da ima obsojenec še odprt kazenski postopek, ki pa je eden od kriterijev po 88. členu, ki jih komisija upošteva pri odločanju o pogojnem odpustu obsojenca. Iz poročila zavoda sicer izhaja, da zoper obsojenca tečeta dva kazenska postopka, vendar je obsojenec na seji predložil sklep sodišča, da je bil en postopek ustavljen. Na to okoliščino je komisijo opozoril samo obsojenec, uradnega dokumenta glede ustavljenega postopka zavod s strani sodišča še ni prejel. Vendar ne glede na navedeno komisija ugotavlja, da zoper obsojenca teče vsaj en postopek, zaradi česar ni mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil.

7Prav tako je komisija ocenila, da obsojenčeva stabilnost na prostosti še ni bila preverjena, ker zunajzavodskih ugodnosti obsojenec še nima podeljenih, je pa stabilnost obsojenca na prostosti, še posebej zaradi narave in teže kaznivega dejanja, relevantna pri odločitvi o pogojih za vključitev v življenje na prostosti. Obsojenec je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in to kot član hudodelske združbe, kar ne gre v prid obsojencu pri odločanju o pogojnem odpustu in njegovi vključitvi na prostost. Za storilce kaznivih dejanj je treba, da se njihova stabilnost spremlja skozi daljše časovno obdobje, glede na to, da na prostosti sploh še ni bila preverjena, je še toliko bolj preuranjeno govoriti o pozitivni prognozi na prostosti. Komisija je na podlagi navedenega ugotovila, da še ne more utemeljeno pričakovati, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil, zato je odločila, kot izhaja iz izreka odločbe.

8Glede na to, da obsojenec ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 88. člena KZ-1, komisija posebnih osebnih okoliščin obsojenca, v skladu s šestim odstavkom 88. člena KZ-1, ni ocenjevala, saj, kot je že navedla, sami zase niso razlog, ki bi utemeljevali pogojni odpust, pač pa morajo biti pri odločitvi o pogojnem odpustu, na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1, predhodno izpolnjeni materialni pogoji, določeni v petem odstavku 88. člena KZ-1.

9Tožnik v vloženi tožbi, ki jo vlaga na podlagi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP, sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani akt na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v katerem naj tožena stranka zatrjevane kršitve odpravi. Podredno, v skladu s 1. točko prvega odstavka 65. člena ZUS-1, pa predlaga odpravo izpodbijanega akta, da o zadevi sodišče odloči tako, da se obsojenca pogojno odpusti s prestajanja kazni. Predlaga oprostitev plačila sodnih taks in stroškov sodnega postopka, v kolikor bi nastali, kar utemeljuje s podatkom, da nima premoženja in da je bil pred kratkim v postopku osebnega stečaja, pred nastopom kazni pa prejemnik denarne socialne pomoči.

10Tožnik v tožbi na kratko povzema razloge izpodbijane odločbe in navaja, da se zaveda, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij. Zaveda pa se tudi, da gre pri odločanju o prošnjah za pogojni odpust za del izvrševanja kaznovalne politike, da je odločanje sodišče v zvezi s tem zadržano, ker ima tožena stranka prosto polje presoje, kateremu kriteriju 88. člena KZ-1 bo dala prednost pri odločanju o prošnjah za pogojni odpust in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega.

11Tožnik navaja, da je bila odločitev tožene stranke sprejeta v nasprotju z naravo proste presoje in prostega preudarka in v nasprotju z namenom, za katerega je določen. Tožena stranka se do ene najpomembnejših okoliščin, to je pogojev za vključitev v življenje na prostosti, na podlagi katere je moč sklepati, da tožnik na prostosti ne bo ponovil kaznivega dejanja, ni opredelila, ampak je to okoliščino le omenila. Po drugi strani je sprejela sklep, da je še preuranjeno govoriti o pozitivni prognozi na prostosti, na podlagi okoliščine, da obsojenčeva stabilnost na prostosti še ni bila preverjena, ker obsojenec zunajzavodskih ugodnosti še nima podeljenih. Gre za domneve. Največje tveganje na prostost spuščenih obsojencev, zaradi katerih ni utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, je nezaposljivost. Iz izpodbijane odločbe prav tako izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev, da se obsojenca pogojno ne odpusti, oprla na krivdo obsojenca ter na obteževalne okoliščine, kar je že vplivalo na odmero kazni. Ne more se znebiti občutka, da se je pri odločanju o njegovi prošnji za pogojni odpust ponovno odločalo o njegovi krivdi za kaznivo dejanje.

12Izpodbijano odločbo graja tudi v delu, kjer se ta ni opredelila niti do ene navedbe v prošnji za pogojni odpust. Proti ponovitveni nevarnosti je upoštevala le tiste razloge oziroma okoliščine, ki izhajajo iz poročila zavoda, razlogom proti ponovitveni nevarnosti, ki jih je navedel tožnik in z njimi utemeljeval pozitivno prognozo, pa ni namenila niti besede. Tako je bila njena obrazložitev v nasprotju z določbo 214. člena ZUP.

13V tožbi obširno povzema dodatna pojasnila, ki jih je podal v prošnji in do katerih se tožena stranka ni opredelila. Poudarja, da mu je na prostosti zagotovljena zaposlitev, da je za to zaposlitev priložil pogodbo o zaposlitvi, da je od storitve kaznivega dejanja minilo 13 let in da v tem času kaznivega dejanja ni ponovil. Ves čas do nastopa kazni je bival na prostosti in je zato časovna odmaknjenost od storitve kaznivega dejanja zelo pomemben pokazatelj. Prav zaporno kazen prestaja prvič in meni, da bi vse te okoliščine morale biti zajete v poročilu zavoda. Pojasnjuje tudi, da razume, čemu je namenjen institut pogojnega odpusta kazni in privilegija, ki ga je zakonodajalec s tem odpustom tudi podelil.

14Tožena stranka se do vseh teh navedb v izpodbijani odločbi ni opredelila oziroma ni pojasnila, da so mu bili podeljeni namenski izhodi, že pri 19% prestane kazni, izkoristil jih je več kot 35-krat, koristil jih že cca leto dni. Koristil jih je korektno in v tem primeru je že mogoče govoriti o dokazu obsojenčevi stabilnosti na prostosti. Dejstvo je tudi, da bi lažje zlorabil ugodnost na namenskem izhodu, ki se koristi med tednom, zunaj zavodske ugodnosti pa predvsem ob vikendih, ko je možnost zlorabe na prostosti manjša. Prav tako se zunaj zavodske ugodnosti predvidoma koristi v kraju bivanja, namenske izhode pa je koristil v Celju, Ljubljani, Slovenskih Konicah, Žalcu in tako dalje.

15Ne strinja se niti z navedbo tožene stranke, da na podlagi nepreverjenosti obsojenca z zunaj zavodskimi ugodnostmi še ne more utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Gre za klišejske ugotovitve, saj že sam časovni odmik med storitvijo kaznivega dejanja in obsodbo (11 let, ki jih je preživel na prostosti) tezi o nepreverjenosti na prostosti z zunaj zavodskimi ugodnostmi ne sledi. Mnenja je tudi, da so poleg korektnega prestajanja kazni, zaposlitve za nedoločen čas in s tem zagotovljen redni mesečni dohodek, poln delovni čas, urejeno stalno prebivališče, razširjeno socialno mrežo, socialno pomembni ustvarjalni dosežki, dejstva s težo, ki govorijo o pozitivni prognozi, s katero je utemeljeno pričakovati, da obsojenec na pogojnem odpustu ne bo ponovil kaznivega dejanja. Odprt kazenski postopek je le eden izmed eksemplifikativno naštetih kriterijev po 88. členu KZ-1, ki jih komisija upošteva pri odločanju o pogojnem odpustu, niso pa ti razlogi našteti taksativno, ampak zgolj primeroma. Slednji res ne gre v prid obsojencu pri odločanju o pogojnem odpustu, dejstvo pa je, da je ta kazenski postopek še v fazi dokazovanja, zanj ni bila izrečena pravnomočna sodba na prvi stopnji, zato tudi obsojenca varuje domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS.

16Obstajajo torej tehtni razlogi, ki prevagajo jeziček na tehtnici glede odločitve, ali se naj obsojencu podeli privilegij pogojnega odpusta, vse govori v prid obsojencu. Na podlagi navedenega se lahko utemeljeno pričakuje, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, lahko pa pritožbeno sodišče postavi obsojenca v času pogojnega odpusta pod varstveno nadzorstvo in v času pogojnega odpusta določi izvrševanje ene ali več nalog v osmem odstavku 88. člena KZ-1. Mnenja je, da postopek pogojnega odpusta ni ustrezal načelu poštene in zakonite obravnave, saj toženka ni spoštovala vseh pravil postopka, raziskala dejanskega stanja, upoštevala navedb tožnikove prošnje in na seji odločanja, zato je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen, s čemer so bile meje prostega preudarka, danega po pooblastilu, prekoračene. Tožnik kot prava neuka oseba prosi sodišče, da pazi na nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in kršitve ustavnih načel.

17Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in v zvezi s tožbenimi razlogi poudarja, da je pri postopku odločanja dolžna upoštevati določbe KZ-1, ki v 88. členu določa pogoje, na podlagi katerih je lahko obsojenec pogojno odpuščen in daje upravnemu organu tudi upravičenje, odločati po prostem preudarku. Pojasnjuje tudi, da je komisija vlogo obravnavala na seji 5. 6. 2018. Tožnik je 1. 7. 2018 prestal šele 32,5% kazni, dne 1. 8. 2018 34,2% kazni in dne 1. 9. 2018 35,9% kazni, torej bi bil dosežen formalni pogoj za pogojni odpust na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1, izkazane pa morajo biti tudi posebne okoliščine, ki se nanašajo obsojenčevo osebnost in izpolnjen tudi pogoj iz petega odstavka tega člena.

18Glede na navedeno je tožena stranka ocenjevala, ali so izpolnjeni vsi pogoji, upoštevala je poročilo zavoda in ugotovila, da je predpisan delež (tretjina kazni) prestan. Glede izpolnjevanja materialnih pogojev pa je ocenjevala, ali lahko utemeljeno pričakuje, da tožnik na prostosti kaznivega dejanja ne bo ponovil. Ugotovila je, da je odprt še en kazenski postopek, ki je eden izmed kriterijev po 88. členu, ki jih komisija upošteva pri odločanju o pogojnem odpustu obsojenca. Upoštevala je zgolj en kazenski odprt postopek, kljub temu, da uradno zoper stranko tečeta dva kazenska postopka in da uradnega podatka o ustavitvi enega izmed njih, tožena stranka še ni pridobila. Tako ne držijo navedbe tožnika, da na seji komisije dodatna pojasnila k prošnji niso bila upoštevana in da se toženka do teh dodatnih pojasnil ni opredelila. Prav tako se je tožena stranka opredelila do podatka o zaposlitvi tožnika na prostosti. Ta podatek je upoštevala, kot enega izmed pogojev za vključitev tožnika na prostost po prestani kazni. Tožena stranka se je dodatno prepričala tudi o utemeljenem pričakovanju glede ponovitvene nevarnosti, še s preverjanjem drugih okoliščin. Prereka navedbe tožnika, da se ni opredelila do ene izmed pomembnih okoliščin, kot so pogoji za vključitev v življenje na prostosti, zaradi katere je moč utemeljeno sklepati, da kaznivega dejanja stranka ne bo ponovila. Poudarja, da se je v izpodbijani odločbi jasno in natančno opredelila in pojasnila namenske izhode iz zavoda v skladu s 99. členom ZIKS-1, ki omogočajo obsojencu, da ureja zadeve, ki so potrebne za uresničevanje aktivnosti in dejavnosti, opredeljenih v njegovem osebnem načrtu, ali zaradi nepredvidljivih dogodkov, če za to ni varnostnih zadržkov in če obsojenec teh zadev ne more urediti drugače. Pojasnila je tudi način dovolitve namenskega izhoda in tudi čas trajanja le tega. Glede na vse navedeno je ugotovila, da stabilnost tožnika na prostosti še ni bila preverjena, ker daljših zunaj zavodskih ugodnosti nima podeljenih, kar pomeni, da še niso izpolnjeni pogoji za vključitev za življenje na prostosti. Tudi dejstvo časovne odmaknjenosti med storitvijo kaznivega dejanja in samim začetkom prestajanja kazni, po oceni tožene stranke ne utemeljuje ocene, da je tožniku moč zaupati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, saj ima še odprt kazenski postopek, ki naj bi ga storil v času med storitvijo kaznivega dejanja, zaradi katerega je na prestajanju kazni, pa do izreka pravnomočne sodbe in nastopa kazni. Res je, da ta postopek še ne pomeni dokazane krivde, ampak zgolj sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, vendar 88. člen KZ-1 komisiji nalaga spoštovanje določenih kriterijev, kamor spadajo morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora.

19V zvezi z navedbami, da se je pri odločanju o njegovi prošnji za pogojni odpust ponovno odločalo o njegovi krivdi za kaznivo dejanje, tožena stranka poudarja, da je upoštevala navedbe v vlogi, kar izhaja iz izpodbijane odločbe pod točko 2. Tožniku pojasnjuje, da ni ponovno odločala o krivdi obsojenca, ker jo je ugotavljalo že sodišče, vendar je upoštevala pravnomočno in izvršljivo sodbo. Tožnik je storil kaznivo dejanje zavržne narave, in sicer neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, kot član hudodelske združbe, pri čemer bi se po oceni tožene stranke storilec takšnega kaznivega dejanja moral zavedati skrajne nesprejemljivosti svojega ravnanja, kar pa ob tako nizkem deležu prestane kazni, kot ga je tožnik prestal in nepodeljenih zunaj-zavodskih ugodnosti, nedvomno predstavlja višjo stopnjo tveganja, še posebej ob upoštevanju, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 88. člena KZ-1, nikakor pa omenjeno ne predstavlja ponovnega odločanja o krivdi tožnika.

20V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila tudi namen in naravo instituta pogojnega odpusta in pojasnila, da se je po oceni tožene stranke tožnik ob storitvi kaznivega dejanja sicer zavedal svojega protizakonitega ravnanja, torej možnosti, da s storitvijo kaznivega dejanja nastanejo določene poledice, zato zagotovo to predstavlja določeno stopnjo tveganja. Pri osebah, ki storijo takšne vrste kaznivih dejanj, je tako smiselno in potrebno, da se njihova stabilnost znotraj zavoda, kakor tudi stabilnost na prostosti s koriščenjem zunaj zavodskih ugodnosti, preverja skozi daljše časovno obdobje, saj se le tako lahko poda celovita ocena o utemeljenem pričakovanju, da obsojenec v prihodnosti ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, kar pa ob tako nizkem deležu prestane kazni ni mogoče. Tožena stranka je tako napravila celovito oceno dejstev in dokazov, kar izhaja iz izpodbijane odločbe.

21Pri odločanju o utemeljenem pričakovanju glede ponovitvene nevarnosti komisija za pogojni odpust odloča na podlagi prostega preudarka, giblje pa se v okviru, ki ga zakon določa primeroma. Prosti preudarek omogoča, da celokupno oceni, ali je obsojenec na prostosti sposoben funkcionirati na način, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. V zadevnem primeru tožena stranka ni ugotovila, da je tožnik v vseh pogledih, tako moralnih kot materialnih, zaupanja vredna oseba za uporabo tega inštituta, tako na podlagi dejstva, da ima odprt kazenski postopek in dejstva, da njegova stabilnost na prostosti še ni bila preverjena, kar je seveda ključno za oceno o utemeljenem pričakovanju glede ponovitvene nevarnosti, kar pa ob takšnem kaznivem dejanju, kot ga je tožnik storil, nizkem deležu prestane kazni, po katerem bi lahko bil izpuščen le izjemoma in bi moral izpolnjevati pogoje iz petega odstavka 88. člena KZ-1 in posebne pogoje, ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti. Zato tožena stranka posebnih osebnih okoliščin obsojenca, v skladu s šestim odstavkom 88. člena KZ-1, niti ni ocenjevala, saj kot je že bilo navedeno same zase niso razlog, ki bi utemeljeval pogojni odpust, pač pa morajo biti pri odločitvi o pogojnem odpustu, na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1, predhodno izpolnjeni materialni pogoji, določeni v petem odstavku 88. člena KZ-1, česar tožnik ne izpolnjuje. Tožena stranka je tako ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pogojni odpust in zato sprejela odločitev, ki izhaja iz izpodbijane odločbe.

22Tožba ni utemeljena.

23Institut pogojnega odpusta je urejen v določbi 88. člena KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. V petem odstavku pa so poleg navedenega, za pogojni odpust določeni še drugi pogoji, ki jih mora obsojenec izpolnjevati, da je lahko pogojno odpuščen. Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. V navedenih določbah sta torej določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta, minimalna doba prestane kazni zapora in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja.

24V skladu z določbo šestega odstavka 88. člena KZ-1, pa je izjemoma mogoč pogojni odpust, če je obsojenec prestal le tretjino kazni, kolikor je izpolnjen (tudi) pogoj iz petega odstavka in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

25V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik prošnjo za pogojni odpust vložil na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1, torej za izjemni pogojni odpust, zato je (materialno) pravna podlaga odločanja šesti in peti odstavek 88. člena KZ-1.

26Sodišče ugotavlja, da je bil (formalni) pogoj za uporabo določbe šestega odstavka 88. člena KZ-1 izpolnjen, ker je tožnik dne 1. 7. 2017 prestal 32,5 odstotkov kazni, dne 1. 8. 2018 34,2 odstotka kazni in dne 1. 9. 2018 35,9 odstotka kazni, kar med strankama upravnega spora ni sporno, sporno pa je, ali je bil izpolnjen nadaljnji (kumulativno določen) pogoj za odobritev vloge iz petega odstavka istega člena, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

27Iz določbe petega odstavka 88. člena KZ-1 izhaja napotek, katere razloge je treba upoštevati pri presoji izpolnjevanja tega pogoja. Upošteva se predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

28Tožena stranka je v izpodbijani odločbi izčrpno pojasnila, katere kriterije iz petega odstavka 88. člena KZ-1 je pri odločitvi upoštevala. Tako je ugotovitev oziroma pogoj iz petega odstavka 88. člena KZ-1, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, med drugim oprla na presojo kriterija, da ima tožnik odprt kazenski postopek. Pojasnila je, da sta po podatkih Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 25. 4. 2018, odprta dva kazenskega postopka, na Okrajnem sodišču v Žalcu in na Okrajnem sodišču v Ljubljani, vendar je bil postopek pred Okrajnim sodiščem v Žalcu, opr. št. I K .../2017, zaradi kaznivega dejanja po členu 204/I v zvezi s členom 20/2 KZ-1 in datumom storitve 3. 12. 2015, s sklepom z dne 3. 5. 2018, ustavljen. Navedla je, da za ugotovitev, da tožnik enega izmed primeroma naštetih kriterijev iz petega odstavka 88. člena KZ-1 ne izpolnjuje, namreč zadošča že (v zadevi nesporna) ugotovitev teka vsaj enega kazenskega postopka, storjenega v relevantnem času. Tožena stranka je torej postopala v skladu s prej navedeno določbo in je podatek o teku kazenskega postopka uporabila kot kriterij za odločanje tožene stranke o tem, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja.

29Tožena stranka pa je odločitev oziroma presojo, ali so izpolnjeni pogoji za pogojni odpust iz 88. člena KZ-1, oprla tudi na presojo tožnikove stabilnosti na prostosti in v tej zvezi upoštevala, da tožnikova stabilnost na prostosti še ni bila preverjena v zadostni meri. Zunaj zavodske ugodnosti mu namreč še niso bile podeljene, na podlagi krajših in namenskih odsotnosti, pa tožena stranka tudi po presoji sodišča stabilnosti na prostosti ni mogla oceniti. Sodišče se strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da je prej navedena presoja toliko bolj pomembna (v kontekstu ponovitvene nevarnosti) zaradi narave kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil tožnik obsojen in prestaja kazen zapora, kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, kot član hudodelske združbe. Taka presoja po stališču sodišča ne pomeni ponovnega odločanja o krivdi za storjeno kaznivo dejanje, ampak pomembno usmeritev za presojo obsojenčeve stabilnosti na prostosti, zlasti v primeru uporabe šestega odstavka 88. člena KZ-1. Na drugačno presojo pa ne more vplivati niti tožnikovo zatrjevanje, da bi tožena stranka, v okviru sporne presoje obsojenčeve stabilnosti na prostosti, morala upoštevati, da je od storitve kaznivega dejanja, pa do nastopa kazni poteklo 11 let.

30Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da tožena stranka pri odločanju ni upoštevala, da ima tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen in poln delovni čas, zagotovljeno bivanje in socialno mrežo, torej ima urejene pogoje za življenje na prostosti. Za zavrnitev vloge za pogojni odpust je namreč zadoščala že ugotovitev, da zoper tožnika teče kazenski postopek in ugotovitev o nezadostni preverjenosti njegove stabilnosti na prostosti.

31Pri tem sodišče tožniku, ki je to dejstvo sicer poudaril v tožbi tudi sam, pojasnjuje, da sodišče z izpodbijano presojo tožene stranke soglaša predvsem zato, ker pogojni odpust ne predstavlja obsojenčeve pravice v smislu odločanja o upravni zadevi, ampak gre, skladno s pravili ZIKS-1, za diskrecijsko odločanje pristojnega upravnega organa, na podlagi šestega, v povezavi s petim odstavkom 88. člena ZIKS-1, ki pa mora biti pravno vezano in odločitev o uporabi prostega preudarka tudi obrazložena, zato da omogoča presojo zakonitosti odločitve. Kot je sodišče že pojasnilo v sodbi I U 641/2016, je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Pogojno se lahko kazen odpusti samo tistemu obsojencu, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Slednje pa je v obravnavanem primeru, ko je izpolnjen (predpisan) minimalni čas prestane kazni, izjemno pomemben pogoj za odločanje o pogojnem odpustu in v njem so dane meje odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Slednje meje je po presoji sodišča tožena stranka upoštevala in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila.

32Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave, kot tudi ne kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.