UPRS Sklep I U 340/2020-21

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo razlastitveni upravičenki (op. v tem upravnem sporu stranki z interesom) A. dovolila izvedbo postopka parcelacije na zemljiščih s parc. št. 345/5 - del v približni izmeri 1.542 m2, 345/17 - del v približni izmeri 245 m2 in 345/18 - del v približni izmeri 720 m2, vsa k.o. ..., vsa v lasti razlastitvenega zavezanca družbe B. d.o.o. - v stečaju, na način, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane odločbe, v nadaljevanju naložila A. in lastniku nepremičnin izvedbo določenih dejanj (II. - V. točka izreka) ter odločila o stroških postopka (VI. - VII. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je razlastitvena upravičenka po neuspešnem poskusu za sporazumno pridobitev predmetnih nepremičnin vložila zahtevo za razlastitev za namen izgradnje občinske ceste - podaljška ... ulice s pripadajočimi ureditvami, v enotah urejanja prostora JA-373, JA-853 in JA-73, ki je vsebovala tudi predlog za izdajo odločbe o dovolitvi izvedbe parcelacije ter predlog za ugasnitev hipoteke tožnika na navedenih nepremičninah. Vse stranke (vključno s tožnikom) so bile vabljene in imele možnost sodelovanja na ustni obravnavi. Prvostopni organ je ugotovil, da je v skladu z določbami Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) javna korist za razlastitev podana in da je predlog razlastitvene upravičenke dovolj jasen oziroma določljiv, uveden stečajni postopek nad razlastitvenim zavezancem pa ne izključuje možnosti razlastitve. Zato so pogoji za izdajo odločbe o dovolitvi pripravljalnih del izpolnjeni.

2Toženka je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

3Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi je navedel, da uvedba razlastitvenega postopka zoper razlastitvenega zavezanca, nad katerim je uveden stečajni postopek, sploh ni možna niti dopustna, saj za to ni ustrezne pravne podlage. Razlastitveni zavezanec je tekom stečajnega postopka po izdaji izpodbijane odločbe navedene nepremičnine uspel prodati in torej ni več njihov lastnik, posledično pa tudi ni in ne more biti (več) razlastitveni zavezanec. To pomeni, da stečajni postopek predstavlja nepremostljivo oviro za uspešno izvedbo razlastitve. Poleg tega je imela razlastitvena upravičenka nepremičnine, ki so predmet razlastitve, možnost kupiti na javni dražbi. Glede na to je nemogoče trditi, da obstaja javni interes za uvedbo razlastitvenega postopka, saj se javnega interesa ne da tolmačiti na način, s katerim bi bila razlastitveni upravičenki omogočena čim cenejša pridobitev nepremičnin. Tudi Gradbeni zakon je bil kršen v zvezi z dopustnostjo rušitve zgolj delov objektov do predvidene (bodoče) parcelne meje, upoštevajoč dejstvo, da želi razlastitvena upravičenka zgolj delno razlastitev navedenih nepremičnin. Z delno razlastitvijo ne bo mogoče doseči razlastitvenega namena - rušitve delov objektov in izgradnje ceste. Oporeka tako nujnosti razlastitvenega postopka kot tudi njegovi sorazmernosti. Izpodbijana odločba ne obravnava ugotovitev dveh prometnih študij, izdelanih s strani družbe C. d.d. in Prometnotehniškega inštituta Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, iz katerih izhaja, da obravnavana cesta sploh ni potrebna za zagotavljanje ustrezne prometne pretočnosti na območju BTC. Poleg tega novogradnja prometne infrastrukture na podlagi obstoječega OPN brez sprejema ustreznega OPPN sploh ni dovoljena. Napačno je uporabljen tudi standard natančnosti, jasnosti oziroma določljivosti, saj je prvostopni organ vpogledal v grafični del OPN MOL ID, ki ne vsebuje opredelitve zemljiškokatastrskih točk, ki ločujejo posamezne EUP ali različna območja namenske rabe in s tem posamezne dele parcel, katerih delna razlastitev je predlagana. Sklepno tožnik prereka tudi formalne predpostavke za izvedbo razlastitvenega postopka, saj je bilo zakonski zahtevi glede ponudbe namesto razlastitve zadoščeno zgolj navidezno, s povsem nerealno ponudbo, ki znatno odstopa od cene neposredno meječih zemljišč. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo uvodoma navedla, da tožnik nima (več) pravnega interesa za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. V postopku izdaje izpodbijane odločbe je imel tožnik položaj stranskega udeleženca zato, ker je bil v zemljiški knjigi vknjižen kot imetnik hipoteke pri predmetnih nepremičninah namesto prej vknjižene D.. Hipoteka tožnika je bila iz zemljiške knjige izbrisana z učinkom od 1. 1. 2020. Predmetne nepremičnine so bile namreč po vložitvi zahteve za razlastitev in po izdaji izpodbijane odločbe prodane v stečajnem postopku nad razlastitvenim zavezancem. 16. 12. 2019 je bil izdan in objavljen sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... o izročitvi nepremičnin kupcu, s katerim je stečajno sodišče sklenilo, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice na predmetnih nepremičninah v korist kupca. Na podlagi tega sklepa se je v zemljiški knjigi z učinkom od 1. 1. 2020 kupec vknjižil kot novi lastnik, obenem pa se je izbrisala hipoteka tožnika. Poleg tega je bil tožnik tudi v celoti poplačan iz kupnine, ki jo je kupec plačal za predmetne nepremičnine.

6Glede na v prejšnji točki obrazložitve povzete navedbe iz odgovora na tožbo je sodišče tožnika z dopisom, I U 340/2020-16 z dne 4. 8. 2020, pozvalo, naj se izrecno izjavi glede obstoja pravnega interesa za vloženo tožbo. Tožnik je po pozivu sodišča v svoji izjavi ponovil tožbene navedbe v zvezi z nedopustnostjo sprožitve postopka razlastitve v fazi, ko se nad razlastitvenim zavezancem vodi stečajni postopek, iz česar po njegovem mnenju izhaja, da ni on tisti, ki je izgubil pravni interes za tožbo, pač pa stranka z interesom. V zvezi z obstojem svojega pravnega interesa pa je navedel, da kot družbenik razlastitvenega zavezanca v skrbi za njegov premoženjski položaj še vedno izkazuje legitimen pravni interes.

7Tožba ni dovoljena.

8Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora torej ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo izboljšal svoj pravni položaj.

9V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prim. npr. sklep Upravnega sodišča III U 260/2016-9 z dne 27. 3. 2017). To pomeni, da je pravni interes bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča pomembna, ker drugače njena pravica oziroma pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj.

10Sodišče ugotavlja, da tožnik v obravnavanem primeru pravnega interesa ne izkazuje več. Kot je navedla že stranka z interesom (in kar ni sporno), je tožnik svoj položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku pridobil na podlagi vknjižbe svoje hipoteke. Sedaj, ko le-te nima več (kar tudi ni sporno), njegov pravni interes za vložitev te tožbe ni več podan. Iz zemljiške knjige namreč izhaja, da je bil na vseh treh spornih nepremičninah 9. 3. 2020 (z učinkovanjem od 1. 1. 2020) izveden izbris hipoteke, ki je bila od 13. 6. 2017 (z učinkovanjem od 15. 5. 2017) vknjižena v korist tožnika. Glede tožnikovega sklicevanja na položaj družbenika razlastitvenega zavezanca sodišče sodi, da tudi ta okoliščina ne more vplivati na tožnikov pravni interes, saj razlastitveni zavezanec ni več lastnik predmetnih nepremičnin, zato tožnikov pravni interes tudi v tem smislu ni več podan. Iz tega je razvidno, da tožnik z vložitvijo te tožbe v upravnem sporu ne varuje (več) nobene svoje pravne koristi, zato si s predmetno tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

11Ker je iz tožbenih navedb, kot prej obrazloženo, razvidno, da vsebinska obravnava tožbe ne bi (več) privedla k spremembi oziroma izboljšanju tožnikovega pravnega položaja, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

12Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika ni podan, se sodišče do tožbenih navedb ni opredeljevalo po vsebini. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo predlaganih dokazov.

13Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.