UPRS Sodba in sklep I U 923/2018-14

I. Upravna spora pod opr. št. I U 923/2018 in I U 1164/2019 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi pod opr. št. I U 923/2018.

II. Tožbi se ugodi, ugotovi se, da sta sklepa Inšpektorata Mestne občine Ljubljana št. št. 0611-22/2017-3 z dne 12. 12. 2017 in 0611-22/2017-8 z dne 29. 1. 2018 nezakonita.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.162,05 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski upravni organ je s prvim izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe v 1. točki izreka ugotovil, da je odločba istega organa št. 061-1052/2016-29 z dne 2. 6. 2017, s katero je bilo inšpekcijskemu zavezancu A. d. o. o., PE, naložena obveznost odstranitve oglasnih tabel s parc. 1809/2 k. o. B. (1. točka izreka), postala izvršljiva in da se dovoljuje njena izvršba. V 2. in 3. točki izreka je bil zavezancu določen naknadni rok, v katerem je dolžan izvršiti odrejeno dejanje, v nasprotnem primeru bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec. V 4. in 5. točki izreka je ugotovil, da stroški za opravljeno upravno izvršbo in stroški hrambe znašajo do 1899,25 EUR, navedeno pa je bilo še, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo izdan poseben sklep ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršbe.

2Z drugim izpodbijanim sklepom o popravi pomote je popravil omenjeni sklep o dovolitvi izvršbe, tako da je namesto navedene parcele 1809/2 k. o. B. navedel parcelo 1809/2 k. o. C. in spremenil zavezanca na naslov tožnika.

3Drugostopenjski upravni organ je zavrnil obe tožnikovi pritožbi zoper izpodbijana sklepa.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbah navaja, da izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe za zavezanca napačno določa njegovo poslovno enoto, ki ni pravna oseba. Zato po prvem odstavku 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne more biti stranka v upravnem postopku. V zvezi z izpodbijanim sklepom o popravi pomote navaja, da po svoji vsebini ni popravni sklep, temveč upravna odločba, ki posega v njegove pravice in obveznosti, zato je zoper to odločbo dovoljen upravni spor. Ker je bil inšpekcijski postopek po vložitvi prve tožbe ustavljen, je spremenil tožbeni zahtevek iz izpodbojnega v ugotovitvenega s pojasnilom, da je zoper njega sproženih več postopkov v istovrstnih zadevah, zato želi preprečiti potencialno napačno postopanje upravnega organa v prihodnje, poleg tega bo pridobil pravni naslov za uveljavljanje povrnitve škode. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj ugotovi, da sta izpodbijana sklepa nezakonita.

5Toženka je sodišču poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa predlaga, naj sodišče tožbi zavrže oziroma zavrne.

6Upravno sodišče je s sklepom I U 1438/2018-8 z dne 13. 12. 2018 zavrglo tožbo zoper sklep o popravi pomote, vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 45/2019 z dne 3. 7. 2019 tožnikovi pritožbi ugodilo tako, da je sklep Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišče je v ponovljenem postopku ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS, da je sprememba tožbenega zahtevka iz izpodbojnega v ugotovitvenega po poteku toka za vložitev tožbe dopustna, tožbi obravnavalo po vsebini.

K I. točki izreka:

7Po določbi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje.

8Tožnik je v obravnavani zadevi vložil tožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe in zoper sklep o popravi sklepa o dovolitvi izvršbe, zato gre pri obeh zadevah za odločanje o istem predmetu. Glede na navedeno je sodišče odločanje o posameznih zahtevkih združilo v skupno obravnavo in odločanje. V skladu z določbo prvega odstavka 161. člena Sodnega reda, ki določa, da se spisi združijo tako, da se kasnejši spis vloži v prejšnjega, je sodišče odločilo, da se združena zadeva vodi naprej pod najstarejšo opravilno številko.

K II. točki izreka:

9Tožba je utemeljena.

10V obravnavani zadevi ni sporno, da je prvostopenjski upravni organ z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe dovolil izvršbo sklepa istega organa 061-1052/2016-29 z dne 2. 6. 2017, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetnem inšpekcijskem postopku.

11Iz podatkov vpisnika Upravnega sodišča RS pa je razvidno, da je naslovno sodišče ta izvršilni naslov s sodbo I U 2784/2017 z dne 10. 6. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ker pritožba zoper to sodbo ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je ta postala istega dne tudi pravnomočna.

12V skladu s prvim odstavkom 293. člena ZUP se upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena, ali da je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne oziroma če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen.

13Ker je torej bil z navedeno sodbo odpravljen izvršilni naslov, je treba postopek izvršbe ustaviti in odpraviti vsa opravljena dejanja na podlagi tega izvršilnega naslova. Za vsako izvršbo je namreč potreben izvršilni naslov, s katerim je zavezancu naložena obveznost. Takšen naslov je temeljni pogoj za dovolitev in opravo izvršbe.1

14To pomeni, da je treba v obravnavani zadevi odpraviti tako sklep o dovolitvi izvršbe, kot sklep o popravi tega sklepa, saj sta izdana na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil odpravljen. Na navedeno odločitev ne vpliva v tem upravnem postopku sporno vprašanje, ali je sklep o popravi pomote po svoji vsebini upravna odločba, s katero je tožnik določen kot inšpekcijski zavezanec, saj iz izreka tega sklepa izrecno izhaja, da se nanaša na sklep o dovolitvi izvršbe. Tudi v primeru, če bi šlo za upravno odločbo, je torej njen obstoj vezan na sklep o dovolitvi izvršbe, ki ga je treba odpraviti, zato bi ga tudi bilo treba odpraviti.

15Ker med strankami ni sporno, da je bil predmetni inšpekcijski postopek s sklepom št. 0611-22/2017-21 z dne 16. 5. 2018 že ustavljen, sodišče zadeve ni vračalo v ponoven postopek, temveč je dovolilo spremembo tožbenega zahtevka v ugotovitvenega in ugotovilo nezakonitost obeh izpodbijanih sklepov (drugi odstavek 64. a člena ZUS-1). Iz 64.a člena ZUS-1 namreč izhaja, da v primeru utemeljenosti tožbe iz druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 sodišče s sodbo ugotovi, da je upravni akt nezakonit.

16Sodišče je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, saj to za sprejeto odločitev o tožbi ni bilo potrebno. Že na podlagi tožb, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov je namreč treba tožbama ugoditi, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec.

K III. točki izreka:

17Če sodišče tožbi ugodi in ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

18Sodišče je tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za vsako tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba. K tem stroškom pa je potrebno prišteti še stroške pritožbe zoper prvoten sklep upravnega sodišča, s katerim je bila tožba zavržena, saj je tožnik tedaj s pritožbo uspel, Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu navedlo, da se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo. Ker je tožnik uspel, je sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 priznalo tožniku stroške pritožbe zoper sklep v višini 375 EUR (625 točk po Odvetniški tarifi). Poleg tega zneska je priznalo še pavšalni znesek za materialne stroške v višini 2 %, vse povečano za 22 % DDV, kar znaša 466,65 EUR. Skupaj tako stroški znašajo 1.162,05 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodna taksa pa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------
1 Glej Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 608.