VSL Sklep IV Cp 443/2021

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičin predlog, s katerim je želela preprečiti stike med nasprotnima udeleženkama, babico in teto, in njunim nečakom oz. vnukom, predlagateljičinim sinom A. A. (roj. ... ), in sicer kadar ima slednji stike s svojim očetom, kar je dvakrat tedensko po tri ure in pol. Ugotovilo je, da babica in teta otroka ne ogrožata, ker z njim niti ne prihajata v stik, saj je predlagateljica uredila tako, da ima sedaj oče stike z otrokom pri njej doma. Sodišče je ocenilo, da predlagateljica sicer sploh ni verjetno izkazala, da bi bil otrok sploh izpostavljen babičinemu in tetinemu nasilju. O stroških postopka še ni odločilo.

2Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov, predlaga njegovo spremembo v smeri ugoditve njenemu predlogu ali pa razveljavitev. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Sodišču očita, da ne želi zaščititi žrtve, češ da ta ne potrebuje intervencije države, kar naj bi bilo navedeno v 20. tč. obrazložitve sklepa. Otrok je tako prepuščen samemu sebi. Ko želi predlagateljica preprečiti stik med otrokom in nasprotnima udeleženkama na njunem domu, krši začasno odredbo sodišča iz družinskega spora P 000/2018-IV, izpodbijani sklep pa jo v to celo sili. Nadalje očita sodišču, da je brez neposredne zaznave ocenilo, da otrok še ne zna tvoriti besedil in delnih stavkov oz. izraziti stiske po stiku z nasprotnima udeleženkama. Trdi, da je pri njej veliko bolj sproščen. Navaja, da je zato predlagala, da CSD otroka opazuje v domačem okolju in pri nasprotnima udeleženkama in to primerja. Otrokovo ogroženost zaradi ravnanj slednjih bi sodišče lahko preverilo z izvedencem pedopsihiatrične stroke, in ker tega ni storilo, pritožnica očita, da je kršilo njeno pravico do izjave, jo neenakopravno obravnavalo in kršilo načelo varstva otrokove koristi. Je pa sodišče razpolagalo z mnenjem pedopsihiatrinje, ki jo je izven postopka angažirala sama, in ki nakazuje nekatere otrokove težave ravno v obdobju, ko je bil v stiku z nasprotnima udeleženkama. Mnenju CSD, na katerega se je oprlo sodišče, pritožba očita nestrokovnost in napačnost, češ da v celoti temelji na izjavah otrokovega očeta in nasprotnih udeleženk. Iz mnenja sicer izhaja, da otrok iz stika z nasprotnima udeleženkama prihaja razdražen, a to naj bi bilo posledica „mnogih dejavnikov“. Te pa bi moral raziskati in oceniti ustrezen strokovnjak. Pritožba dalje očita, da je sodišče dalo premajhno težo dogodku 19. 8. 2020, ko se je otrok na stiku z nasprotnima udeleženkama obnašal nenavadno, se polulal v hlače in začel močno jokati. Po mnenju pritožnice to verjetno izkazuje, da je otrok žrtev njunega nasilja. Meni, da že sama izpovedba prve nasprotne udeleženke, da otroka nihče ne udari, češ „ne vem, zakaj bi ga, saj je zelo srčkan, prijazen otrok“, ne izključuje nasilja nad njim, pač pa ga le pogojuje s primernim obnašanjem. Sicer pa je predlagateljica očitala tudi psihično nasilje v obliki indoktrinacije, do česar naj se sodišče ne bi opredelilo. Pritožnica še poudarja, da ne prva ne druga nasprotna udeleženka sploh nimata pravice do stikov z otrokom, zato se čudi, zakaj sodišče brani njuno neobstoječo pravico.

3Nasprotni udeleženki sta na pritožbo obrazloženo odgovorili, se zavzeli za njeno zavrnitev ter opredelili svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in dovolj zanesljivo pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 3. čl. Zakona o o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki prepoveduje in opredeljuje nasilje v družini, ter 19. čl. ZPND, ki določa ukrepe za njegovo preprečevanje, kot to ustrezno povzema na st. 8 - 9 strani pod tč. 10 - 11. Ukrepov, ki jih ta določba predvideva za preprečevanje nasilja v družini, ni izreklo, ker ni ugotovilo pogojev za to - to je zatrjevanega nasilja.

7Ne drži očitek, da izpodbijana odločitev predlagateljico sili h kršenju začasne odredbe, izdane v postopku zaradi stikov med očetom in sinom. Sodišče prve stopnje v 20. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa zgolj ugotavlja, da stiki od oktobra 2020 dejansko potekajo le na domu matere in da otrok od tedaj ni v stiku z babico in teto. Odločilni razlog za zavrnitev materinega predloga pa je v tem, da po oceni sodišča ni verjetno izkazala, da bi teta in babica nad otrokom sploh izvajali kakršnokoli nasilje. Ti razlogi so jasno in izčrpno nanizani v tč. 21 in nasl. izpodbijanega sklepa in jih pritožbeno sodišče ocenjuje za prepričljive, zato zaključke prvostopenjskega sodišča sprejema kot pravilne. Enako kot prvostopenjsko sodišče namreč ocenjuje, da ni verjetno, da bi se otrok pri starosti dveh letih in pol izražal tako, kot zatrjuje mati (da ne želi stikov z babico in teto, ker da mu ne dovolita stika z očetom). Dokaz z opazovanjem otroka preko delavcev CSD pri materi in pri očetu, kjer sta zraven tudi njegova sestra in mati (babica in teta otroka), ne bi k tej oceni nič pripomogel, prav tako pa glede na starost ne bi bil primeren neposreden kontakt sodišča z otrokom.

8Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da že sama babičina izjava, da otroka nihče ni udaril, češ „zakaj bi ga, saj je zelo srčkan, prijazen otrok“, dokazuje njeno nasilje. Izjava sama zase, vzeta iz konteksta, sicer morda lahko kaže na premalo odklonilen odnos do kakršnegakoli telesnega kaznovanja otroka (ničelna toleranca), nikakor pa ne dokazuje konkretnega babičinega nasilja nad njim.

9Sodišče prve stopnje ni prezrlo mnenja pedopsihiatrinje B. B., ki ko je izven postopka angažirala predlagateljica, a iz njega nikakor ne izhaja to, kar želi prikazati predlagateljica. Sodišče prve stopnje to natančno navede in oceni v tč. 27 na str. 16 izpodbijanega sklepa, s čimer se pritožnica ne sooči.

10Sodišče prve stopnje se je utemeljeno zaneslo na mnenje CSD in se pri svoji odločitvi nanj tudi oprlo, to pa je, da otrok od babice in tete ni ogrožen. Mnenje je obrazloženo, narejeno predvsem na lastni zaznavi predstavnikov CSD na obisku pri očetu, ko se je tam nahajal otrok in sta bili prisotni tudi nasprotni udeleženki (otrok je bil dobro razpoložen - sproščen in odprt in brez kakršnih koli zadržkov (bojazni) do tete in babice). Očitek, da gre za nestrokovno in napačno mnenje, ki bi temeljilo zgolj na navedbah očeta ter babice in tete, zato ni utemeljen.

11V celotnem kontekstu, ki je razviden že iz dosedanje obrazložitve, sodišče prve stopnje tudi ni premalo teže pripisalo temu, da se je otrok 19. 8. 2020 na stiku polulal. Korektno je navedlo, da glede na otrokovo starost to ni nič zelo nenavadnega.

12Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo očitka o psihičnem nasilju nad otrokom v obliki indoktrinacije, saj to korektno izpostavi kot vse druge konkretne očitke (tč. 17 na 10. str. izpodbijanega sklepa). Sklepno oceno o tem, da predlagateljica tudi tega ni izkazala niti s stopnjo verjetnosti, sodišče poda v tč. 30 na str. 17, pred tem pa analizira dokaze, ki so do tega sklepa vodili.

13Pritožnici niso bile kršene procesne pravice (ki so tudi ustavnega in konvencijskega ranga, kot sama opozarja, npr. pravica do izjave, do enakopravnega obravnavanja), niti ni bilo kršeno načelo varstva otrokove koristi. Predlagateljica se je imela možnost izjaviti o vseh relevantnih vidikih tega spora in primerno dokazovati svoje očitke, sodišče prve stopnje pa ni zanemarilo varstvo otrokovih koristi. Po presoji pritožbenega sodišča je skrbno in resno preverilo vse materine očitke o domnevni otrokovi izpostavljenosti nasilju v očetovi družini, vendar se ti očitki niso potrdili niti za najnižjo stopnjo zanesljivosti, ki se v teh postopkih, ko je zaradi urgentnosti treba odločati hitro, zahteva, to je verjetnost. ZPND daje varstvo žrtvam nasilja na učinkovit in hiter način, kadar je kakršnokoli nasilje verjetno izkazano. Druga sporna razmerja pa morajo udeleženci reševati na matičnem področju varstva svojih pravic, kot je v konkretnem primeru spor med roditeljema glede vzgoje, varstva, preživljanja in stikov z otrokom. Ker očitano nasilje otrokove babice in tete nad njim ni bilo verjetno izkazano, presega namen predmetnega postopka ugotavljanje otrokovih morebitnih vedenjskih ali vzgojnih težav oz. njihovih vzrokov s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke.¹ Neizvedba tega dokaza zato ne pomeni kršitve pritožničinih ali otrokovih pravic.

14Neutemeljen je očitek, da sodišče brani pravico do stikov z otrokom babice in tete, ki naj te pravice po Družinskem zakoniku (DZ) ne bi imeli. V tem postopku ne gre za izvrševanje pravice do stikov med otrokom in drugo osebo po 142. čl. DZ (med katerimi je sicer tudi babica). Sodišče prve stopnje v tč. 9. na str. 8 pravilno pojasnjuje, da sta nasprotni udeleženki, babica in teta, glede na določbo 2. čl. ZPND družinska člana, zoper katere je ob izpolnjenosti pogojev možno izreči ukrep po tem zakonu.²

15Predlagateljica torej ni izkazala nasilja babice in tete nad sinom niti z zahtevano nižjo stopnjo verjetnosti, ki je podlaga za odločanje v teh nujnih in hitrih postopkih; sklep sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišče prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1).

16O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje skupaj z vsemi drugimi stroški postopka (151. čl. ZPP v zvezi s čl. 42. ZNP-1).

¹ Sodna praksa v teh nujnih in hitrih postopkih postopkih na splošno ni naklonjena obsežnim in dolgotrajnim dokaznim postopkom. Prim. sklepe tukajšnjega sodišča I Cp 602/2014, IV Cp 742/2011, IV Cp 2936/2015, IV Cp 656/2019 in mnoge druge.
² Druga in tretja alineja (sorodnik v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena) ter deseta alineja (osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu).