VSM Sklep II Kp 46690/2016

Pritožbi obsojenega N. M. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II Kr 46690/2016 z dne 19. 11. 2020 na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sklenilo, da se obsojenemu N. M. s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 46690/2016 z dne 20. 9. 2018 izrečena enotna kazen sedem mesecev zapora, ki je bila nadomeščena s 420 urami dela v splošno korist, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v obsegu 420 ur, kar predstavljala sedem mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja od 9. 6. 2016 od 12.40 ure do 10. 6. 2016 do 17.25 ure.

2Zoper tak sklep se je pritožil obsojenec, brez izrecne navedbe pritožbenega razloga, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3Na pritožbo obsojenca je odgovoril okrožni državni tožilec, brez predloga pritožbenemu sodišču.

4Pritožba je utemeljena.

5Obsojenec se v pritožbi utemeljeno sklicuje na sodbo V K 40393/2017 z dne 14. 1. 2019, s katero mu je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu najprej določilo kazen eno leto zapora, ki se izvrši tako, da mora obsojenec v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe opraviti delo v splošno korist v trajanju 730 ur, nato pa mu je ob upoštevanju pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I K 46690/2016 z dne 20. 9. 2018 v skladu s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki se na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da mora obsojenec v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe opraviti delo v splošno korist v trajanju 1080 ur. Na tej podlagi obsojenec navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo na podlagi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma odločilna dejstva sploh ni ugotovilo, ter smiselno zatrjuje, da je njegovo opravo dela v splošno korist potrebno presojati po sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu V K 40393/2017 z dne 14. 1. 2019, kar pomeni, da ni kršil 86. člena KZ-1 in je izdaja izpodbijanega sklepa neutemeljena.

6Pritožbeno sodišče navedbam obsojenca pritrjuje, saj po pregledu obravnavane zadeve ugotavlja, da se na l. št. 328-332 kazenskega spisa nahaja overjen prepis sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu V K 40393/2017 z dne 14. 1. 2019, pravnomočne in izvršljive dne 6. 4. 2019, ki je bila skladno s sedmim odstavkom 363. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustrezno posredovana sodišču prve stopnje. Iz izreka citirane sodbe je razvidna vsebina kot jo v bistvenem delu utemeljeno izpostavlja obsojenec, in sicer, da je bila ob izreku enotne kazni v odločbi o kazenski sankciji že upoštevana kazenska sankcija po sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju I K 46690/2016 z dne 20. 9. 2018. S tem, ko je bila sodba Okrožnega sodišča na Ptuju I K 46690/2016 z dne 20. 9. 2018 upoštevana pri izreku enotne kazni v kasnejši sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu V K 40393/2017 z dne 14. 1. 2019, pa je v odločbi o kazenski sankciji izgubila svojo samostojnost in v tem delu prenehala obstajati, zato sodišče prve stopnje za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršitvi kazni sedem mesecev zapora v obsegu neopravljenega dela v splošno korist (420 ur) ni imelo pravne podlage. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v več svojih odločbah presodilo, da sodba, s katero je izrečena kazenska sankcija, izgubi svojo samostojnost, če je upoštevana v novi sodbi izdani v postopku neprave obnove, preklica pogojne obsodbe ali (kot je bilo v obravnavanem primeru) izreka enotne kazni obsojencu.¹ Zato je potrebno navesti, da bodo morebitne okoliščine, o katerih je napačno odločalo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, lahko predmet presoje le pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu v zadevi V K 40393/2017.

7Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi obsojenca ugodilo in odločilo kot izhaja iz izreka te odločbe, pri čemer zadeve ni vrnilo v novo odločanje, saj je le-to glede na naravo zadeve brezpredmetno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 78240/2010 z dne 29. 8. 2019, I Ips 10545/2012 z dne 7. 3. 2013, I Ips 15867/2012 z dne 13. 12. 2012 in I Ips 13101/2012 z dne 26. 7. 2012.