UPRS Sodba I U 1626/2019-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na premičnine, in sicer zaradi izterjave 15.655,51 EUR glavnice s pripadki (zamudne obresti in stroški), skupaj na dan izdaje izpodbijanega sklepa 16.675,65 EUR. V izreku izpodbijanega sklepa so med drugim navedeni tudi izvršilni naslovi, na katerih temeljijo tožnikove obveznosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal dolgovanih obveznosti, zato je bilo treba začeti izvršbo, organ pa navaja tudi določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe, obrestovanje, prednostno naravo davčnih obveznosti pri poravnavanju, vrstnem redu plačevanja v primeru nezadostnosti pobranega zneska, idr.

2Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. V svoji odločbi je navedel, da se tožnika poleg stroškov izpodbijanega sklepa terja za obveznosti iz naslova šestih glob za prekrške, s katerimi se kršijo predpisi države na podlagi plačilnih nalogov z datumi izvršljivosti od 27. 4. 2017 do 15. 2. 2018, nadalje pa še za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, in sicer za obdobje april 2016 – oktober 2017 na podlagi odločbe o odmeri z dne 12. 4. 2018 (oz. pravilno, zaradi pisne pomote, 17. 4. 2018) ter za obdobje november 2017 – avgust 2018 na podlagi obračunov, vse pa s pripadki. Iz tabele v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je razvidno, za katere obveznosti se tožnika terja, izpodbijani sklep pa ima tudi vse sestavine, ki jih določa Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v 151. členu. Tožnikovo nasprotovanje, da je podjetje zaprto in da so bili vsi socialni prispevki pravilno izpolnjeni, ni upravičeno. Tožnik je vpisan v register kot družbenik in hkrati poslovodja v družbi A. d.o.o. od 19. 3. 2012 dalje. Iz registra ni razviden izbris, izhaja pa z dnem 14. 6. 2018 začetek stečaja nad to družbo, zato ni mogoče slediti ugovoru, da je podjetje zaprto od septembra 2016. Tožnik je na podlagi prijave od 1. 4. 2016 do 13. 6. 2018 obvezno zavarovan po podlagi 040 in je bil dolžan obračunavati in plačevati prispevke. Odjava iz zavarovanja je bila narejena šele 27. 9. 2018. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, za obdobje november 2017 – avgust 2018 po 353.a členu ZDavP-2 sestavil predizpolnjene obračune prispevkov in štel, da vročitev velja za opravljeno z dnem odločitve posameznega obračuna v portal eDavki. Tožnik predizpolnjenih obračunov ni popravil, zato so postali obračuni, ki so izvršilni naslov v skladu z drugim odstavkom 145. člena ZDavP-2, izvršljivi, tožnik pa bi moral obveznosti plačevati, a tega ni storil, zato je bilo treba začeti postopek davčne izvršbe. Za obdobje april 2016 – oktober 2017 pa je bila tožniku izdana omenjena odločba, vendar obveznosti ni poravnal (vložil je pritožbo, a to ne zadrži izvršitve; poteka pa tudi upravni spor). Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, v tem primeru odločbe. Za postopek davčne izvršbe je bistveno le, da so izvršilni naslovi (v obravnavanem primeru odločba, obračuni in plačilni nalogi) izvršljivi, terjane obveznosti pa do izdaje sklepa še niso bile poravnane.

3Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in navaja, da družba A. d.o.o. iz poslovnega registra res še ni bila izbrisana, vendar pa se nad njo vodi stečaj in ne posluje že več let. Tako tožnik funkcije direktorja ni opravljal že vse od septembra 2015 dalje, s čimer pa tudi ni podana osnova za plačilo prispevkov. Tožnik je družbenik in direktor družbe B. GmbH, ..., Düsseldorf ter C., ...– Istanbul / Turkey, tako da ima obvezna zavarovanja urejena že v tujini (zaradi zapletov pri prevajanju in odsotnosti tožnika v tujini bodo potrdila predložena naknadno), zato ni podlage za njegovo vključitev v obvezna zavarovanja v Sloveniji, poleg tega pa funkcije direktorja v družbi A. d.o.o. ni opravljal kot edini in glavni poklic. Posledično pa tožnik ni zavezanec za plačilo prispevkov za socialno varnost in so mu bile nezakonito izrečene tudi globe. V dokaz svojih navedb se sklicuje na izpise iz registrov za nemško in turško družbo, ki bodo v prevodu priloženi naknadno, vpogled v sodni spis I U 453/2019 in svoje zaslišanje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe (op. sodišča: pravilno sklepa) in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da se tožbene navedbe pretežno nanašajo na neizpolnjevanje pogojev za vključitev v obvezna zavarovanja in posledično nestrinjanje s plačilom terjanih obveznosti, a v postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ki se izvršuje, lahko se uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Pripominja, da v primeru odprave, spremembe ali razveljavitve izvršilnih naslovov, pride do ustavitve davčne izvršbe in odprave oz. razveljavitve dejanj izvršbe (kar sicer ni predmet tega postopka).

5Tožba ni utemeljena.

6Tožnik s tožbo osporava izvršilne naslove, ki se nanašajo na dolgovane prispevke (češ da so neosnovani, saj ni opravljal funkcije direktorja od septembra 2015 dalje, to ni bil njegov edini in glavni poklic ter ker ima zavarovanja urejena že v tujini), posledično pa so mu bile nazkonito izrečene tudi globe. Ti tožbeni ugovori pa so v tem postopku, ki se nanaša na davčno izvršbo, neupoštevni, saj v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se namreč lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo (takšnih argumentov pa tožnik s tožbo v tem upravnem sporu ne uveljavlja). Izvršilni naslov je bil izdan v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana. Zato sodišče v tem upravnem sporu ne bo presojalo tožbenih navedb in v tej zvezi podanih dokaznih predlogov (ki jih sodišče zavrača kot nerelevantne za odločitev v tem upravnem sporu, ki se nanaša na davčno izvršbo) v zvezi z zatrjevano neutemeljenostjo odločbe, obračunov in plačilnih nalogov.

7Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

8Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantnega dejanskega stanja (da so izvršilni naslovi izvršljivi in da po njih dolgovani zneski niso bili plačani) tožnik ni osporaval.

9Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).