VSM Sklep I Cp 841/2020

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki (v nadaljevanju toženec) prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnin z ID znaki: parcela 34/5, parcela 34/6, parcela 47/13, parcela 47/14 in parcela 34/2, ter ta prepoved zaznamovala v zemljiški knjigi in naložila povrnitev stroškov postopka zavarovanja.

2Zoper sprejeto odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev ustavnih pravic. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala obstoja subjektivne nevarnosti kot predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec svoje že prej precej obremenjene nepremičnine obremenil še za znesek glavnice v višini 20.000,00 EUR. Tega ravnanja sodišče ni štelo za aktivno ravnanje toženca v smeri onemogočanja ali oteževanja izvršitve denarne terjatve tožnice. Dejstvo, da je bila najnovejša hipoteka ustanovljena še preden je tožnica vložila tožbo zaradi plačila odškodnine, ne pove ničesar o subjektivni nevarnosti. Bistveno je, da je toženec sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 1555/2018 z dne 29. 2. 2020 prejel v maju 2020. Tedaj je zvedel, da je pravnomočno obsojen za tri kazniva dejanja, ki jih je storil v škodo tožnice. Takoj, ko je to zvedel, je sklenil novo kreditno pogodbo, s katero je dodatno obremenil svoje nepremičnine. Sklep o tem nima razlogov in se ne da preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 25. člena URS). Toženec je bil dobro seznanjen, da bo tožnica uspešno uveljavljala odškodnino zoper njega najkasneje, ko bo pravnomočno obsojen za tri kazniva dejanja, ki jih je storil v njeno škodo. Tega ne spremeni dejstvo, da tožnica zoper toženca v kazenskem postopku ni postavila premoženjskopravnega zahtevka. Kazenski postopek je bil namreč dolgotrajen z obsežnim dokazovanjem z listinami in pričami. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da toženec razpolaga z zadostnimi denarnimi sredstvi, da vse mesečne obroke kreditov redno plačuje. Ta zaključek je sodišče sprejelo ne da bi razpolagalo z ustreznimi dokazi. Če ni zaznamovana izvršba na nepremičninah, še ne pomeni, da toženec razpolaga z zadostnimi denarnimi sredstvi. Sodišče bi moralo vpogledati vsaj v javno objavljene podatke AJPES-a o poslovanju toženca kot samostojnega podjetnika. Mesečni osebni dohodek toženca, kot je ugotovljen v izpodbijanem sklepu, v znesku od 2.000,00 do 4.000,00 EUR, ne more zadoščati za plačilo mesečnih obrokov treh kreditov in vseh življenjskih stroškov toženca. Oglaševanje nepremičnin na portalu nepremičnine.net zagotovo predstavlja konkretno nevarnost, da bo terjatev tožnice precej otežena ali celo onemogočena. Preostanek kupnine (nepremičnine se prodajajo za 475.000,00 EUR) bo po plačilu vseh kreditov in terjatve tožnice, za katero je že bil izdan sklep o izvršbi, tako majhen, da ga bo zlahka skril pred tožnico. Neživljenjski so zato razlogi sodišča prve stopnje, da se s prodajo nepremičnine zgolj spreminja pojavna oblika premoženja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi ter tožencu naloži povračilo vseh stroškov postopka zavarovanja.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6V skladu z 270. členom ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Hkrati mora upnik izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

7Iz ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica od toženca zahteva plačilo nepremoženjske škode v znesku 33.000,00 EUR, ki naj bi ji bila povzročena zaradi ravnanja toženca, v zvezi s katerim je bil tudi pravnomočno obsojen (kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 160. členu Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica na podlagi trditev v tožbi in predloženih dokazil verjetno izkazala obstoj terjatve. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela z verjetnostjo izkazati, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena.

8V pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev ustavne pravice iz 25. člena URS ni podana. Obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni mogoče očitati pomanjkljivosti, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do navedb tožnice o vknjižbi nove hipoteke na nepremičninah toženca v višini 20.000,00 EUR (v letu 2015 in 2016, še pred začetkom kazenskega postopka sta bili na nepremičninah toženca ustanovljeni hipoteki v znesku 180.000,00 EUR in 50.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da je bila najnovejša hipoteka ustanovljena še preden je tožnica vložila predmetno tožbo in da v kazenskem postopku tožnica premoženjskopravnega zahtevka ni priglasila. Sodišče druge stopnje še dodaja, da tudi sicer tožnica v tožbi oziroma v predlogu za izdajo začasne ni konkretizirano navajala, da je toženca že tekom kazenskega postopka seznanila, da bo zoper njega uveljavljala tudi odškodninski zahtevek v civilnem postopku. Tako ustanovitev nove hipoteke na nepremičninah toženca ob ostalih razlogih, navedenih v nadaljevanju, še ne kaže na aktivno ravnanje toženca v smeri onemogočanja izvršbe terjatve tožnice.

9Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje brez ustrezne podlage sprejelo zaključke, da toženec razpolaga z zadostnimi sredstvi za poplačilo kreditov. Dokazno breme glede obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe je namreč na tožnici. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb tožnice in predloženih dokazov prepričljivo obrazložilo, da tožnica teh predpostavk ni dokazala s stopnjo verjetnosti. Sodišču je sicer predložila izpiske iz zemljiške knjige, vendar iz njih ne izhaja, da tožnik svojih mesečnih obveznosti iz naslova kreditnih pogodb ne bi poravnaval in bi bila zoper njega iz tega naslova zaznamovana izvršba. Tudi glede na ostale predložene listine s strani tožnice, ko iz izpiska iz Poslovnega registra pri AJPES ni razvidno, kakšne dohodke bi naj imel toženec, iz priložene sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 1555/2018 z dne 23. 8. 2019 pa izhaja, da je imel mesečni dohodek od 2.000,00 do 4.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje sprejelo ustrezne zaključke, da toženec ni brez dohodkov oziroma, da obroke vseh treh kreditov redno plačuje. Sicer pa tudi morebitni slabši ekonomski položaj stranke odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje.

10Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo toženec razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.¹ Odsvojitev motornega vozila toženca, pri čemer tožnica ne pojasni, za kakšno vrednost motornega vozila naj bi šlo, še ne kaže na okoliščino, da želi toženec tožnici onemogočiti uveljavitev njene terjatve.

11Pritrditi je sodišču prve stopnje tudi, da prodaja nepremičnin praviloma ne pomeni zmanjšanja premoženja, ampak gre zgolj za spremembo oblike premoženja iz nepremičnin v denarna sredstva, iz katerih se terjatev tožnice lahko poplača.² Kot izhaja iz oglasa, ki ga je priložila tožnica, toženec nepremičnino prodaja za ceno 475.000,00 EUR. Tožnica v predmetnem postopku od njega zahteva plačilo odškodnine v znesku 33.000,00 EUR, kar je precej manj, kot bi naj znašala vrednost nepremičnin. Tožnica navedeni prodajni ceni nepremičnin ni oporekala. Sodišče druge stopnje ob tem pojasnjuje, da mora sodišče v vsakem postopku zavarovanja z začasno odredbo paziti tudi na sorazmernost predlaganega ukrepa. Z začasno odredbo se namreč začasno uredi določeno stanje in to še pred pravnomočno odločitvijo o glavni stvari. Načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ je eno temeljnih načel v tem postopku. Navedeni člen izrecno določa, da se lahko zavarovanje dovoli le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena zavarovanja. V predmetni zadevi je tožnica za zavarovanje svoje terjatve predlagala prepoved odtujitve in obremenitve toženčevih nepremičnin, katere toženec oglašuje za ceno 475.000,00 EUR. Prav tako iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so nepremičnine toženca obremenjene s hipotekami za znesek glavnic v višini 180.000,00 EUR, 50.000,00 EUR in 20.000,00 EUR, skupaj torej 250.000,00 EUR. Ob upoštevanju navedenega zneska glavnice vseh kreditov bi tožencu kljub poplačilu teh kreditov ostalo po prodaji navedene nepremičnine še vedno več kot 200.000,00 EUR, medtem ko tožnica uveljavlja terjatev v znesku 33.000,00 EUR, torej petkrat manj od zneska kupnine, ki bi naj tožencu še ostala tudi po poplačilu vseh kreditov, ki so zavarovani s hipotekami. Pritrditi je sicer tožnici, da je znesek kupnine lažje skriti, vendar bi bilo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin tožencu prekomerno poseženo v njegove pravice, saj tako s svojim premoženjem, ki je precej večje od vtoževane terjatve, ne bi mogel razpolagati. Zato je tudi iz tega razloga potrebno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe potrditi.

12Glede pritožbenih navedb, da je na nepremičninah toženca zaznamovana izvršba za terjatev tožnice glede povračila priznanih stroškov v kazenskem postopku v znesku 9.327,27 EUR, je pojasniti, da gre za novo dejstvo, ki je nastalo po izdaji izpodbijanega sklepa. Sklep o izvršbi, ki ga prilaga tožnica, je namreč bil izdan 2. 9. 2020 (izpodbijani sklep pa 14. 8. 2020) in gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je v postopku odločanja o pritožbi v nobenem primeru ni mogoče upoštevati³ (337. člen ZPP). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da lahko v primeru spremembe okoliščin tožnica kadarkoli poda nov predlog za izdajo začasne odredbe.

13Pritožbeni razlogi in razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti tako niso podani, zato je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Tožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ).

¹ Podobno tudi v sklepu VSL I Cp 633/2019 z dne 13. 11. 2019.
² Tako tudi sklep VSL I Cp 2571/2018 z dne 16. 1. 2019.
³ Sodišče prve stopnje namreč lahko, ko odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, upošteva le tista dejstva, ki so nastala do izdaje sklepa o začasni odredbi.