VSRS Sklep Cp 11/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Predsednik Vrhovnega sodišča je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo za izločitev predsednika Višjega sodišča v Celju višjega sodnika svetnika Branka Aubrehta, s katero je predlagateljica uveljavljala odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagateljica je izločitev zahtevala zato, ker naj bi predsednik višjega sodišča sugeriral predsednici prvostopenjskega sodišča, naj sama odloči o izločitvi razpravljajoče sodnice. Po presoji predsednika Vrhovnega sodišča taka okoliščina ne more vzbuditi dvoma v nepristranskost predsednika višjega sodišča, saj je zgolj predlagal sprejem odločitve, za katero je predsednica prvostopenjskega sodišča tudi sicer pristojna, pri tem pa ni šlo za vprašanje vsebine take odločitve. Predlagateljica ni pojasnila, kakšno povezavo ima z zatrjevano pristranskostjo dejstvo, da je o izločitvi razpravljajoče sodnice odločala predsednica prvostopenjskega sodišča in ne sodnik E., ki takrat ni bil več predsednik prvostopenjskega sodišča.

2Predlagateljica je zoper izpodbijani sklep vložila obširno laično pritožbo, v kateri večkrat ponavlja iste navedbe, iz njene težko razumljive vsebine pa je mogoče izluščiti naslednje očitke: 1) v uvodu izpodbijanega sklepa naj bi bil nepravilno naveden naslov Ulica 44, B., medtem ko v postopku predlagateljica dejansko nastopa kot stranka z naslovom Cesta 23, C. torej se sklep nanaša na osebo, ki ni procesno legitimirana v postopku; 2) enako velja za vročanje sklepa, ki je bil vročan naslovuUlica 44, B., 3) predlagateljica je v izpodbijanem sklepu navedena kot „tožeča stranka“, kar je nepravilno; 4) predsednik Višjega sodišča v Celju naj bi z dopisom z dne 13. 1. 2020, v katerem navaja, da o izločitvi predsednice Okrajnega sodišča v Celju D. D. ne more odločiti, ker še ni pravnomočen sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zahtevi za njegovo izločitev, sam priznal, da je ravnal nezakonito, ko je z dopisom z dne 12. 10. 2018 preprečil odločanje Vrhovnega sodišča; 5) da je navedba predsednika Višjega sodišča v Celju, da zanika očitke o domnevni nepristranskosti, nesmiselna, saj ga predlagateljica šteje za pristranskega, če pa z zanikanjem očitkov o nepristranskosti celo sam priznava, da je pristranski, pa je zahteva za njegovo izločitev utemeljena; 6) da vročanje sklepa Su 104/2019 z dne 27. 3. 2109 ni bilo zakonito, saj takrat predlagateljici sploh še ni bil vročen sklep Vrhovnega sodišča Su 624/2019; 7) predlagateljica naj bi nikoli ne trdila, da je predsednik Višjega sodišča v Celju sugeriral predsednici Okrajnega sodišča v Celju, da lahko sama odloči o zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice, ampak naj bi trdila, da je predsednik prekinil niz odločanja in bi moral zadevo prepustiti v odločanje predsedniku Vrhovnega sodišča; prav tako naj bi nikoli ne zatrjevala povezave med dejstvi, da je o izločitvi odločala sodnica D. D. in ne sodnik E. E.; 8) da predsednik Višjega sodišča v Celju (začasni) predsednici Okrajnega sodišča v Celju odločitve o izločitvi ni sugeriral, ampak naložil, in da začasna predsednica nima pristojnosti za odločanje o izločitvi razpravljajočih sodnikov; 9) da izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin pravnega pouka o pritožbi (rok, sestavine pritožbe, kdaj in v koliko izvodih se jo vloži, opozorilo na posledice neplačila sodne takse in da se v postopku ne uporabijo pravila 108. člena ZPP).

3Pritožba ni utemeljena.

4V zvezi z očitki, da je v uvodu izpodbijanega sklepa naveden napačen naslov in da je bil sklep zmotno vročan na ta naslov, je treba pritožnici pojasniti, da to še ne pomeni, da se sklep nanaša na osebo, ki ni procesno legitimirana. Nesporno je, 1) da je predsednik Vrhovnega sodišča odločil o predlogu A. A. in 2) da je ta izpodbijani sklep tudi prejela. Zato ni bila kršena nobena njena procesna pravica, niti ni bil spremenjen njen procesni položaj v postopku. Ni pa mogoče spregledati, da je celo ona sama tekom zapuščinskega postopka v svojih vlogah navajala oba naslova, tako Ulica 44, kot tudi Cesta 23. Tudi okoliščina, da je v izpodbijanem sklepu poimenovana „tožnica“, njenega procesnega položaja ne spreminja – gre za očitno pomoto, ki na pravilnost odločitve ni vplivala. Pritožničine procesne pravice niso bile kršene niti zaradi, kot trdi, pomanjkljivega pravnega pouka, v katerem je bilo navedeno zgolj to, da je pritožba dovoljena. Očitno je namreč, da je pritožnica kljub temu vložila pritožbo, sposobno obravnave, in da bo o tej pritožbi tudi odločeno.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe, da predsednik Višjega sodišča v Celju z zanikanjem očitkov o nepristranskosti sam priznava, da je pristranski. Očitno je, da gre tudi tu za pisno pomoto in da je dejansko govora o zanikanju očitkov o pristranskosti. Pritožnica še navaja, da naj bi svojo pristranskost priznaval tudi z navedbami, da pred pravnomočnostjo sklepa predsednika Vrhovnega sodišča o zahtevi za njegovo izločitev ne more odločiti o izločitvi predsednice Okrajnega sodišča v Celju D. D. Zakaj naj bi s tem priznal svojo pristranskost, ni pojasnjeno, Vrhovno sodišče pa česa takega iz te navedbe ne razbere.

6Glede pritožbenih navedb o tem, s čim naj bi pritožnica dejansko utemeljevala predlog za izločitev predsednika Višjega sodišča v Celju (in s čim ne), in o tem, kaj naj bi predsednik Višjega sodišča v Celju naložil predsednici Okrajnega sodišča v Celju, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so te navedbe do tolikšne mere nejasne, da je težko razbrati, katere se sploh nanašajo na proces izločanja sodnikov v zapuščinskem postopku in katere na proces izločanja sodnikov v pravdi, na katero je bila napotena tukajšnja pritožnica (v njej je nastopala kot tožnica) in kjer je prav tako zahtevala izločitev sodnikov in predsednikov sodišč, vključno s predsednikom Višjega sodišča v Celju. Zdi se, da gre pravzaprav za slednje – pritožnica dvomi v nepristranskost predsednika Višjega sodišča v Celju, ker naj bi ta že v pravdnem postopku napačno postopal pri izločanju sodnikov. Tam je tožnica predlagala izločitev razpravljajoče sodnice F. F., predsednika Okrožnega sodišča v Celju E. E. in predsednika Višjega sodišča v Celju Branka Aubrechta. Začasna predsednica Okrožnega sodišča v Celju Petra Giacomelli je predloge posredovala slednjemu, ki pa je ob ugotovitvi, da E. E. sploh ni več predsednik Okrožnega sodišča v Celju, ugotovil, da mu zato ni treba odločiti o njegovi izločitvi (posledično pa tudi ni bilo razloga, da bi predsednik Vrhovnega sodišča odločal o izločitvi predsednika višjega sodišča) in da lahko o izločitvi razpravljajoče sodnice potemtakem odloči začasna predsednica, kar je ta tudi storila.

7Vrhovno sodišče soglaša s stališčem iz izpodbijanega sklepa predsednika Vrhovnega sodišča, da tako postopanje predsednika Višjega sodišča v Celju ni bilo neustrezno in da ne more vzbuditi objektivnega dvoma v njegovo nepristranskost, ki bi utemeljeval njegovo izločitev. To še toliko bolj, ker je tožnica neposredno zatem vztrajala pri izločitvi sodnika E., čeprav ji je sodnica F. izrecno pojasnila, da ta ni več predsednik Okrožnega sodišča v Celju. Njeno ravnanje kaže na to, na kar je lahko takrat sklepal tudi predsednik višjega sodišča – da predlog za izločitev ni bil usmerjen zoper funkcijo predsednika Okrožnega sodišča v Celju kot pristojnega za izločitev razpravljajoče sodnice, ampak zoper sodnika E. ad personam. Slednjega v taki vlogi ni bilo treba izločati, ker v pravdi sploh ni sodeloval, o izločitvi razpravljajoče sodnice pa je lahko odločila začasna predsednica, saj zoper njo takrat še ni bil vložen noben predlog za izločitev.

8Ker pritožba po povedanem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).