UPRS Sodba I U 1326/2020-11

I. Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Bpp 36/2019 z dne 27. 7. 2020 se odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnika A.A. nudenja brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) po odločbi Bpp 36/2019 z dne 3. 7. 2019 (I. točka izreka) ter ugotovila, da tožnik ni več upravičen do BPP (II. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 36/2019 z dne 13. 2. 2019 dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu I Pd 821/2017, na I. stopnji, zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Ministrstvo za obrambo, zaradi preizkusa ocene dela. Tožniku je bila za nudenje BPP določena odvetnica B.B., kateri je tožnik 29. 4. 2020 preklical pooblastilo za zastopanje. Zaradi navedenega je toženka z odločbo z dne 3. 7. 2020 (pravilno 3. 7. 2019 - op. sodišča) imenovano odvetnico razrešila dolžnosti nudenja BPP, hkrati je bil tožniku za nudenje BPP dodeljen odvetnik A.A.. Slednji je toženko 1. 10. 2019 obvestil o tem, da s tožnikom ni uspel vzpostaviti kontakta niti po navadni niti po elektronski pošti, zaradi česar ni prišlo do sklenitve pooblastilnega razmerja. Tožena stranka se sklicuje na deseti in enajsti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter navaja, da je tožnika z dopisom z dne 7. 5. 2020 seznanila z izjavo odvetnika A.A. in mu določila 15-dnevni rok, da se izjasni do navedbe odvetnika A.A., da ni mogel vzpostaviti stika s tožnikom, ter da mu tožnik ni podpisal pooblastila za zastopanje. Tožnik je po izteku roka toženki odgovoril, da se ne more izjasniti do navedb odvetnika A.A., ker mu toženka ni posredovala prilog, na katere se sklicuje odvetnik A.A.. Meni, da gre za zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Navedel je tudi, da je želel podpisati pooblastilo, vendar ga zaradi izdaje odločbe toženke z dne 23. 10. 2019 in njegovega slabega zdravstvenega stanja, ni podpisal. Toženka ugotavlja, da tožnik razpolaga z dokumentacijo, na katero se sklicuje odvetnik A.A., saj jo je tožnik priložil tožbi, ki jo je vložil pri tukajšnjem sodišču 29. 11. 2019. V zvezi s slabim zdravstvenim stanjem pa ni predložil dokazil. Upoštevaje navedeno je toženka na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP izdala izpodbijano odločbo o prenehanju upravičenosti do BPP.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja ter v tožbi obširno opisuje okoliščine v zvezi s prvo postavljeno odvetnico B.B.. Navaja, da jo je nezakonito zamenjala odvetnica C.C. iz iste odvetniške pisarne. Tožena stranka bi morala po tožnikovem prepričanju odvetnico B.B. razrešiti iz krivdnih razlogov na njeni strani, ker ni prevzela tožnikovega zastopanja. Tožnik je odvetnici C.C. res preklical pooblastilo, vendar ne za zastopanje v okviru BPP. Tožnik je odvetniku A.A. po prejemu odločbe tožene stranke z dne 3. 7. 2019 posredoval svoj elektronski naslov ter ga zaprosil za določitev termina za srečanje. Zaradi sodnih počitnic podpis pooblastila in sestanek z novim odvetnikom ni bil mogoč vse do termina dne 28. 8. 2019, katerega je odvetnik A.A. prestavil na 30. 8. 2019. Tožnik se navedenega dne srečanja zaradi slabega zdravstvenega stanja ni mogel udeležiti. Še preden bi se tožnik z odvetnikom A.A. lahko dogovoril za nov termin pa je bila v zadevi I Pd 821/2017 dne 3. 9. 2019 tožba tožnika zavržena. Tožnik navaja, da mu je bil s tem odvzet pravni interes v postopku BPP, ter da mu je bilo tako več mesecev protipravno onemogočeno koriščenje pravnomočno dodeljene BPP. Tožnik navaja, da je že od 13. 11. 2017 v bolniškem staležu, zaradi česar ne sme zapustiti kraja bivanja in se tudi sestanka z odvetnikom ni mogel udeležiti. Protipraven potek postopka v predmetni zadevi je vplival na zadevo I Pd 821/2017 in tožniku povzročil nepopravljivo škodo. Podpis pooblastila po končanem delovnem sporu za tožnika ni bil več smiseln in zanj ni imel več pravnega interesa.

4Tožnik se sklicuje na poziv toženke z dne 7. 5. 2020 in navaja, da toženka lažno navaja, da odvetnik A.A. ni mogel vzpostaviti kontakta s tožnikom, saj je že sam v spis vložil izpise iz elektronske pošte, ki izkazujejo, da je bil med tožnikom in odvetnikom A.A. vzpostavljen kontakt. Navaja, da toženka navedenemu pozivu ni priložila prilog, na katere se sklicuje odvetnik A.A., zaradi česar se tožnik ni mogel izjasniti do navedb odvetnika A.A.. Poleg navedenega se je toženka v pozivu sklicevala na Bpp 35/2019. Tožnik navaja, da so navedbe odvetnika A.A., da ni uspel navezati stika s tožnikom neresnične. Toženka ni določila roka, v katerem bi moral tožnik podpisati pooblastilo z imenovanim odvetnikom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa dostavila upravne spise.

6Stranka z interesom, odvetnik A.A., je v odgovoru na tožbo zavrnil vse očitke tožnika kot neutemeljene, neresnične, pavšalne in nedokazane. Navaja, da je bil njegov edini interes podpis pooblastila s strani tožnika, kar bi moralo biti tudi v interesu tožnika. Drži, da je sestanek, ki bi moral biti 28. 8. 2019 z elektronskim sporočilom prestavil na 30. 8. 2019, vendar pa se tožnik na predmetno elektronsko sporočilo, kot tudi na kasnejša sporočila, ni več odzval. Sodne počitnice gotovo niso predstavljale ovire, da tožnik ne bi mogel podpisati pooblastila ali se oglasiti na sestanku pri odvetniku. Navaja, da je po prejemu poziva sodišča, da predloži pooblastilo tožnika za zastopanje, o tem še istega dne tožnika obvestil po elektronski pošti, saj je tožnik sam predlagal tak način komunikacije, nato pa 30. 8. 2019 še po pošti, pri čemer se je pošiljka vrnila, ker je tožnik ni dvignil. Tožnik se na nobenega od navedenih pisanj ni več odzval. Tožnik ga o domnevnem zdravstvenem stanju ni nikoli obvestil, niti mu ni v zvezi s tem predložil nobenega dokazila, s katerim bi lahko zaprosil za podaljšanje roka za preložitev pooblastila. Ne drži, da ni predlagal svoje razrešitve, saj je to storil takoj, ko je bilo jasno, da pooblastila ne bo mogel predložiti iz razlogov, ki so na strani tožnika.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, v skladu s katero je bil odvetnik A.A. razrešen nudenja BPP po odločbi Bpp 36/2019 z dne 3. 7. 2019 ter bilo ugotovljeno, da tožnik ni upravičen do BPP.

9Pravna podlaga obravnavanega primera izhaja iz desetega odstavka 30. člena ZBPP, po katerem lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega (deseti odstavek 30. člena ZBPP). Če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, se šteje, da upravičencu BPP ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP (enajsti odstavek 30. člena ZBPP).

10Sodišče je s sodbo I U 1892/2019 z dne 28. 1. 2020 odločbo toženke, ki je bila izdana v prvotnem postopku, odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek iz razloga, ker toženka pred sprejemom odločbe predloga za razrešitev, ki ga je podal odvetnik A.A., ni dala v izjasnitev tožniku in mu s tem ni omogočila, da se izjavi o navedenem predlogu. Sodišče ugotavlja, da toženka tudi v ponovljenem postopku navedene kršitve ni odpravila. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je toženka tožniku posredovala dopis odvetnika A.A. brez prilog, s katerimi je navedeni odvetnik izkazoval neuspešno vzpostavitev stika s tožnikom. Toženka je v izpodbijani odločbi sicer navedla, da je tožnik z listinami že seznanjen, ker naj bi jih priložil tožbi zoper odločbo, ki je bila izdana v prvotnem postopku. Vendar pa navedeno po sodni presoji ne odpravi navedene kršitve. Po presoji sodišča bi namreč morala toženka tožniku skupaj s predlogom odvetnika A.A. za razrešitev vročiti tudi vse priloge, s katerimi je odvetnik A.A. izkazoval neuspešno vzpostavitev stika s tožnikom. Le tako bi toženka po sodni presoji zadostila zahtevi iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

11Kot je sodišče toženki pojasnilo že v sodbi I U 1892/2019 z dne 28. 1. 2020, je načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) eno od temeljnih načel upravnega postopka. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP (katerega določbe se v obravnavani zadevi uporabljajo v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS¹ je sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal.

12S tem, ko tožena stranka tožniku ni vročila vseh prilog, mu po sodni presoji ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, zato je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni ko je dobil sodbo; pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopkov (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnika seznaniti tudi s prilogami, ki jih je odvetnik A.A. priložil predlogu za razrešitev in mu dati možnost, da se o tem izjavi ter šele nato ponovno odločati o predlogu za razrešitev. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

13Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

14Glede tožnikovega predloga za oprostitev plačila sodne takse v tej zadevi sodišče pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.

¹ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS Sklep X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.