VSK Sodba Cpg 132/2020

I. Pritožba je delno utemeljena in se izpodbijana sodba spremeni, tako da je tožena stranka dolžna tožeči strani plačati 3.779,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2019 dalje do plačila, v 15 dneh. Višji zahtevek se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji v znesku 330,00 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 179,67 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 12.271,36 EUR s pripadajočimi obrestmi ter tožeči stranki naložilo v plačilo 1.375,06 EUR pravdnih stroškov. Tožeča stranka je uveljavljala terjatev za plačilo urgentne službe v okviru opravljanja neprekinjene zdravniške pomoči. Iz razlogov sodbe izhaja, da ima tožnica koncesijo za opravljanje javne zdravstvene službe na podlagi Odločbe o podelitvi koncesije št. 014-18/2012 z dne 13.5.2016 in Koncesijske pogodbe, sklenjene z mestno občino ter da ima po 7. členu te pogodbe tožnica dolžnost vključitve v program neprekinjene zdravniške pomoči. Pravdni stranki sta v zvezi s tem 30.9.2016 sklenili Pogodbo o medsebojnem sodelovanju (v nadaljevanju Pogodba), v kateri sta določili, da se neprekinjena zdravniška pomoč izvaja kot dežurna in kot urgentna služba in v kateri sta dogovorili plačilo za izvajanje dežurne službe. Sodišče je ugotovilo, da ni pravne podlage tudi za plačilo urgentne službe. Poleg tega se del zahtevka nanaša na urgentno službo, ki jo je tožnica izvajala v svojem ordinacijskem času, za katerega je že prejela plačilo po pogodbi z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS), del terjatev pa na tako nadomeščanje na sedežu tožene stranke, za katerega je tožnica prav tako že prejela plačilo s strani ZZZS (saj tiste dni ni dodatno delala še v svoji ordinaciji). Zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, saj je razmerje med strankama urejeno s pogodbo, poleg tega pa tožnica ni izkazala, da bi bila tožena stranka na njen račun kakorkoli obogatena.

2Zoper sodbo se iz vseh razlogov pritožuje tožeča stranka. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo: med strankama namreč obstoji koncesijsko razmerje, ki ima tudi javnopravne elemente in temelji na kogentnih določbah Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), in na koncesijski pogodbi, zato je razlaga v smeri avtonomije in dispozitivnosti napačna in je materialnopravno zmotno stališče sodišča, da je takšno urejanje predmet pogodbene svobode. Sodišče bi zato moralo najprej presojati skladnost določb Pogodbe s kogentnimi predpisi. Ob pravilni uporabi materialnega prava se namreč izkaže, da je Pogodba v nasprotju s kogentnimi predpisi, ker ne določa enakega plačila za delo v neprekinjeni nujni zdravniški pomoči za tožnico v primerjavi s plačilom za isto delo, ki ga opravi zdravnik, zaposlen pri toženi stranki. Te določbe so tudi v nasprotju s Koncesijsko pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama in mestno občino. Pogodba o medsebojnem sodelovanju ima naravo zgolj izvedbenega akta. Tudi sicer so določbe Pogodbe o medsebojnem sodelovanju skrajno nejasne in jih ni moč presojati zgolj tako, kot se glasijo (kot je to napačno storilo sodišče). V 2. členu Pogodbe je določeno, da se neprekinjeno zdravstveno varstvo zagotavlja kot urgentna služba ob delavnikih od 7. do 20. ure in kot dežurna služba v preostalem času, nato je v 4. členu res določena samo cena za dežurno službo, vendar je v 5. členu dodatno določeno, da je za vključevanje koncesionarja v neprekinjeno zdravstveno varstvo zagotavlja plačilo v višini stroška, ki bi ga tožena stranka imela, če bi bil izvajalec zaposlen pri njej. V četrtem odstavku tega člena pa, da se v primeru izmenskega dela (kot je bilo to organizirano pri toženi stranki) za plačilo izvajalca upošteva delovno mesto in izračun, naveden v 4. členu, v vsakem primeru pa se izvajalec obravnava enako kot zaposleni v ZD. Ob primerjavi teh določb je jasno, da pravdni stranki nista enoznačno uredili zgolj plačila za dežurno službo, temveč sta dejansko na več mestih uredili plačilo za dve obliki dela. Sodišče bi zato moralo z drugimi metodami razlage presoditi, kaj je bilo dejansko dogovorjeno med strankama. Zaposleni v ZD plačilo za delo v urgentni službi prejemajo zato bi ga morali tudi koncesionarji. Po splošnem dogovoru z ZZZS tožena stranka prejema sredstva za plačilo nujne medicinske pomoči, koncesionarji pa zgolj za delo v njim lastni ambulanti. Pri presoji bi moralo sodišče upoštevati tudi izpoved zakonite zastopnice tožnice, da ji je bila vsebina pogodbe vsiljena. Podpisala jo je zato, ker bi sicer izgubila koncesijo. Prav tako bi moralo upoštevati namen zakonodajalca, ki je želel vzpostaviti enakopraven položaj vseh izvajalcev zdravstvenih storitev. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sledilo razmejitvi tožene stranke na dežurno in urgentno službo, saj za tako razlikovanje v predpisih ni podlage. Zato je napačen zaključek, da naj bi tožnica plačilo za urgentno delo že prejela po Pogodbi o izvajanju programa zdravstvenih storitev s strani ZZZS. Takšne pogodbe ni, zato je zaključek tudi protispisen. To, da se delo za toženo stranko v določenem delu pokriva z ordinacijskim časom tožeče stranke, še ne pomeni, da tožnica ni nadomestila odsotnosti za te dneve, kot je neprerekano navajala Sodišče ni upoštevalo celotnega veljavnega materialnega prava, med ostalim Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči (2. točka prvega odstavka 3. člena, prvi odstavek 6. člena). ZZZS je na tej podlagi toženi stranki plačeval za celotno delo, ki so ga opravili njeni zaposleni in koncesionarji v okviru neprekinjenega zdravstvenega varstva, in ne le za dežurstvo.

Dejanski zaključek sodišča, da naj bi tožeča stranka od ZZZS prejela plačilo za delo v urgentni službi, je napačen. Zaslišane priče P. R., D. J. I. in M. K. so izrecno izpostavile, da koncesionar za delo v okviru neprekinjene nujne medicinske zdravniške pomoči (za urgentno delo) ne prejme plačila s strani ZZZS in da celotno plačilo za to delo prejme tožena stranka. Toženec ni priložil Splošnih dogovorov z ZZZS, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kaj je dobil plačano. Nepredložitev je sodišče štelo v slabo tožeči stranki in ni upoštevalo bistvenega dela izpovedi zgoraj omenjenih prič.

Pri tem je zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sicer določil 212. in 15. člena ZPP o dokaznem bremenu. Sodišče je namreč s svojo odločitvijo naložilo tožeči stranki breme dokazovanja negativnega dejstva, to je dejstva, da s strani ZZZS ni prejela plačila za delo v urgentni ambulanti. V navedeni fazi postopka je tožnik z izpovedbami prič uspel prevaliti procesno dokazno breme na toženo stranko.

Ob pravilni uporabi materialnega prava in ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi zato sodišče moralo ugotoviti, da tožena stranka zagotavlja neprekinjeno nujno zdravniško pomoč v dveh izvedbenih oblikah: kot redno delo v okviru tako imenovane urgentne službe in kot dežurno službo. Obe obliki dela je opravljala tudi tožeča stranka. V času, ko je opravljala delo v okviru urgentne službe, ni opravljala dela v svoji ambulanti in zato za ta čas ni prejela plačila s strani ZZZS, prav tako pa za to delo ni prejela plačila s strani tožene stranke. Nasprotno pa so zaposleni pri toženi stranki prejemali plačilo za redno delo, zaradi česar je bila tožeča stranka z njimi v neenakopravnem položaju. Ker sta veljavno materialno pravo in Pogodba o medsebojnem poslovanju toženo stranko zavezovala k plačilu dela tožeče stranke v vseh oblikah, bi moralo sodišče zahtevku ugoditi.

Napačna je tudi odločitev, da tožeča stranka ni upravičena do plačila tako imenovanega Supporta, v okviru katerega je tožeča stranka nadomeščala toženčeve zaposlene v toženčevih ambulantah. Plačilo za to delo pa je od ZZZS prejel toženec in ne tožnik. Tudi v tem delu gre namreč za izvajanje neprekinjene zdravstvene pomoči. Sodbe v tem delu iti ni mogoče preizkusiti, saj je obrazložitev preskopa.

Enako velja za odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Kljub temu, da je Pogodbo o medsebojnem sodelovanju veljavna, to ne izključuje zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve. Če bi obveljala odločitev sodišča, bi toženec obdržal plačila za delo, ki ga je opravila tožeča stranka. Toženec za prejem teh sredstev ni imel nobene pravne podlage, tožeča stranka pa je bila oškodovana, saj za delo, ki ga je opravila, ni prejela plačila niti od ZZZS niti od toženca.

Zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Ne drži sicer, da bi med strankama obstajalo koncesijsko razmerje. Pogodba, ki sta jo stranki sklenili, je po svoji pravni naravi podjemna pogodba. Res pa je, da njena vsebina v večjem delu urejena s kogentnimi predpisi. S pogodbo se je tožeča stranka zavezala izvajati dežurno in tako imenovano urgentno službo. Razlikovanje med njima ima podlago v predpisih, ki urejajo to področje. V času sklenitve Pogodbe je še veljal Pravilnik o organizaciji neprekinjenega zdravstvenega varstva. Ta je določal, da je neprekinjeno zdravstveno varstvo 24-urno zagotavljanje zdravstvene dejavnosti, ki vključuje izvajanje rednega programa zdravstvene dejavnosti in neprekinjeno nujno medicinsko oziroma zdravniško pomoč. Redni program zdravstvene dejavnosti je zagotavljanje zdravstvenih storitev v okviru pogodbe z ZZZS. Neprekinjena nujna medicinska pomoč pa je 24-urno zagotavljanje nujne medicinske pomoči (to je neodložljivega ravnanja, potrebnega za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja pacienta). V času sklenitve pogodbe je tudi že veljal tudi Pravilnik o službi nujne medicinske pomoči, v katerem je bilo določeno, da se nujna medicinska pomoč izvaja v obliki rednega dela, dela izven rednega delovnega časa, dežurstva in kot oblika pripravljenosti v skladu s Prilogo 1 tega pravilnika. V prilogi 1 je tako določeno, da je za območje bolnišnice I. nujna medicinska pomoč organizirana v ZD K. tudi kot Dežurna služba 3 (v nadaljevanju DS3). Po legendi DS3 pomeni zdravnika specialista in sicer pripravljenost med tednom od 7-20 ure¹ in dežurstvo v preostalem času. Na ta pravilnik se Pogodba navsezadnje v 2. členu izrecno sklicuje. Enaka razdelitev izhaja tudi iz vsakoletnih Pogodb o izvajanju programa zdravstvenih storitev, sklenjenih med toženo stranko in ZZZS.

6Ni sporno, da je tožeča stranka (po svoji zaposleni) svojo obveznost sodelovanja v urgentni službi izvrševala, sporno je, ali je za to delo upravičena do plačila s strani tožene stranke.

7Obveznost vključevanja koncesionarja v neprekinjeno (nujno) zdravniško pomoč, je določena v 43. členu Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), 36. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) in 7. členu Koncesijske pogodbe med tožečo stranko in M.. Ker gre za neke vrste prisilo, je logično, da je zakon določil tudi pravico koncesionarja do ustrezne odmene za njegovo delo. Zato je ZZdrS v 45.b členu določil pogoje in plačilo za vključitev koncesionarja v sistem neprekinjene zdravniške pomoči. Koncesionar je upravičen do enakega plačila, pri čemer enako plačilo pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene zdravstvene pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri izvajalcu. Gre namreč za obvezno dejavnost, izvajalec mora zagotavljati neprekinjeno medicinsko pomoč, koncesionar pa se mora v organizacijo neprekinjene medicinske pomoči vključiti po enakimi pogoji kot izvajalec. V obeh primerih pa gre za zagotavljanje javne službe, iz česar za zdravstvene domove in koncesionarje izhajajo določene (enake) obveznosti. Sodelovanje v javni službi neprekinjene medicinske pomoči namreč ni pomoč koncesionarjev zdravstvenemu domu, temveč njihova zakonska obveza², ki izvira neposredno iz njihove koncesijske pogodbe. Glede na opisan sistem zagotavljanja nujne medicinske pomoči in glede na nedvomno kogentne zakonske določbe je torej tožeča stranka do določenega plačila za delo v urgentni službi upravičena. V tem smislu pri sklepanju Pogodbe ne velja načelo prostega urejanja razmerij, kot je to materialnopravno napačno štelo sodišče prve stopnje.

8Odločilno vprašanje je zato, kakšen strošek ima tožena stranka s svojimi zaposlenimi zdravniki pri izvajanju urgentne službe³. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni bilo ugotovljeno popolno. Po določbi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je zato pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je vpogledalo priloge k pogodbam in sporazumom z ZZZS, dodatno zaslišalo pričo D. J. I. in zakonito zastopnico tožeče stranke ter zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke.

9Kot rečeno, je koncesionar upravičen do enakega plačila, pri čemer enako plačilo pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene zdravstvene pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri izvajalcu. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri tem treba upoštevati, da je javni zavod odvisen od financiranja s strani ZZZS in da tožena stranka pri izvajanju javne službe ni profitna ustanova, saj sme morebitni presežek prihodkov nad odhodki zavod uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti (drugi odstavek 48. člena Zakona o zavodih). Prav zato je "strošek", ki ga ima izvajalec neprekinjene medicinske pomoči s svojimi zaposlenimi, neposredno povezan s sredstvi, do katerih je upravičen po Pogodbi z ZZZS. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati več, kot za ta namen dobi od ZZZS. Le v tem primeru bi bili zdravniki, zaposleni pri koncesionarju, in zdravniki, zaposleni pri izvajalcu neprekinjene zdravstvene pomoči, v enakem položaju.

10Priča J. I. je izpovedala, da se je urgentna služba (delavniki od 7. do 20. ure) plačevala toženi stranki, ki je bila zadolžena za njeno organizacijo, vendar do leta 2019 le v obliki neke vrste nadomestila za pripravljenost, kar je razvidno tudi iz prilog k Splošnemu dogovoru, sklenjenemu med toženo stranko in ZZZS ter iz Priloge 1 Pravilnika o nujni medicinski pomoči. Pojasnila je še, da v splošnem velja, da koncesionarji urgentno službo opravljajo v svojih ambulantah, morajo pa se odzvati na nujne primere. V ZD K. pa je bila organizacija drugačna in sicer so tudi koncesionarji opravljali urgentno službo v prostorih ZD K.. Zaslišana zakonita zastopnika sta v zvezi s tem izpovedala, da koncesionar zagotovi le zdravnika. Ostalo osebje, material, prostor in plačilo fiksnih stroškov pa ZD K.. Zakonita zastopnica tožeče stranke je glede izvajanja urgentne službe izpovedala, da na ta dan ne naroča svojih pacientov in da sprejema le paciente drugih zdravnikov (in tudi svoje), ki potrebujejo nujno medicinsko pomoč. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da enako velja tudi za zdravnike, zaposlene pri toženi stranki. Razlika med organizacijo nujne medicinske pomoči v K. in drugje je torej le v kraju, kjer se urgentna služba izvaja. Zato ni pomembno, ali je tožeča stranka urgentno službo po razporedu izvajala v rednem ordinacijskem času ali izven njega. Hkrati pa vse zgoraj povedano pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka plačilo za urgentno službo prejema od ZZZS, napačen.

11Iz Prilog št. 1 k vsakoletnim Pogodbam o izvajanju programa zdravstvenih storitev izhaja, da je ZZZS toženi stranki za tako imenovano urgentno službo priznal 1,55 zdravnika specialista, posebej je priznan strošek dežurne službe, posebej tudi materialni stroški in plače "zdravstvenikov". Ker materialne stroške in ostalo osebje zagotavlja tožena stranka, je za predmetno zadevo odločilno le plačilo za bruto plačo "zdravnika specialista 3". To je v letih 2016 in 2017 znašalo 17.887,54 EUR, v letu 2018 18.781,92 EUR in v letu 2019 (ko se je urgentna služba priznavala kot redno delo) 68.026,29 EUR za bruto plače in 1.538,60 EUR za "skupno porabo⁴". Če upoštevamo, da gre za plačo 1,55 zdravnika, je že na prvi pogled jasno, da je v letih 2016 do 2018 ZZZS priznaval samo plačilo za pripravljenost. Ta zaključek se tudi ujema z izpovedjo priče J. I.. Zato je zahtevek v delu, v katerem za leta 2016 do 2018 presega plačilo za pripravljenost, neutemeljen. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še enkrat poudarja, da pri izvajanju urgentne službe ne gre za "darilo" koncesionarjev toženi stranki, temveč je tožena stranka s svojimi zaposlenimi v enakem položaju kot koncesionar. Sodelovanje v urgentni službi je obveznost vseh zdravnikov, vključenih v mrežo zdravstvenega varstva na primarni ravni, ne glede na to, ali svoje delo opravljajo v zdravstvenem domu ali kot zasebnik.

12Ni sporno, da zdravniki, zaposleni v ZD, za urgentno delo ne prejemajo nobenega dodatnega plačila, da pa se jim delo v urgentnih ambulantah šteje v redni delovni čas, kar logično pomeni, da zdravniki zaradi dela v urgentnih ambulantah opravijo manj dela v rednih ambulantah. Tožena stranka ima (enako kot tožeča) na ta račun nižje prihodke⁵, ki jih mora pokriti na kakšen drug način. Zato določen strošek z zdravnikom, ki opravlja urgentno službo, ima in sicer v višini plačila za dni, ko zdravniki izvajajo urgentno službo. Zaradi opisane specifike javne službe, pa je treba pri ugotavljanju višine stroškov z zaposlenimi upoštevati sredstva, ki jih tožena stranka dobi s strani ZZZS v ta namen. Ker sta namreč glede obveznosti izvajati urgentno službo obe stranki v enakem položaju, je zato tožeča stranka upravičena le do sorazmernega dela sredstev, ki jih v ta namen od ZZZS dobi tožena stranka (glede na dejansko opravljeno delo v urgentni službi).

13Če upoštevamo povprečno število delovnih dni v vsakem letu (250) in zneske, naštete v točki 11 te sodbe, preračunamo na en ordinacijski čas⁶, lahko s preprostimi matematičnimi operacijami izračunamo, da je ZZZS za zdravnika v urgentni službi za en ordinacijski čas v letih 2016 in 2017 plačala po 35,77 EUR, v letu 2018 po 37,56 EUR, v letu 2019 pa po 139,13 EUR. Tožeča stranka je v letu 2016 po neprerekanih navedbah v urgentni službi delala 6 x, v letu 2017 20 x, v letu 2018 24 x in v letu 2019 14 x. Povedano pomeni, da je za plačilo njenega dela tožena stranka od ZZZS prejela skupaj 3.779,28 EUR (6 x 35,77 + 20 x 35,77 + 24 x 37,56 + 14 x 139,13).

14Strošek, ki bi ga imela tožena stranka s tožečo stranko, če bi bila zaposlena pri njej, bi na podlagi vsega zgoraj povedanega v celotnem spornem obdobju znašal 3.779,28 EUR. Ker je tožeča stranka do takega plačila glede na ureditev urgentne službe upravičena, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ugodilo in sodbo spremenilo (358. člen ZPP), tako da je tožena stranka tožeči dolžna plačati 3.779,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (kot je tožeča stranka zahtevala), višji zahtevek pa se zavrne.

15Pri tem pritožbeno sodišče soglaša s tožečo stranko, da se enako upošteva tudi tako imenovani "support", saj gre tudi v petek popoldan za zagotavljanje neprekinjenega zdravstvenega varstva. Kot je namreč izpovedala zakonita zastopnica tožeče stranke, morata biti ob petkih popoldan prav tako ves čas na razpolago dva zdravnika, eden je v ordinaciji, drugi pa dela na terenu.

16Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Stroški tožeče stranke v postopku na prvi stopnji so znašali 1.834,06 EUR (sodna taksa, nagrada za sestavo tožbe in ene pripravljalne vloge ter za pristop na dva naroka s trajanjem, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve), stroški tožene pa 1.412,03 EUR (nagrada za sestavo odgovora na tožbo, ene pripravljalne vloge in enega dokaznega predloga ter za pristop na dva naroka s trajanjem, materialni stroški in DDV na odvetniške storitve). Uspeh tožeče stranke je bil približno ena tretjina, kar pomeni, da je upravičena do povrnitve 611,35 EUR stroškov, tožena pa do 941,35 EUR. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti 330,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

17V pritožbenem postopku so tožeči stranki nastali stroški v višini 1.427,44 EUR (sodna taksa, pritožba, pritožbena obravnava s trajanjem, materialni stroški, DDV na odvetniške storitve), toženi pa v višini 983,22 EUR (odgovor na pritožbo, kratek dopis, pritožbena obravnava s trajanjem, materialni stroški, DDV na odvetniške storitve). Tožeča stranka je glede na uspeh (1/3) upravičena do povrnitve 475,81 EUR, tožena pa do 658,48 EUR. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti 179,67 EUR pritožbenih stroškov.

¹ Urgentna služba po Pogodbi je očitno sinonim za pripravljenost iz Priloge 1 Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči.
² V razmerju do vseh uporabnikov zdravstvenih storitev (ki zdravstvene storitve financirajo preko ZZZS).
³ Zato ni mogoče izhajati iz stroška, ki ga morebiti ima z urgentno službo tožeča stranka.
⁴ Gre za stroške, do katerih so upravičeni zaposleni v delovnem razmerju.
⁵ Priča J. I. je pojasnila, da izvajalci zdravstvene dejavnosti polovico plačila za redno delo dobijo s strani ZZZS iz naslova glavarine (torej ne glede na obseg dejansko opravljenega dela), polovico pa iz naslova dejansko opravljenih storitev.
⁶ Tudi iz podatkov, ki jih je navajala tožeča stranka izhaja, da se urgentna služba izvaja dopoldan in popoldan.