43. člen ZZdrS

Uporaba drugega odstavka 45. b. člena ZZdrS ne more temeljiti samo na plačilu ZZZS za urgentno dejavnost, ki ga je prejemala toženka, pač pa na plačilih, do katerih so bili ali bi bili upravičeni njeni zdravniki za enako delo, in ob upoštevanju načina plačevanja koncesionarja.

Koncesionar je upravičen do enakega plačila, pri čemer enako plačilo pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene zdravstvene pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri izvajalcu. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri tem treba upoštevati, da je javni zavod odvisen od financiranja s strani ZZZS in da tožena stranka pri izvajanju javne službe ni profitna ustanova, saj sme morebitni presežek prihodkov nad odhodki zavod uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti (drugi odstavek 48. člena Zakona o zavodih). Prav zato je "strošek", ki ga ima izvajalec neprekinjene medicinske pomoči s svojimi zaposlenimi, neposredno povezan s sredstvi, do katerih je upravičen po Pogodbi z ZZZS. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati več, kot za ta namen dobi od ZZZS. Le v tem primeru bi bili zdravniki, zaposleni pri koncesionarju, in zdravniki, zaposleni pri izvajalcu neprekinjene zdravstvene pomoči, v enakem položaju. Ni sporno, da zdravniki, zaposleni v ZD, za urgentno delo ne prejemajo nobenega dodatnega plačila, da pa se jim delo v urgentnih ambulantah šteje v redni delovni čas, kar logično pomeni, da zdravniki zaradi dela v urgentnih ambulantah

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik dvakrat na teden razporejen v urgentni blok in tako opravil 13 ur urgentnega dela. Tožnik je vsak mesec opravil tudi štiri 16 urna in dve 24 urni dežurstvi. Tako je pravilna ugotovitev, da je tožnik z dvema razporedoma v porodno sobo (2 x 6,5 ur = 13 ur) in enkratnim celodnevnim dežurstvom opravil 29 ur od 40 urnega delovnega tedna, k temu pa je potrebno prišteti dve 24 urni dežurstvi, kar pri štirih tednih na mesec znaša 12 ur tedensko oziroma pri pet tedenskem mesecu 9,6 ur urgentne službe. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo vtoževani znesek, saj je ta v skladu z izračunom tožene stranke, ki je izračun pripravila, kot če bi bil tožnik v spornem obdobju uvrščen na delovno mesto s PPD1.

Izvršitveno dejanje pri kaznivem dejanju opustitve zdravstvene pomoči je v storilčevi opustitvi nujne zdravstvene pomoči ne glede na to, ali je bila posebej zahtevana, za kaznivo dejanje je dovolj, da je bila potrebna. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je zaradi opustitve zdravstvene pomoči tudi dejansko prišlo do posledice pri bolniku ali drugi osebi zaradi te opustitve. Kaznivo dejanje opustitve zdravstvene pomoči je dokončano z opustitvijo pomoči v času, ko bi jo storilec moral nuditi. Storilec kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti pa je zdravnik, ki malomarno ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, torej tisti, ki dejansko opravlja zdravniško dejavnost.