VSM Sodba I Cp 913/2020

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 2/3 nepremičnine parc. št. 1172/7 in 1172/6, k.o. S., na kateri pripada tožniku polovica oziroma 1/3 od celote, toženka pa mu je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino (I. točka izreka), ter odločilo, da je dolžan tožnik povrniti toženki pravdne stroške v znesku 1.691,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagal tožnik, zaradi česar uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se s stališčem, da bi moral zneskovno opredeliti vlaganja in da bi izvedenec zgolj preverjal trditve strank o višini vlaganj. Tožnik nima podatkov o vlaganjih, glede na to, da je od vlaganj minilo precej časa. Dokaz z izvedencem ne bi bil samo informativne narave. Tožnik je predlagal v ta namen tudi svoje zaslišanje in zaslišanje prič, s čimer bi dokazoval vrednost vlaganj. Materialno pravno zmotno je stališče, da ni z vlaganji nastala nova stvar. Obseg vlaganj je bil namreč takšen, da so od hiše ostali le zidovi, kar dejansko predstavlja tretjo gradbeno fazo, dogradilo se je podstrešje in garaža. Opozarja na odločbo VSRS II Ips 40/2017 z dne 14.9.2017. Predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6Tožnik je v tožbi navedel naslednja dejstva:

- da je živel s toženko v zakonski skupnosti od leta 1988 do 2014,

- da sta vlagala v nepremičnino parc št.1172/5, 1172/6, 1172/7, k.o. S.,

- da je toženka lastnica nepremičnin postala z dedovanjem po svojih materi,

- da sta popolnoma adaptirala stanovanjsko hišo, tako da so od nje ostali le zidovi (gaberiti in notranji prostori se niso spreminjali), položen je bil estrih in laminat, ploščice v kopalnici, napeljane inštalacije, narejen priključek na javni vodovod, novo ostrešje in nova strešna kritina ter hiša nadzidana za približno 80 cm. Vgrajeno je bilo tudi novo stavbno pohištvo. Parc. št. 1172/6, k.o. S., je bila zasajen s trsjem, parc. št. 1172/5 in 1172/7, k.o. S., pa s sadnim drevjem.

- da se je s tem spremenila prvotna stvar, da je nastala nova stvar, saj je hiša primerna za bivanje po današnjih standardih.

1Tožnik je s svojim tožbenim zahtevkom zahteval najprej ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank 2/3 spornih nepremičnin in da mu pripada polovica tega deleža oziroma 1/3 od celote ter izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice do 1/3 na tožnika in delitev celotne nepremičnine s prodajo.

2Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika zavrnilo zaradi nesklepčnosti, na popravo katere ga je opozorilo na prvem naroku, a je tožnik po opravljenem materialno procesnem vodstvu spremenil postavljen zahtevek tako, da je vanj vnesel še zahtevo po izstavitvi zemljiškoknjižne listine za sporno nepremičnino s strani toženke.

3Po drugem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje oz. predstavlja po 61. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev.

4Po ustaljeni sodni praksi se zahtevki v zvezi s skupnim premoženjem (bivših) partnerjev sestoje iz ugotovitvenega zahtevka, da določeno premoženje spada v skupno premoženje, in ugotovitvenega zahtevka, koliko znašata deleža na skupnem premoženju. Delitev skupnega premoženja se praviloma opravi v nepravdnem postopku (162. člen Zakon o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1). Sodna praksa izjemoma omogoča, da nekdanji zakonec doseže delitev skupnega premoženja že v pravdi, če to upravičujejo posebne okoliščine (npr. soglasje nasprotne stranke; če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu; če je eden od zakoncev skupno premoženje odsvojil …). To stori tako, da poleg ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža na skupnem premoženju kot celoti (poudarilo višje sodišče), zahteva še izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem premoženju ali oblikovanje solastnine. Take posebne okoliščine, ki opravičujejo delitev skupnega premoženja v pravdi (čemur je sicer namenjen nepravdni postopek), pa je treba v pravdnem postopku zatrjevati (VSL Sodba I Cp 2380/2019).

5Zatrjevana vlaganja so bila opravljena po zatrjevanju tožnika v času trajanja zakonske zveze, v posledici česar glede na zgoraj navedeno spadajo opravljena vlaganja v skupno premoženje pravdnih strank.

6Vlaganja so bila torej opravljena delno v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR, členi od 24 do 26) in delno v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ, člen 48). Sodna praksa je poenotila materialno pravno podlago po ZTLR v zvezi s pridobitvijo solastniškega deleža z vlaganji v tujo nepremičnino, če je nastala nova stvar.( II Ips 403/1995, II Ips 720/2008) V skladu z ZTLR so imela skupna vlaganja v posebno premoženje enega zakonca oziroma nasploh vlaganja v tujo nepremičnino, tudi če ne gre za premoženjska razmerja med zakonci, stvarnopravne posledice le, če so dela spremenila stanje in vrednost nepremičnin v tolikšni meri, da je bilo mogoče nepremičnino šteti za novo stvar oziroma je prišlo do spremembe identitete stvari (II Ips 905/2008, tudi J. Hudej, I. Ščernjavič, Skupno premoženje zakoncev – analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik, letnik XVII, št. 72, str.18). Da bi lahko sodišče presojalo morebitno utemeljenost zahtevka po tej podlagi, bi moral tožnik zatrjevati, da je zaradi navedenih vlaganj nastala nova stvar oziroma v čem se je spremenilo stanje nepremičnin, iz česar bi izhajalo, da se je spremenila njihova identiteta in za koliko se je spremenila vrednost nepremičnine (II Ips 152/2011).

7Tožnik sicer zatrjuje, da je zaradi obsežne adaptacije stanovanjske stavbe nastala nova stvar, vendar ni podal jasnih trditev, do katere faze je bil objekt zgrajen do sklenitve zakonske zveze oziroma porušen in ni niti količinsko niti vrednostno opredelil izvedenih del v času trajanja zakonske zveze, ter ni okvirno navedel denarne vrednosti posameznih vlaganj v nepremičnino oz. nepremičnine (saj navaja, da je vlagal tudi v zasaditev trsja in sadnega drevja) oziroma ni navedel, za koliko se je povečala vrednost posameznih nepremičnin, v katere je vlagal.

8Nastanek nove stvari in sprememba vrednosti stvari pa sta ključna dejavnika za uspešno uveljavljanje zahtevka na podlagi zgoraj navedenih določil ZTRL. Res je, da sodna praksa v določenih primerih kot novo stvar šteje tudi zelo obsežno adaptacijo (II Ips 113/2017), vendar v izjemnih primerih kot v navedenem primeru, ko je bila adaptacija tako obsežna, da je od stare „hiše“ (ki v resnici ni bila primerna/sposobna za dostojno bivanje) oziroma od prejšnjega objekta ostalo zgolj 12%, torej sta zakonca staro hišo v pretežni meri porušila in na njenih temeljih zgradila hišo ali kot v primeru, če gre za spremembo namembnosti zgradbe (če npr. iz zemljišča z golimi zidovi nastane stanovanjska hiša, primerna za bivanje, in se torej spremeni njena namembnost/uporabnost (II Ips 40/2017), torej kadar gre za objekt v določeni gradbeni fazi, ki še ni bil primeren za bivanje, in ga zakonca dokončata. Če gre samo za obsežna prenovitvena dela (npr. za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, pri čemer hiša ohranja prvotni namen) ne gre za novo stvar.

9Tožnik takih trditev, da bi tudi obsežno adaptacijo bilo mogoče šteti kot nastanek nove stvari, ni podal. Tožnik ni zatrdil niti, da hiša ni bila sposobna za bivanje pred obnovo, niti da pred tem sploh še ni bila primerna za bivanje, tako da že iz tega razloga njegov zahtevek ni zadosen za obravnavanje. Nadalje pa tudi ni ne količinsko ne vrednostno opredelil posameznih vlaganj (v hišo, v trsje in sadno drevje).

10Tožnik navedenih pravno relevantnih dejstev ni zatrjeval, zato je njegov tožbeni zahtevek nesklepčen.

11Kadar vlaganja ne zadostijo opisanim kriterijem v prejšnjih odstavkih, je večinsko stališče sodne prakse in teorije glede določil ZTRL, da pripada zakoncu, ki je vlagal v nepremičnino drugega zakonca, obligacijskopravna pravica, zahtevati povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja drugega zakonca. Tudi v tem primeru gre za stvarnopravni spor (II Ips 152/2011). Enako velja glede določil SPZ, ki v 48. členu določa, da če nekdo s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil obogaten, vendar tožnik kljub opozorilu, da mora popraviti tožbeni zahtevek, opisanega zahtevka ni postavil, niti ni podal ustreznih trditev in dokazov za utemeljitev obligacijskega zahtevka, s katerim bi izkazoval, za koliko bi lahko bil obogaten.

12Tožnik nadalje zatrjuje, da bi z izvedbo dokazov (zaslišanja sebe in priče ter tudi dokaza z izvedencem) dopolnil pomanjkljivo trditveno podlago, vendar sodišče druge stopnje opozarja, da se z dokazi zgolj ugotavljajo dejstva, ki so bila predhodno zatrjevana, ni pa dovoljeno z njimi nadomestiti trditev, ki niso bile podane. Glede na navedeno ni podala v pritožbi uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi ugotovljene nesklepčnosti je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokazov.

13Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP). Toženka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni doprinesel k razrešitvi zadeve in je bil zato nepotreben (155. člen ZPP).