VDSS Sodba Pdp 564/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova nadur plača: - neto znesek, izračunan od 241,90 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2015 do plačila, - neto znesek, izračunan od 306,74 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 do plačila, - neto znesek, izračunan od 156,50 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2015 do plačila, - neto znesek, izračunan od 331,78 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2016 do plačila, - neto znesek, izračunan od 400,64 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2016 do plačila, - neto znesek, izračunan od 369,34 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2016 do plačila, - neto znesek, izračunan od 293,51 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2016 do plačila, - neto znesek, izračunan od 112,68 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2016 do plačila, od navedenih zneskov odvede davke in prispevke (točka I točka izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 382,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka) in zoper odločitev o pravdnih stroških (točka III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je tožnik pavšalno navedel število nadur v posameznem mesecu. Predložil je nepopolno in nečitljivo lastnoročno evidenco. Lastnoročna evidenca je dokaz, ki ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je tožnika pozvalo na dopolnitev trditvene podlage, tožnik ni ravnal v skladu s sklepom sodišča. Odsotnosti strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, kot je storilo v konkretnem primeru. Kršilo je prvi odstavek 7. člena ZPP in poseglo v toženkino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Informativni dokazi niso dopustni. Prav tako ni dopustno izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. Ravnanje sodišča prve stopnje je v nasprotju s stališči sodne prakse (odločbi VS RS II Ips 4/2014 in II Ips 24/2014; odločbe VSL I Cpg 604/2006, II Cp 2489/2010, II Cpg 622/2013, II Cp 516/2014, I Cpg 837/2017, II Cpg 372/2016 in I Cpg 527/2018; odločba VDSS Pdp 557/2009). Izpodbijana odločitev nasprotuje pravni državi (2. člen Ustave RS) in posega v pravici do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 23. člen Ustave RS). V obrazložitvi sodbe je navedlo, da ni jasno, kaj beleži tahograf. Gre za ugotavljanje dejstev, za katera se zahteva strokovno znanje. Sodišče prve stopnje je samo ugotavljalo dejstva iz predložene lastnoročne evidence tožnika in tako izračunalo prikrajšanje pri nadurnem delu, ne da bi izvedlo dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke. V obrazložitvi sodbe ni navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev. Izpodbijana sodba je za toženko presenečenje. Tožnik je prikrajšanje izračunal v drugačni višini kot sodišče prve stopnje, ki presežka in primanjkljaja ur v posameznih dneh ni pobotalo. Ni utemeljilo, kaj pomeni manipuliranje s tahografom. Tahograf avtomatsko beleži odmor, ko se vozilo ustavi. To je običajno delovanje tahografa. Sodišče prve stopnje je tožniku za januar 2016 prisodilo več, kot je zahteval - zahteval je plačilo za 10 nadur, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da jih je bilo 41 in pol. Toženka za celotno vtoževano obdobje ne razpolaga z izpisi tahografa po krivdi tožnika. On je bil tisti, ki je bil dolžan poskrbeti, da se podatki s tahografske kartice prenesejo. Tožnik je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati in morebitne nadure ugotavljati šele po koncu referenčnega obdobja, ki traja eno leto. Lastnoročna evidenca ni verodostojna, podatki so neskladni z vsebino izpisov tahografa. Tožnik je pri ugotavljanju števila nadur upošteval odmore, ki se ne vštevajo v delovni čas. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje oziroma je izvzelo odmor, ki je trajal 45 minut, ne pa tudi drugih. Za februar 2016 je izračun napačen za 12 ur, kolikor je bilo odmorov. Podobno velja za ostale mesece. Toženka je tožniku opravljene nadure že plačala, saj mu je plačala višje dnevnice in več letnega dopusta, kot bi mu pripadalo. Navedb o obstoju takšnega dogovora tožnik pred sodiščem prve stopnje ni prerekal. Zakonita zastopnica toženke A.A. je potrdila, da je toženka tožniku plačala vse, kar mu je dolgovala iz delovnega razmerja. Nadure je tožnik izrabil. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev - tožniku je utemeljeno prisodilo prikrajšanje pri nadurah za mesece od aprila 2015 do julija 2015, september 2015, februar 2016, marec 2016 in maj 2016. Za mesec januar 2016 mu z izpodbijanim delom sodbe ni prisodilo ničesar. Pritožbena navedba, da je za ta mesec prekoračilo zahtevek, je neutemeljena kot je neutemeljena navedba o sodbi presenečenja, za katero ne gre v primeru, ko stranka nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, kot v konkretnem primeru toženka.

5Toženkine navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi, ki jih ponavlja v pritožbi, je pravilno ovrglo sodišče prve stopnje (točka 7 obrazložitve). Tožnik je v tožbi za vsak posamezni mesec vtoževanega obdobja navedel, koliko nadur je opravil, pri čemer je način izračuna ponazoril z dan 16. 3. 2015 v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2018. Po sklepu sodišča prve stopnje je v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2019 navedel, da dnevnega obsega nadurnega dela ne more izračunati, ker je delovni čas neenakomerno razporejen. Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje se je skliceval na svojo lastnoročno evidenco delovnega časa. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1. 2. 2109 je sodišče prve stopnje tožnika opozorilo, da je predložena lastnoročna evidenca za določeno obdobje nepopolna in nečitljiva, in ga pozvalo, naj jo ustrezno dopolni, kar je tožnik storil.

6Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme: navesti mora dejstva, na katera opira svoje zahtevke in ugovore, ter predlagati dokaze, s katerimi se dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage je mogoče v primeru, kot je obravnavani, ko stranka v svojih trditvah izrecno navede, na kateri dokaz - listino se sklicuje kot del trditvene podlage, hkrati pa bi bilo povzemanje vsebine dokaza neracionalno zaradi njegove obsežnosti. Predložena listina - lastnoročna evidenca ni informativni dokaz, kot zmotno meni toženka v pritožbi, saj ne gre za dokaz, na podlagi katerega bi stranka šele, ko bi bil izveden, podala trditveno podlago. Sodna praksa, ki jo v pritožbi izpostavlja toženka (odločbi VS RS II Ips 4/2014 in II Ips 24/2014; odločbe VSL I Cpg 604/2006, II Cp 2489/2010, II Cpg 622/2013, II Cp 516/2014, I Cpg 837/2017, II Cpg 372/2016 in I Cpg 527/2018; odločba VDSS Pdp 557/2009) ni bila sprejeta v zadevah, ki so obravnavale primerljiva dejanska in pravna vprašanja. Sodišče prve stopnje v tej zadevi ni z ničimer poseglo v ustavne določbe oziroma toženkine ustavne pravice (2., 14., 22. in 23. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.).

7Navedba v obrazložitvi sodbe, da ni jasno, kaj beleži tahograf, je v pritožbi izvzeta iz konteksta. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve, v kateri je povzemalo vsebino prepozno predložene pisne izjave priče B.B. z dne 28. 5. 2020, navedlo, da v tej izjavi ni jasno zapisano, ali tahograf ob ustavitvi vozila avtomatsko beleži odmor ali delo. V točki 11 obrazložitve, v kateri se je opredelilo do izpovedi tožnika in priče B.B., ki je izpovedal, da tahograf avtomatsko beleži odmor, je sodišče prve stopnje natančno utemeljilo, zakaj izpisi tahografa niso verodostojni. Oba, tako tožnik kot priča B.B., sta izpovedala, da v času nakladanja in razkladanja (delo) tahograf beleži odmor. To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da izpisi tahografa ne prikazujejo vsega dela, ki ga je v spornem obdobju opravil tožnik. Zato je število ur dela tožnika ugotavljalo iz njegove lastnoročne evidence (točka 14 obrazložitve sodbe), čeprav je za mesece, za katere je tožniku prisodilo prikrajšanje pri nadurah, toženka predložila izpise tahografa. Sodišče prve stopnje dokazov ni izvajalo po uradni dolžnosti, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi. V postopku pred sodiščem prve stopnje izvedbe dokaza s sodnim izvedencem ni predlagala, sodišče prve stopnje pa je prikrajšanje pri nadurah tožnika lahko samo izračunalo - gre za enostavno računsko operacijo, za katero se ne zahteva posebno strokovno znanje.

8Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 3. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/05 in nadalj.), ki v točki 1 prvega odstavka definira delovni čas kot čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Število ur, ki se štejejo v delovni čas, in posledično število nadur je ugotovilo tako, da je upoštevalo čas od začetka do konca opravljanja dela, pri čemer je v ta čas - razen odmora v trajanju 45 minut - vštelo tudi čas, ki ga je tožnik označil kot „pavza“. Tako je ravnalo, ker je na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo, da je tudi v tem času opravljal delo, in sicer iz razloga, da je lahko nato nadaljeval z vožnjo.

9Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, tako da bi se eventualno prikrajšanje lahko ugotavljalo šele po koncu referenčnega obdobja, ki traja eno leto. V tožbi je tožnik opredelil prikrajšanje pri nadurah za posamezni mesec, toženka pa navedb o daljšem referenčnem obdobju ni podala pravočasno, do konca prvega naroka za glavno obravnavo dne 1. 2. 2019. Sodišče prve stopnje je njene kasnejše navedbe utemeljeno štelo za prepozne (četrti odstavek 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom tega člena ZPP) in jih ni upoštevalo.

10Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor toženke, da je bilo tožniku nadurno delo že plačano s preplačilom iz naslova dnevnic in iz naslova letnega dopusta, saj izvedeni dokazi dogovora niso potrdili. Navedba toženke ni bila nesporna, da bi bilo dokazovanje izključeno (drugi odstavek 214. člena ZPP), kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Tožnik je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1. 2. 2019 navedel, da ni bilo preplačila iz naslova dnevnic, da na takšen način ni mogoče plačati nadurnega dela in da nadurno delo ni bilo plačano. V svoji izpovedi je obstoj dogovora s toženko zavrnil, obstoja dogovora nista potrdila niti zakonita zastopnica toženke v pisni izjavi niti zaslišana priča B.B.. Če je toženka sama tožniku iz naslova dnevnic in letnega dopusta vede obračunala in plačala več, kot mu pripada, se v sporu ne more uspešno sklicevati, da je tožnik v tem okviru prejel plačilo nadurnega dela in da mu zato iz tega naslova dolguje manj.

11Ker niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške (154. člen ZPP).