VSK Sodba I Cp 614/2019

I. Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je zoper toženko vložila odškodninsko tožbo. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen. Odločanje o višini tožbenega zahtevka je pridržalo za končno sodbo.

Pravna podlaga, na kateri temelji presoja, je določba 1. točke prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki predvideva pravice do odškodnine oseb, ki so bile v priporu.

Iz sodbenih ugotovitev izhaja:

- da je zoper tožnico tekel kazenski postopek zaradi suma (in nato obtožbe) storitve kaznivega dejanja poskusa umora;

- da je bila v priporu iz razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, pri čemer ji je bila prostost odvzeta od 4. 9. 2006 do 20. 2. 2007 (po 15. 11. 2016 le še iz razloga begosumnosti);

- da je bila iz pripora izpuščena po tem, ko je bilo ugodeno njenemu predlogu za plačilo varščine in je slednjo plačala ter podala ustrezno obljubo;

- da je bil kazenski postopek v letu 2014 pravnomočno ustavljen.

Glede na tak končni izid kazenskega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je pripor (sicer odrejen in podaljšan skladno s kazensko pravnimi predpisi) izkazal kot neutemeljen in da ima tožnica v skladu z zgoraj navedeno določbo pravico do povrnitve škode, ki jo je vsled pripora utrpela. Ob tem je zavrnilo argumente, s katerimi je toženka utemeljevala ugovor, da je tožnica z nedovoljenim ravnanjem povzročila, da ji je bila odvzeta prostost in da zato glede na tretji odstavek 542. člena nima pravice do povrnitve škode.

2Toženka v pritožbi izpodbija sodbeni zaključek, da z njene strani zatrjevane okoliščine ne pomenijo upoštevnih nedovoljenih ravnanj in da bi taka ravnanja morala toženka dokazati. Toženka je podala naslednje navedbe in predlagala dokaze. Kot izhaja tudi iz sklepa o odreditvi pripora Kpd XX/YY z dne 6. 9. 2006 in samega zapisnika o zaslišanju, je tožnica 5. 9. 2006 pred preiskovalnim sodnikom v zagovoru izpovedala, da njeni starši živijo v B. in da se tja namerava odseliti tudi sama, da je tja z otrokoma že večkrat pobegnila iz Slovenije, da ji je oče dal denar za preživljanje, ko se je skrivala pred možem (oškodovancem v kazenskem postopku), da si je od sodelavca izposodila več kot 70.000,00 EUR, da bi se odselila od moža in si v B. odprla lokal, poleg tega je izrazila bojazen, da se ji bodo sorodniki moža maščevali za storjeno dejanje. Nameravani odhod so dodatno potrjevale težke življenjske razmere, saj je vrsto let živela z možem v močno konfliktni situaciji, v kateri sta bila ogrožena in maltretirana tudi otroka in je pobeg predstavljal tudi zaščitno otrok pred nadaljnjim nasiljem. Po mnenju toženke je kot nedovoljeno ravnanje v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP treba upoštevati tudi izjave obdolžencev, ki jih slednji podajo v svojih zagovorih, na kar je izrecno opozoril tudi mag. J. Groznik v članku Aktualni problemi pri odločanju državnega pravobranilstva o odškodninskih zahtevkih po XXXII. poglavju ZKP in XIV. poglavju Zakona o prekrških (Pravosodni bilten št. 3/2014), ko je na strani 236 navedel, da gre za izjave, ki pomenijo neko aktivno ravnanje obdolženca, ki kaže na njegovo begosumnost. Sodišče, ki se je na ta članek sklicevalo, je to avtorjevo stališče spregledalo in določbo tretjega odstavka 542. člena ZKP napačno uporabilo. Jasno in nedvoumno izjavljanje o namerah obdolženega o resnih in vnaprej načrtovanih namerah za odhod iz države je treba šteti za njegovo aktivno ravnanje, ki ni dovoljeno, saj izrecno potrjuje pogoj begosumnosti. Nenazadnje namen tožnice, da odide v B., potrjuje tudi njeno ravnanje, ko je odpeljala iz kraja dogodka proti L., o čemer je izpovedala. Iz sklepa Kpd xx/yy z dne 6. 9. 2006 izhajajo tudi ostale subjektivne in objektivne okoliščine za odreditev in za vsakokratno podaljšanje pripora iz razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, do katerih bi se moralo sodišče opredeliti, pa tega ni storilo. Za presojo pa ne morejo in ne smejo biti pravno pomembna nadaljnja ravnanja tožnice po odpravi pripora, na katere se je v 14. točki obrazložitve sklicevalo sodišče, ko je navedlo, da se je kazenski postopek nemoteno odvijal tudi po tem, ko je bila tožnica po položitvi varščine izpuščena na prostost. Za to ni zakonske podlage. Pomembna so le ravnanja tožnic ob odreditvi in vsakokratnem podaljšanju pripora. Toženka izpostavlja še odločbo VS RS II Ips 377/2006, kjer se kot primeri nedovoljenega ravnanja navajajo izogibanje navzočnosti na obravnavi, oviranje dela organov pregona, vplivanje na priče, dejanja v smeri dokončanja začetega ravnanja ali nevarnost ponovitve že storjenega. Sodišče prve stopnje se je na to odločbo sklicevalo, ni pa upoštevalo te razlage, saj bi sicer ugotovilo vsaj eno od teh okoliščin in sicer oviranje dela organov pregona (glede na njene zgoraj povzete izjave), pa tudi nevarnost ponovitve že storjenega (v posledici dolgotrajnega nasilnega in konfliktnega razmerja z možem). Obstoj teh dveh okoliščin so potrdila tudi sodišča, ki so odločala o pravnih sredstvih, ki jih je tožnica vložila zoper sklep o odreditvi in podaljšanju pripora. V zadevi II Cp 25/2018 je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da je nedovoljeno ravnanje lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora in ki ne temelji na opisu kaznivega dejanja. Noben od sklepov sodišča, ki so bili izdani v zvezi s priporom tožnice, se ni skliceval na opis dejanja, zaradi katerega je bil zoper tožnico uveden kazenski postopek. Njene sedanje izjave je treba pretresati v luči tožničinega interesa za uspeh v tem sporu, česar pa sodišče ni opravilo in je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in zavrača pritožbene očitke. Pri tem navaja, da so v pritožbi navedene izjave toženke vzete iz konteksta, predvsem pa ne pomenijo aktivnega ravnanja, ki bi nakazovalo, da bi bila tožnica begosumna oziroma da bo nedosegljiva. Da je temu tako, izhaja iz zapisnika z dne 5. 9. 2006, ko je tožnica izjavila, da nima namena bežati in obljubila, da ne bo zbežala. Poleg tega se je tudi po odpravi pripora vselej, redno udeleževala glavnih obravnav. Če bi želela zbežati, bi to storila takoj po domnevni storitvi kaznivega dejanja, vendar do tega ni prišlo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena, ima pravico do povrnitve škode (1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP). Obstoj okoliščin, ki narekujejo uporabo te določbe, ni sporen. To vodi k zaključku o objektivni odgovornosti države za tožničino škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti.

6Ker pa do povrnitve škode nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost (tretji odstavek 542. člena ZKP), je imela država možnost zatrjevati in dokazovati nedovoljeno ravnanje tožnice, ki bi bilo razlog za izgubo pravice do odškodnine. Pritožbeno sodišče se pridružuje argumentaciji in zaključku sodišča prve stopnje, da toženka, ki je to poskušala, ni bila uspešna. Drugačno naziranje pritožbe je neutemeljeno.

7Drži, da je toženka med drugim izpostavljala tožničine izjave, ki so bile tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje podlaga za odreditev pripora iz razloga begosumnosti (da se namerava odseliti k staršem v B., da je tja z otrokoma že večkrat pobegnila iz Slovenije, da ji je oče dal denar za preživljanje, ko se je skrivala pred možem, da si je od sodelavca izposodila več kot 70.000,00 EUR, da bi se odselila od moža in v B. odprla lokal, da je izrazila bojazen, da se ji bodo sorodniki moža maščevali za storjeno dejanje). Toženka se je sklicevala tudi na okoliščine, s katerimi je kazensko sodišče utemeljilo priporni razlog ponovitvene nevarnosti - dolgotrajno konfliktno razmerje z možem in njegovo nasilje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da te okoliščine ne pomenijo nedovoljenega ravnanja v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP, da je načeloma to lahko neko aktivno ravnanje, ki je nedopustno samo po sebi in ki povzroči prisilen ukrep državnega organa. Ni spregledalo sodne prakse, ki je kot primere takega ravnanja opredelila izogibanje navzočnosti na glavni obravnavi, oviranje dela organov pregona, vplivanje na priče, dejanja v smeri začetega dejanja ali nevarnost ponovitve že obstoječega. Pravilno pa je ocenilo, da s strani toženke zatrjevane okoliščine same po sebi ne izkazujejo nobenega nedopustnega, aktivnega ravnanja in tudi niso v zvezi s samim kazenskim postopkom zoper tožnico. S pritožbeno tezo, da povzete izjave tožnice o nameravani selitvi zaradi konfliktov v partnerskem odnosu oziroma strahom pred maščevanjem pred moževo družino pomenijo ravnanje z namenom oviranja dela organov pregona, se pritožbeno sodišče ne more strinjati. V tem ni ustrezne logične povezave in je drugačno mnenje pritožbe neutemeljeno. V danih okoliščinah je tudi pritožbeno sklicevanje na predstavljeni del strokovnega članka, v katerem se je avtor ukvarjal s problemi odškodninskih zahtevkov oškodovancev – tujcev v tranzitu, brez odločilne teže. Pritožbeno sodišče dodaja, da gre v tovrstnih pravdah lahko za zelo različne okoliščine in je potrebno tehtanje okoliščin vsakega primera posebej. Povsem neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za to, da se nedopustno ravnanje v smislu tretjega odstavka 542. člena ZKP izpelje iz zatrjevanega konfliktnega odnosa z možem pred očitanim kaznivim dejanjem, ki je bil podlaga za sam priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo, da kazensko sodišče pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni gradilo na opisu dejanja, zaradi katerega je bil zoper tožnico uveden kazenski postopek in je razumno odgovorilo, da to za presojo niti ni relevantno.

8Pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o vseh okoliščinah za odreditev in podaljšanje pripora, je pavšalna, očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) pa nerazumljiv.

9Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi sicer ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Odločitev o stroških postopka je odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, zato se odločanje o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.