VSL Sklep I Cp 1703/2020

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sprejem A. A., rojenega ..., stanujočega ..., na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v X utemeljen (1. točka izreka); odločilo, da se imenovani pacient zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice v X do dne 27. 10. 2020 (2. točka izreka) in da stroški tega postopka bremenijo proračun (3. točka izreka).

2Proti navedenemu sklepu se je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožila pridržana oseba (v nadaljevanju udeleženec), ki trdi, da so hujše ogrožanje njegovega zdravja in življenja, zdravja in življenja drugih ljudi ter nevarnost povzročanja hude premoženjske škode drugim osebam, ki se navajajo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zgolj hipotetični in niso izkazani. Pritožnik je v PB X teden dni, jemlje predpisano terapijo in ni agresiven ter nima težav z nadzorovanjem svojih ravnanj. Nasprotni udeleženec je bil na pregledu vsestransko orientiran in pogovorljiv. Povedal je, da bi si zunaj bolnišnico uredil bivanje, zagotovljena ima tudi finančna sredstva. Njegova izpovedba ni bila v zadostni meri upoštevana in je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo je, da je pritožnikovo zdravstveno stanje po tednu dni v psihiatrični bolnišnici bistveno boljše in stabilizirano. Zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom, glede na zdravstveno stanje pritožnika ni nujno in ni sorazmerno. Zadržanje za tako dolgo obdobje bi lahko imelo kvečjemu negativne posledice za njegovo zdravje. Pri pritožniku namreč ne gre za takšno naravo duševne motenje, ki bi nujno narekovala, da se mu omeji svoboda gibanja oziroma da se mu preprečijo stiki z okolico.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS).¹ Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava). Sodišče prve stopnje je po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so pri udeležencu podani vsi zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve.

5Pritožba neutemeljeno očita, da je obstoj pogoja iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr izkazan le hipotetično. Iz podatkov spisa izhaja, da je udeleženec pred sprejemom grozil s samomorom, grozil je na R., ker mu niso pomagali in eni od zaposlenih tudi preluknjal gume na avtomobilu. Ni res, da iz njegove izpovedbe izhaja, da bi si lahko zunaj bolnišnice lahko uredil bivanje in da ima zagotovljena tudi finančna sredstva. Razvidno je le, da je zaprosil za začasno stanovanje, da je napisal prošnjo za izredne razmere in želel, da mu R. donira 3.000,00 do 5.000,00 EUR za kakšno prikolico ali kakšen poceni avto. Ne drži povsem, da se strinja z zdravljenjem (zdravili), saj nasprotno izhaja iz zapisnika o zaslišanju, kjer je med drugim navedel, da se ne in da ga po zdravilih boli grlo in je zaspan.

6Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bo podaljšanje zadržanja z enega na tri tedne kvečjemu škodilo udeležencu. Glede na ugotovitve izvedenca, ki jih pritožba ni uspela izpodbiti, je nadaljnja obravnava na varovanem oddelku psihiatrične bolnišnice potrebna za obdobje štirih tednov. Po mnenju izvedenca je pričakovati, da bi v primeru odpusta takoj prenehal² s terapijo z vsemi posledicami, med katerimi bi lahko prišlo do avto ali heteroagresivnih dejanj. Vzrok teh je psihotična motnja (shizoafektivna psihoza – F25.2), do katere je popolnoma neuvideven oziroma je njegova realitetna kontrola popolnoma zabrisana.

7Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

¹ Sklep VSRS II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.
² Pritožbeno sodišče je z vpogledom v zadevi VSL I Cp 4/2020 in I Cp 598/2020 (po uradni dolžnosti) ugotovilo, da je udeleženec letos že tretjič na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X, kar potrjuje ugotovitev izvedenca.