UPRS Sklep I U 1773/2019-3

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je pri tem sodišču vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je toženka ugodila prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) in mu dodelila izredno BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem RS v zvezi s predlogom za dopustitev revizije pod II Dor 502/2018, zaradi odvzema poslovne sposobnosti, v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 385/2014 z dne 24. 11. 2017 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 65/2018 z dne 17. 10. 2018 ter nato v postopku same revizije, od vključno dne 11. 12. 2018 dalje.

2Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem RS v zvezi s predlogom za dopustitev revizije, zaradi odvzema poslovne sposobnosti. Toženka je ugotovila, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči in izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ocenila je, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma ima tožnik verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za osebni in socialno-ekonomski položaj tožnika. Dodeljena BPP zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP. Za izvajanje BPP je bila določena A.A., odvetnica v ... .

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi predlaga, da sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nična zaradi še vedno ohranjene poslovne sposobnosti tožnika, in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženki v nov postopek, v katerem bo odločila, da je do pravnomočne postavitve stalnega skrbnika tožniku njegova poslovna sposobnost v celoti ohranjena. Tožnik ima pravni interes, da se odkloni protipravno ravnanje uprave RS in se preneha kršitev zakona. Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) se postavlja ilegalno v status „skrbnika“. Odločanje CSD je v tem primeru zelo nevarno in škodljivo, saj CSD za takšne posle ni sposobno, nima sredstev za to, niti potrebnega znanja. Tožba je torej namenjena temu, da bi se preprečilo samovoljno delo CSD za katero ni legalno pooblaščeno.

4Tožba ni dopustna.

5Zgolj zaradi jasnosti (in ne, ker bi to bilo v predmetni zadevi relevantno za odločitev o zavrženju) sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 385/2 z dne 24. 11. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 65/2018 z dne 17. 10. 2018 delno odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki pred splošnimi in specializiranimi sodišči. Vrhovno sodišče RS je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je delni odvzem poslovne sposobnosti za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki pred splošnimi in specializiranimi sodišči, dovolj konkretiziran in v skladu z načelom sorazmernosti. S sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 84/2019 z dne 3. 10. 2019 je bilo reviziji ugodeno in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavljena, zadeva pa vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede na navedeno je naslovno sodišče štelo, da ima tožnik poslovno sposobnost za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki pred splošnimi in specializiranimi sodišči in lahko samostojno nastopa pred sodiščem in sam opravlja procesna dejanja v upravnem sporu.

6Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Tako sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ta interes se odraža tako, da bi morebitna ugoditev tožbi za tožnika pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

7Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je toženka v celoti ugodila prošnji tožnika za dodelitev BPP. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem RS v zvezi s predlogom za dopustitev revizije pod II DoR 502/2018, zaradi odvzema poslovne sposobnosti. Tožniku je bila torej dodeljena BPP v zahtevanem obsegu, zato s tožbo v tem upravnem sporu ne more v ničemer izboljšati svojega položaja. Posledično tožnik nima pravnega interesa za upravni spor v zvezi z dodelitvijo te BPP.

8Iz navedenih razlogov je moralo sodišče tožbo v skladu s prej navedeno 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 brez vsebinske obravnave zavreči.

9Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

10Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer zunaj naroka, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe.