VSRS Sodba II Ips 70/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 2.232,72 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Med strankami je spor o lastništvu nepremičnin parc. št. 1038/27 in 1038/57 k. o. ..., ki v naravi predstavljata stavbišče s stavbo in dvorišče. Njun zemljiškoknjižni lastnik je drugi toženec, kupil pa ju je od prve toženke kot prvotne zemljiškoknjižne lastnice.

2Tožnik je s primarnim tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev ničnosti dveh prodajnih pogodb, sklenjenih 27. 11. 2013 in 24. 3. 2014 med prvo toženko in drugim tožencem za nakup obeh spornih nepremičnin, izbris lastninske pravice drugega toženca in vnovični vpis lastninske pravice prve toženke, ter nadaljnjo ugotovitev, da je tožnik sam lastnik obeh nepremičnin. S podrednim tožbenim zahtevkom je zahteval ugotovitev, da ima pravico imeti v lasti stavbo, ki stoji na nepremičninah, dokler ta stavba stoji.

3Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Tožniku je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožencev.

4Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo. Tožniku je naložilo povračilo pritožbenih stroškov tožencev.

5Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 452/2019 z dne 23. 1. 2020 je tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

6Revizija je bila vročena tožencema, ki predlagata zavrnitev revizije in priglašata stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

7Dejansko stanje, pomembno za odločitev o reviziji, je naslednje:

- Na parcelah št. 1038/27 in 1038/57, obe k. o. .., ki se nahajata na smučišču A., stoji lesena koča – brunarica, ki so jo v letih 1986 – 1989 s prostovoljnimi delovnimi akcijami in s svojimi sredstvi zgradili člani tožnika, ki je smučarski klub. Pred tem je bila na tem mestu gradbena baraka kot pomožen objekt za gradnjo drugih stavb v bližini. V času gradnje in njenem zaključku je bilo zemljišče po namembnosti še kmetijsko zemljišče.

- Parceli sta bili takrat v družbeni lastnini, imetnica pravice uporabe pa je bila prva toženka (Kmetijska zadruga B.). Na tej podlagi se je po prenehanju družbene lastnine toženka vpisala v zemljiško knjigo kot njuna lastnica. Parceli je kasneje prodala drugemu tožencu.

- Kočo so člani tožnika, predvsem otroci, uporabljali za počitek, malico, pitje čaja in za shranjevanje smučarske opreme ter opreme za treninge in tekmovanja (kole, vrtalke, zaščitno opremo ipd.). Poleg dnevne sobe, kuhinje, manjše kopalnice, stranišča ter prostora za shranjevanje smučarske opreme so v nadstropju tega objekta tri sobe.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

8Tožnik je pridobitev svoje lastninske pravice utemeljeval na več podlagah: 1) prva toženka naj bi l. 1979 nanj prenesla lastninsko pravico oziroma pravico uporabe, zato naj bi lastninsko pravico pridobil z uveljavitvijo ZLNDL; 2) lastninsko pravico naj bi pridobil izvirno s priposestvovanjem oziroma z gradnjo na tujem svetu in 3) na podlagi lastninjenja športnih objektov po 64. členu Zakona o športu¹ (v nadaljevanju ZSpo). Podredno je uveljavljal pridobitev stavbne pravice.

9Revizijsko sodišče ne povzema razlogov za sklep sodišč nižjih stopenj, da tožnik lastninske pravice ni pridobil na pravnoposlovni podlagi niti s priposestvovanjem ali z gradnjo na tujem svetu, saj ta ni predmet revizijske presoje. Enako velja za odločitev, da tožnik ni pridobil stavbne pravice. Predmet revizijske presoje pa je sklep, da lastninske pravice ni dobil niti na podlagi 64. člena ZSpo. Sodišči nižjih stopenj sta zavzeli stališče, da klubska koča, četudi stoji na smučišču, ni športni objekt v smislu določbe 17. člena ZSpo, tj. ni za športno dejavnost opremljena in urejena površina ali prostor. Koča je bila namenjena malicanju, pitju čaja, odlaganju opreme ipd., športna dejavnost pa se v njej ni izvajala. Res je objekt funkcionalno omogočal oddih med izvajanjem športne dejavnosti (smučanja), vendar zato še ni športni objekt. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so ga uporabljali tudi za shranjevanje opreme za potrebe smučarskih treningov in tekmovanj. Sodišči sta se oprli tudi na Uredbo o razvrščanju objektov ter na sodbo VS RS X Ips 118/2012 z dne 4. 7. 2012.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

10Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

11Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča, da objekt, ki ga je zgradil tožnik na spornih nepremičninah (tj. smučarska koča), ne predstavlja športnega objekta v skladu z določili 17. in 64. člena ZSpo.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

12Revident navaja, da je njegova izključna društvena dejavnost rekreativno in tekmovalno smučanje s poudarkom na poučevanju in izobraževanju otrok in mladine na tem področju, pripravi smučarjev na domača in mednarodna smučarska tekmovanja ter organizaciji smučarskih tekmovanj za mlade smučarje. Sporna koča je bila zgrajena izključno za namen izvajanja društvene športne dejavnosti in zaradi potrebe po zagotovitvi ustreznih pogojev za to dejavnost, tj. za izvajanje smučarskih treningov na matičnem smučišču A. Otroci in trenerji so v času večdnevnih treningov v koči lahko prespali (kasneje so se na smučišče vsakodnevno vozili), si odpočili, malicali, pili čaj, se pogreli, šli na stranišče, shranjevali opremo – kole, vrtalke in drugo orodje ipd. Brez tega objekta tožnik dejavnosti ne bi mogel ustrezno izvajati, zato ga je ob širši razlagi treba šteti za športni objekt v smislu 17. člena ZSpo. Športni objekt je tudi pomožna športna infrastruktura, brez katere izvajanje športne dejavnosti ne bi bilo mogoče. Objekta ni mogoče primerjati s planinsko kočo ali z apartmaji in hoteli na smučiščih. Ti so namreč namenjeni prenočevanju in prehranjevanju obiskovalcev gora in gostov smučišč, ne pa izvajanju klubske športne dejavnosti. Uredba o razvrščanju objektov ni uporabljiva za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev po 64. členu ZSpo. Življenjsko nelogična bi bila interpretacija, po kateri bi objekt lahko olastninila kmetijska zadruga, ki ne izvaja športne dejavnosti, hkrati pa se je z izgradnjo objekta za potrebe smučarskega kluba strinjala.

13Toženca v odgovoru na revizijo navajata, da je določba 17. člena ZSpo jasna in ne potrebuje posebne razlage. V koči se ne izvaja športna dejavnost, zato ne gre za športni objekt. Smučanje se izvaja na smučišču. Koča nudi le udobje in za izvajanje same dejavnosti ni nujno potrebna. Če bi bila, se dejavnost pred izgradnjo koče ne bi mogla izvajati, pa se je. Oskrba s hrano, shranjevanje opreme in počitek ne pomenijo izvajanja športne dejavnosti. Okoliščina, da so kočo zgradili člani športnega društva še ne pomeni, da gre za športni objekt.

Presoja utemeljenosti revizije

14Revizija ni utemeljena.

15Naloga revizijskega sodišča je razlaga določbe 17. člena ZSpo. Od te razlage je namreč odvisna uporaba 64. člena tega zakona, po katerem so športni objekti, ki so bili družbena lastnina ali last razvojnih skladov in v upravljanju društev, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljala dejavnost v športu, postali društvena lastnina. Odločilno je torej, ali je omenjeno kočo (brunarico) mogoče uvrstiti v kategorijo športnih objektov, kot jih opredeljuje 17. člen ZSpo.

16Določba 17. člena ZSpo je skopa. Glasi se: »Športni objekti so za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori.« Pri njeni razlagi je treba izhajati na eni strani iz namembnosti objekta, za katerega se na prvi pogled zdi, da nagovarja k širšemu razumevanju pojma športni objekt, na drugi strani pa se je treba opreti na pojem športne dejavnosti, ki kaže na zožujoč razlagalni pristop. Pri razlagi ima ključno vlogo v kontekst celotnega zakona vpet namen določbe: omogočati izvajanje športne dejavnosti. Športni objekti so torej tisti, ki so po svoji funkciji nujni za določeno športno dejavnost ali pa so z njo neposredno in samoumevno povezani. Tako nedvomno velja za športni objekt telovadnica, plavalni bazen s skakalnim stolpom, smučarska skakalnica, igrišče, stadion in vsi objekti, ki so neposredno povezani z izvajanjem določene športne dejavnosti. Povezani, ker so za določeno športno dejavnost neobhodni – bodisi, ker se športna dejavnost v njih ali na njih izvaja, ali pa ker bi bilo brez takih objektov izvajanje športne dejavnosti bistveno oteženo ali celo onemogočeno. V zadnjo kategorijo objektov lahko uvrstimo tiste, za katere je po splošnem prepričanju in načinu izvajanja določene športne dejavnosti ter glede na njeno naravo in značilnosti splošno sprejeto ter samoumevno, da brez takega objekta določene športne dejavnosti sploh ni mogoče izvajati ali vsaj ne v polni meri. Zato lahko spadajo med športne objekte tudi določeni nujni spremljajoči objekti, na katerih ali v katerih se športna dejavnost sicer ne izvaja, so pa z njenim izvajanjem funkcionalno tako povezani, da bi bila športna dejavnost brez njih vsaj zelo otežena ali okrnjena. Tako je na primer lahko športni objekt tudi vzpenjača ob smučarski skakalnici, ki smučarske skakalce popelje na zaletišče. Prav tako prostor za rezervne igralce ob nogometnem igrišču in slačilnice z garderobo za nogometaše, saj je običajno in samoumevno, da se na tekme in treninge ne hodi v nogometnih čevljih in nogometnih dresih. Enako velja za pomožna igrišča in površine za ogrevanje pred nastopom.³ Po drugi strani pa okrepčevalnica ob teniškem igrišču ni nujna za to vrsto športa, kot tudi ni športni objekt gostinski lokal v sklopu športnega centra.⁴ Prav tako niso športni objekti planinski domovi, pa čeprav so namenjeni prenočevanju ter osnovni oskrbi s hrano in pijačo ter planincem nudijo zavetje v visokogorju. Niso zato, ker se v njih ne izvaja športna dejavnost.⁵

17Prenos teh razlagalnih izhodišč, izpeljanih tudi iz redkih primerov iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, na konkreten primer pokaže, da sporna koča ne sodi med športne objekte. Ključno pri tem je, da to ni prostor, ki bi bil opremljen in urejen za športno dejavnost, konkretno za smučanje. Ne samo, da se v tej koči ne opravlja športna dejavnost, v njej se ne opravlja niti z njo neposredno povezana dejavnost, kot je na primer ogrevanje ali druga nujna priprava na smučanje. Namenjena je le shranjevanju opreme, počitku, druženju, prehranjevanju in pitju čaja (nekoč tudi prenočevanju). Vse to za smučanje, tudi tekmovalno, ni nujno potrebno. Smučanje je šport, ki ga je mogoče izvajati tudi brez objektov, kakršen je sporni objekt. Res je, da so povsod na urejenih smučiščih gostinski objekti – dnevni bari, okrepčevalnice, restavracije, tudi hoteli, apartmaji, prav tako javna stranišča. Vendar ti objekti, ki služijo enakim namenom kot sporna koča, niso športni objekti. V njih se ne smuča, niti se ne pripravlja na smučanje. Primerjava teh objektov s planinskimi domovi, za katere se je to sodišče že izreklo, da niso športni objekti, je zato povsem na mestu. Res je, da pomeni klubska koča na smučišču za člane smučarskega kluba posebno udobje. Vendar uživanje takega udobja ne pomeni športne dejavnosti, niti ni z njo nujno povezano – kot športne dejavnosti ne pomeni in z njo ni nujno povezano prehranjevanje in pitje čaja ter druge ugodnosti in udobja, ki jih planincem nudi zavetje v planinskem domu. Ogromna večina smučarjev – tako rekreativnih kot tekmovalnih – prihaja na smučišča z namenom, da bi na njih smučali, trenirali ali tekmovali, ne da bi jih tam čakala »ekskluzivna, lastna,« samo njim namenjena koča, v kateri bi kaj prigriznili, spili čaj, se pogreli, odpočili, odložili opremo, se podružili in morda prespali. Taki prostori, ne glede na to, kako so bili poimenovani v nekaterih upravnih odločbah,⁶ se zato ne prilegajo pojmu športnega objekta, kot ga opredeljuje 17. člen ZSpo.

18Odgovor na revizijsko vprašanje je tako pozitiven. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da objekt, ki ga je zgradil tožnik na spornih nepremičninah (tj. smučarska koča), ne predstavlja športnega objekta v skladu z določili 17. in 64. člena ZSpo, je materialnopravno pravilna.

Odločitev o reviziji

19Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

20V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je tožencema dolžan povrniti njune stroške revizijskega postopka.

21Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 2.232,72 EUR (nagrada za postopek z revizijo po tar. št. 3300, povišana za količnik 0,3 zaradi zastopanja dveh strank po tar. št. 1200 – 1810,10 EUR; 20 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 22% DDV).

Sestava senata in glasovanje

22Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 22/98 z dne 20. 3. 1998 in nasl.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.
³ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 75/2010 z dne 5. 7. 2012, tč. 9, ki sicer napotuje na širšo razlago pojma »športni objekti«, vendar le v povezavi z nepremičninami, na katerih so športni objekti, in to zgolj zato, ker bi »... drugačna razlaga pomenila, da družbena lastnina na nepremičninah športnih društev ne bi bila odpravljena v celoti, obenem pa bi bila v nasprotju z načelom superficies solo cedit kot temeljnim načelom stvarnega prava«. Omenjeno stališče se nanaša na »pomožna igrišča Centralnega stadiona«.
⁴ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 257/2017 z dne 22. 1. 2018, tč. 28, kjer je glede odgovora na vprašanje, ali je gostinski objekt v rekreacijskem centru športni objekt, med drugim navedeno: »Vse, čemur služi (počitek, druženje, hidracija in zagotavljanje prehrane ter ostalo, kar izpostavlja toženka), je za potrebe športne dejavnosti (pred in po, pa tudi med telesno aktivnostjo) mogoče zagotoviti tudi drugje v športnem centru, torej izven sporne nepremičnine.«
⁵ Glej sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 118/2012 z dne 4. 7. 2012, tč. 9.
⁶ Revident v tej zvezi izpostavlja izraze, ki so bili uporabljeni v denacionalizacijskih odločbah in v odločbah Geodetske uprave RS ter sodišču prve stopnje očita, da se je pri presoji oprlo tudi na te izraze. Da je tak očitek neutemeljen, v resnici brezpredmeten, izhaja iz vsega do sedaj povedanega. Zakaj lesena koča ne pomeni športnega objekta po 17. členu ZSpo, je namreč pojasnjeno zgoraj. Enako velja glede revizijskega očitka, da se je sodišče prve stopnje pri kvalifikaciji objekta oprlo na Uredbo o razvrščanju objektov (Ur. l. RS, št. 37/2018).