UPRS Sodba I U 1536/2019-17

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ vlogo tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik podal vlogo za prekinitev prestajanja kazni zapora za namen ureditve bivanjskih razmer za izvenzakonsko partnerico in njunega novorojenega otroka ter zaradi pomoči pri varstvu in negi otroka. V vlogi je tožnik navajal, da je že pred pričetkom prestajanja zaporne kazni, dne 30. 5. 2019, s socialno delavko Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) A. sklenil pisni dogovor, da bo ustrezno poskrbel za bivanje in preživljanje svojega novorojenega otroka in partnerke. Dogovora ni uspel realizirati, ker je že naslednji dan začel s prestajanjem zaporne kazni. Partnerica in otrok sta bila začasno nameščena v materinski dom v B., nato pa sta se zatekla k staršem partnerice, kjer so nemogoče življenjske razmere. Bivalne razmere otroka in partnerice so se bistveno poslabšale, s tem pa sta ogroženi njuni življenji in normalen razvoj otroka. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bil tožnik dne 31. 5. 2019 priveden na prestajanje 10-mesečne zaporne kazni. Varnostnih zadržkov za prekinitev prestajanja zaporne kazni pri tožniku v trenutku odločanja ni bilo. Iz mnenja CSD A. z dne 3. 7. 2019 je izhajalo, da so bili s tožnikom opravljeni telefonski pogovori, enkrat tudi osebni razgovor, namenjeni predvsem urejanju prebivališča. Po rojstvu otroka, rojenega dne 24. 5. 2019, je bilo ugotovljeno, da za otroka in partnerko ni poskrbljeno, zato je CSD A. poskrbel za njuno namestitev v materinskem domu. Kljub vedenju, da je potrebno zaradi rojstva otroka urediti prebivališče, tožnik tega do otrokovega rojstva ni uredil. V nadaljevanju prvostopenjski organ opozarja na začasno odredbo Okrožnega sodišča v ... opr. št. Z 2/2019 z dne 4. 7. 2019, kjer so opisane bivanjske in druge razmere tožnikove partnerke in njunega otroka, in na začasno odredbo, s katero je sodišče tožnikovi partnerki naložilo, da se z mladoletnim sinom zglasi in namesti v materinski dom C. ter zavrnilo predlog CSD za odvzem mladoletnega otroka. Prvostopenjski organ je v postopku ponovnega odločanja vnovič zaprosil pristojni CSD za mnenje. Iz mnenja z dne 31. 7. 2019 izhaja, da se dejansko stanje v primerjavi s prvim mnenjem ni v ničemer bistveno spremenilo. Mladoletna partnerka prebiva pri svojih starših in je s strani CSD obravnavana v okviru ukrepov za zaščito otroka. Po mnenju CSD razlogov za prekinitev prestajanja zaporne kazni ni. Glede na navedeno je prvostopenjski organ zaključil, da se s strani pristojnih institucij izvajajo ustrezni ukrepi za zaščito otroka in ukrepi glede ustrezne nastanitve otroka in partnerke obsojenca, zato je ocenil, da prekinitev prestajanja kazni iz razlogov 5. točke prvega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ni utemeljena.

2Tožnikova pritožba zoper izpodbijano odločbo je bila zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila v postopku ponovnega odločanja o prekinitvi prestajanja kazni zapora preučena vloga tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora, sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v ... in mnenje CSD A.. Iz mnenja CSD izhaja, da se tožnikovega otroka obravnava v okviru ukrepov za zaščito otroka, zato prekinitev prestajanja kazni zapora tožniku ni potrebna. Prvostopenjski organ je mnenju sledil, drugostopenjski organ pa tudi ne dvomi v strokovnost mnenja ter v ustrezno obravnavo tožnikove družine, zato se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Drugostopenjski organ še ugotavlja, da je prvostopenjski organ dne 14. 8. 2019 prejel dopis Policijske postaje D., iz katerega izhaja, da obravnavajo kaznivo dejanje tatvine, katerega je osumljen tožnik. Navedeno vpliva na obstoj varnostnega zadržka pri tožniku. Kljub temu, da je bila izpodbijana odločba izdana in vročena tožniku dne 12. 8. 2019, torej preden je prvostopenjski organ prejel dopis Policijske postaje, so predmetna dejstva in okoliščine obstajale že v času odločanja glede prekinitve prestajanja kazni zapora, zato je dejstvo, da je tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja, treba upoštevati v okviru obstoja varnostnega zadržka. Navedeno namreč pomeni večje tveganje za zlorabo morebitne prekinitve prestajanja kazni zapora, zato je drugostopenjski organ skladno z določilom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v tem delu dopolnil postopek.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga prednostno obravnavo tožbe, saj bi dolgotrajna obravnava lahko povzročila nepopravljivo škodo. Meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Pri Zavodu za prestajanje kazni zapora je podal utemeljeno vlogo za prekinitev prestajanja kazni za namen ureditve bivanjskih razmer za partnerko in novorojenega otroka. S pričetkom prestajanja kazni zapora so se poslabšale bivalne razmere, zato je ogroženo zdravje ter zdrav razvoj otroka. Pred rojstvom otroka je skupaj s partnerko živel v brunarici v okolici E., zaradi oddaljenosti od vasi pa je sklenil pisni dogovor s CSD, da se začasno naseli v najemniško stanovanje v Ljubljani. Tožnik je pred realizacijo navedenega dogovora začel s prestajanjem kazni zapora, partnerica pa je bila prepuščena sama sebi in nameščena v materinski dom, od koder je pobegnila k mami, kjer pa so neurejene bivalne razmere in zato podana visoka stopnja ogroženosti zdravja za njegovega otroka. Navedeno je ugotovil tudi CSD, ki je podal predlog za odvzem otroka. Drugostopenjski organ je sledil navedbam prvostopenjskega organa, hkrati pa kršil določbe zakona, ko je pri odločanju upošteval varnostni zadržek. S tem je bil kršen 27. člen Ustave RS (domneva nedolžnosti), saj zoper tožnika ni podana kazenska ovadba, niti ni začet predkazenski postopek. Pred začetkom prestajanja kazni zapora je živel skupaj s partnerko 14 mesecev in nikoli ni bilo nobene obravnave s strani CSD, kar kaže na to, da je primerno skrbel zanjo. V nadaljnjih vlogah tožnik vztraja, da je prošnja za prekinitev prestajanja kazni zapora utemeljena. Pojasnjuje, da ima kot oče dveh odraslih otrok bogate izkušnje pri vzgoji in varstvu otrok, zato bi sodišče lahko upoštevalo, da bi tožnikova pomoč pripomogla k izboljšanju življenjskih razmer partnerke in otroka, ki še vedno prebivata v nemogočih razmerah, v neogrevanem prostoru razpadajoče zidanice, brez sanitarij in tekoče vode. Sodišču predlaga, da meritorno odloči o zadevi in nadomesti izpodbijano odločbo z lastnim aktom.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožnikove navedbe in se v izogib ponavljanju sklicuje na že podane razloge v drugostopenjski odločbi.

5Tožba ni utemeljena.

6Po določbi 5. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 lahko na prošnjo obsojenca ali, z njegovo privolitvijo, na prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, če je prekinitev potrebna, med drugim da obsojenec poskrbi za varstvo in vzgojo otrok ali v primerih, ko bi se lahko bistveno poslabšale bivanjske razmere njegove družine, o čemer da mnenje pristojni center, na območju katerega prebiva obsojenčeva družina. Po presoji sodišča je pravni institut prekinitve prestajanja kazni zapora, kot ga predvideva ZIKS-1, izjema, ki se tolmači restriktivno, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru torej pogoja iz 5. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. V obravnavani zadevi pa pogoj, zaradi katerega je tožnik zaprosil za prekinitev prestajanja kazni zapora, tudi po presoji sodišča ni izpolnjen.

7Glede na podatke izpodbijane odločbe se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, da prekinitev prestajanja kazni zapora, ob upoštevanju pridobljenega mnenja CSD A., ni utemeljena, saj se s strani pristojnih institucij izvajajo ustrezni ukrepi za zaščito otroka in ukrepi glede ustrezne nastanitve otroka in partnerke tožnika, česar tožnik ne zanika. Skladno z 8. členom Družinskega zakonika (DZ) namreč otroci uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok. Sodišče sicer razume tožnikovo skrb ter željo, da bi pomagal oziroma poskrbel za partnerko in sina, vendar glede na izpodbijano odločbo za zaščito in nastanitev otroka ter partnerice ob intervenciji CSD ni potreben tožnikov angažma in s tem prekinitev prestajanja kazni. Tožnik kljub vedenju, da je potrebno zaradi rojstva otroka urediti prebivališče, tega do otrokovega rojstva ni uredil, česar s tožbo ne zanika. Nadalje tudi ne zadošča zgolj navajanje tožnika, da je s CSD dne 30. 5. 2019 sklenil dogovor, da se bo s partnerko začasno naselil v najemniško stanovanje v Ljubljani, do realizacije tega dogovora pa ni prišlo, saj je že dne 31. 5. 2019 začel s prestajanjem kazni zapora. Dokaza v zvezi z domnevno sklenjenim dogovorom tožnik namreč ne predloži. Hkrati sodišče ugotavlja, da tožnik niti v prošnji za prekinitev prestajanja kazni zapora niti v tožbi ne pojasni, kako konkretno bi se lahko bistveno poslabšale bivanjske razmere njegove družine v primerjavi z obstoječimi bivanjskimi razmerami. Prav tako tožnik ne pojasni, na kakšen način bi on lahko to poslabšanje preprečil, in tudi v zvezi s slednjim ne predloži nobenega dokazila. Prav tako tudi ne pove, kako konkretno naj bi on poskrbel za vzgojo in varstvo svojega otroka na način, na kakršnega za otroka naj trenutno ne bi bilo poskrbljeno, in je zato potrebno, da iz tega razloga tožnik prekine s prestajanjem kazni. Zgolj tožnikovo pavšalno vztrajanje, da je prekinitev prestajanja kazni zapora nujno potrebna zaradi njegove pomoči pri varstvu in negi otroka, za katerega obstaja visoka stopnja ogroženosti in posledično velika verjetnost nastanka težko popravljive škode na otrokovem zdravju, po mnenju sodišča ne zadošča za prekinitev kazni.

8Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev pravil postopka. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, posledično pa storjena kršitev pravil postopka in nedopustna kršitev Ustave RS, med drugim kršitev domneve nedolžnosti. V zvezi s tem svojih tožbenih navedb ne konkretizira, ampak ostaja zgolj na ravni splošnosti, zato sodišče nima podlage za konkretno presojo teh navedb. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

9Tožnik v tožbi ni predlagal novih dokazov oziroma navajal novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi, zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.