VSM Sklep IV Kp 19809/2016

Pritožba in dopolnitev pritožbe zagovornika obsojene M.G. se zavrneta kot neutemeljeni.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi tretjega odstavka 34.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ugovora obsojene M.G. z dne 11. 12. 2018 in z dne 11. 9. 2020, zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 14. 11. 2018, vložena po njenem zagovorniku, kot neutemeljena zavrnilo.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenkin zagovornik, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep in plačilni nalog z dne 14. 11. 2018 v celoti razveljavi oziroma odpravi, ter odloči, da se pritožnici povrnejo stroški pritožbenega postopka, podrejeno pa, da pritožnico oprosti plačila sodnih taks in stroškov pritožbenega postopka. Znotraj pritožbenega roka, torej pravočasno, je zagovornik vložil še dopolnitev pritožbe, ponovno iz vseh pritožbenih razlogov in istim predlogom višjemu sodišču, kot v primarni pritožbi.

3Pritožba in njena dopolnitev nista utemeljeni.

4Višje sodišče obsojenke in njenega zagovornika, kljub predlogu slednjega, o seji senata ni obvestilo, saj gre za postopek s pritožbo zoper sklep, v katerem je obvestilo o seji pritožbenega senata strankam in zagovornikom izključeno. Prvi odstavek 403. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) namreč ne zajema smiselne uporabe določbe prvega odstavka 378. člena ZKP, prav tako ne gre za odločanje o pritožbi zoper sklep iz 492. člena tega zakona.

5Zagovornik navaja, da v plačilnem nalogu z dne 14. 11. 2018 ni navedeno, za katero dejanje stranke ali sodišča je bil izdan. Obrazložitev v točki 7 izpodbijanega sklepa, da navedeno ne predstavlja nobenega od taksativno navedenih razlogov za ugovor, predstavlja nedopustno sodno opravičevanje, ki je v nasprotju z načeli pravne države, v nasprotju z načelom zakonitosti, sodišče pa je obsojenki kršilo ustavno zagotovljeni pravici načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

6Vendar se višje sodišče z zagovornikom ne strinja, ter k pravilnim razlogom izpodbijanega sklepa v točki 7 še dodaja, da je obsojenki že iz naziva sodišča, ki je plačilni nalog izdalo ter navedbe opravilne številke zadeve, v kateri je bila obsojenki izrečena takrat že pravnomočna obsodilna sodba, morala biti nedvomno znana podlaga za izdajo navedenega plačilnega naloga. Zatrjevane kršitve torej niso podane.

7Nadalje zagovornik navaja, da taksna obveznost za plačilo sodne takse v znesku 120,00 EUR ni nastala, o njej pa je že bilo pravnomočno odločeno. O sodni taksi, kot strošku kazenskega postopka, mora sodišče odločiti ali s sodbo ali s sklepom na osnovi sodbe. V obravnavanem primeru je sodišče o stroških kazenskega postopka odločilo s sklepom z dne 5. 12. 2018, v katerem pa sodne takse za postopek ni navedlo kot strošek tega kazenskega postopka. Ker v tem pravnomočnem sklepu o stroških sodna taksa ni zajeta, je torej sodišče že pravnomočno odločilo tako, da sodne takse ni štelo za strošek tega postopka.

8Tudi v tem delu pritožbenih zatrjevanj zagovorniku ni mogoče pritrditi. Prav ima sicer na načelni ravni, da je treba o sodni taksi odločiti ali s sodbo ali s sklepom na osnovi sodbe, vendar pri tem prezre, da je podlaga za izdajo „spornega“ plačilnega naloga z dne 14. 11. 2018, pravnomočna obsodilna sodba Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 7. 11. 2017. V slednji je namreč odločeno, da je obdolženka po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku, ki bo odmerjen naknadno s posebnim sklepom. Po pravnomočnosti sodbe je sodišče glede dolžnosti plačila sodne takse, ki je nedvomno tudi strošek iz drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer po 6. točki te določbe, obsojenki poslalo plačilni nalog, glede drugih stroškov pa je izdalo poseben sklep. Veljavne določbe ZST-1 namreč po pravnomočnosti sodbe ne zahtevajo izdaje še posebnega sklepa o dolžnosti plačila sodne takse, temveč sodišče po določbi prvega odstavka 34. člena ZST-1 taksnemu zavezancu zgolj pošlje plačilni nalog. Slednji je bil torej v obravnavani zadevi obsojenki posredovan povsem upravičeno, na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe ter citirani pravni podlagi ZST-1. Drugačne pritožbene trditve zagovornika niso utemeljene.

9Obsežne pritožbene navedbe zagovornika, da je obsojenka izpolnjevala materialne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in s tem materialne pogoje za oprostitev plačila sodnih taks, zaradi tega pa taksna obveznost ni nastala, ne morejo biti predmet vsebinske presoje tega pritožbenega postopka. Kot je pravilno v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarilo že sodišče prve stopnje, namreč te okoliščine ne vplivajo na nastanek taksne obveznosti, ki ima podlago v pravnomočni obsodilni sodbi. Lahko pa predstavljajo podlago za oprostitev plačila odmerjene sodne takse, o tem predlogu obsojenke pa bo mogoče odločati šele po pravnomočnosti plačilnega naloga. Zato so pritožbene navedbe, v katerih zagovornik izpostavlja premoženjsko stanje obsojenke in višino prejete preživnine za njena otroka, nerelevantne in na pravilnost odločitve ter razloge izpodbijanega sklepa ne morejo imeti nobenega vpliva.

10Zagovornik uveljavlja tudi pritožbeni razlog, da je sodna taksa v znesku 120,00 EUR nepravilno, previsoko odmerjena. Meni, da bi moralo sodišče sodno takso, ki je za obsojenki izrečeno pogojno obsodbo v tarifni številki kot osnova določena v razponu od 70,00 do 170,00 EUR, odmeriti od zneska 70,00 EUR.

11Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo in razumno utemeljilo razloge, zaradi katerih je sodno takso po tar. št. 7111 določeno v razponu od 70,00 do 170,00 EUR, ki predstavlja osnovo za odmero, določilo v višini 150,00 EUR. Pravilno in utemeljeno je poudarilo trajanje in zahtevnost kazenskega postopka, število izvedenih narokov, potrebo po odločitvah o številnih vlogah obsojenke oziroma njenega zagovornika, ter končno oceno, da predmetna kazenska zadeva odstopa od povprečnih primerov obravnave pred okrajnim sodiščem. Upoštevalo je tudi v pogojni obsodbi določene kazni zapora in takratne premoženjske razmere obsojenke, upoštevalo pa je tudi količnik 0,8 po tar. št. 71113 za izrek pogojne obsodbe. Nestrinjanje zagovornika s povzetimi razlogi, ko ob tem zatrjuje nedopustno stigmatiziranje mladoletnih deklic s številom izvedenih narokov, polemizira z vsebino obtožnega predloga, hkrati pa še trdi, da je obsodba huda sodna napaka in da je potrebno z nezakonitostmi prenehati, ne more biti uspešno.

12Za obrambo sporni plačilni nalog z dne 14. 11. 2018, je po odredbi zakonite sodnice izdala pristojna sodna oseba. Iz vsebine in podpisa končnih odredb na redni številki 325 v spisu, ki jih izpostavlja zagovornik, je razvidno, da jih je za sodnico sestavila višja pravosodna svetovalka, torej strokovna sodelavka, v skladu s pooblastili v določbah 54. člena Zakona o sodiščih in 205. členu Sodnega reda. Vsebina končnih odredb, ki jih je povsem logično podpisala tudi sodnica, zajema odredbo o izterjavi sodne takse, na tej podlagi pa je v nadaljevanju pristojna sodna oseba obsojenki posredovala plačilni nalog. Zgolj dejstvo, da je bila višina sodne takse, kot tudi pravna podlaga za njeno odmero, navedena že v končnih odredbah, ne pomeni, da sodnica ni bila pristojna za odločanje o vloženih ugovorih obsojenke oziroma za sprejem izpodbijane odločitve. Kot je pravilno poudarjeno že v izreku izpodbijane odločbe, je pravna podlaga oziroma pristojnost sodnice za odločanje o vloženih ugovorih v določbi tretjega odstavka 34.a člena ZST-1. Zato so pritožbene navedbe zagovornika, da je plačilni nalog izdala oseba, ki očitno ni pravi izdajatelj, ter da je o sodni taksi, njeni višini in izterjavi v končni odredbi odločila že sodnica sama, nato pa sama odločala še o ugovorih, kar pomeni kršitev ustavnih pravic iz 23. člena, 25. člena, 15. člena, 21. člena in 34. člena Ustave in pravic po EKČP, neutemeljene.

13Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zagovornika obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).