VSL Sklep I Cpg 758/2020

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške pritožbe zoper sklep, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 489,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba tožeče stranke zavrže.

2Zoper takšen sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da ga višje sodišče razveljavi.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno, potrdi izpodbijani sklep in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, je zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi tega, ker pred okrožnim sodiščem poteka osem istih zadev, in sicer VIII Pg 1191/2019, VIII Pg 1192/2019, VIII Pg 1192/2019, VIII Pg 1194/2019, VIII Pg 1195/2019, VIII Pg 1197/2019, VIII Pg 1198/2019, VIII Pg 1199/2019, v katerih sta obe stranki enaki in v vseh tožnica od tožene stranke zahteva plačilo 69.000,00 EUR. V vseh zadevah je tožeča stranka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vložila tožbo zoper svoje bivše delavce kot prvetožence in zoper novoustanovljeno družbo K., d.o.o. kot drugotoženko zaradi plačila odškodnine v višini 69.000,00 EUR. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je dne 20. 5. 2019 izreklo za stvarno nepristojno za sojenje zoper drugo toženko in v tem delu spis odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Ta sklep je pravnomočen, ker se zoper njega ni pritožila nobena stranka.

6Okrožno sodišče v Ljubljani je tožnico s sklepom z dne 2. 9. 2019 pozvalo, da popravi tožbo tako, da bo vsebovala določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev zoper toženo stranko K. Tožeča stranka je tožbo popravila (zgolj) tako, da je tožbeni zahtevek prilagodila in zahtevala le od tožene stranke K. d.o.o. plačilo zneska v višini 69.000,00 EUR, ne pa tudi od posameznih bivših delavcev, kot je to storila v prvotni tožbi pred delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani.

7Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je ena izmed procesnih predpostavk tudi ta, da dokler pravda teče, ne more o istem zahtevku teči nova pravda med istimi strankami in če se takšna pravda začne, sodišče zavrže tožbo (tretji odstavek 189. člena ZPP). Na to procesno predpostavko mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana litispendenca v citiranih zadevah, saj gre za enake pravdne stranke, istoveten zahtevek, tako glede tožbenega predloga kot dejanskega tožbenega temelja (ta namreč temelji na enakem historičnem dogodku). Tožnica v vseh osmih zadevah zahtevek utemeljuje na solidarni odgovornosti bivšega delavca (8 njih) in novoustanovljene družbe K., d.o.o. z izključnim namenom škodovati tožeči stranki in da je bila toženka ustanovljena z namenom prenosa strank nanjo ter za izvajanje konkurenčne dejavnosti. Zadeva VIII Pg 1191/2019 je bila prva vložena na Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je povzročila litispendenco. Predmetna zadeva VIII Pg 1193/2019 je namreč istovetna zadevi VIII 1191/2019, ki je bila prva vložena.

9V pritožbi pritožnica navaja, da je bilo ravnanje delovnega sodišča napačno in da je zato treba razveljaviti odločbo sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe in okrožno sodišče naj nato zadevo vrne v sojenje delovnemu sodišču. Pritožbeno sodišče odgovarja zgolj, da je sklep o nepristojnosti delovnega sodišča že pravnomočen, okrožno sodišče splošne pristojnosti pa je očitno ocenilo, da je pristojno, ko ni sprožilo kompetenčnega spora in tako s temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka ne more uspeti.

10Sicer pritožnica v pritožbi ne navede nobenih drugih dejstev, ki bi izpodbijale obstoj litispendence. Navede le, da gre v zadevah za kršitve, ki se očitajo delavcu A. A. zaradi ustanovitve konkurenčnega podjetja in s tem za njegovo odškodninsko odgovornost, v zadevi VIII Pg 1191/2019 pa za kršitve, ki se očitajo B. B. Pri tem pa pritožnica ne navede konkretno, za kakšne (različne) kršitve gre in kako naj bi bile te (različne) kršitve povezane z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke in so pritožbeni očitki glede napačno ugotovljene istovrstnosti zahtevkov na ravni pavšalnosti.

11Teorija, ki zastopa zastopa stališče, da je za opredelitev spornega predmeta pomembno tudi dejansko stanje (torej ne čista procesna teorija, ki zahteva le istovrstni zahtevek), ni enotna o tem, kako opredeliti ta pojem. Po mnenju nekaterih je dejansko stanje sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek. Po mnenju nekaterih je drugo dejansko stanje, če gre za dva krajevno in časovno ločena dogodka, medtem ko je en dogodek eno dejansko stanje. Po drugem stališču je dejanska podlaga tožbe življenjsko dejansko stanje. Po tem stališču pri trajnejših življenjskih razmerjih dejanska podlaga tožbe niso posamezni dogodki, pač pa razmerje kot celota. Sintetični pogled na sporni predmet pa pokaže, da je v primeru, ko se dejstva, ki so pomembna za uporabo pravnih norm večinoma pokrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje.¹

12Pritožbeno sodišče je pregledalo s strani tožnice priloženo tožbo v zadevi III Pg 1192/2019 med istima strankama za povsem enak tožbeni zahtevek 69.000,00 EUR. Že na prvi pogled gre za povsem enako zapisano tožbo z enakimi očitki resda drugemu delavci in v povezavi s toženo stranko enakimi očitki o njeni solidarni odgovornosti za zatrjevano škodo tožnice. Vsa dejanja se prekrivajo in gre upoštevaje zgoraj navedeno teorijo za eno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da bi lahko šlo za različne dejanske stanove in torej različne historične dogodke ter torej različne zahtevke, če bi tožnica podala več pravotvornih dejstev v povezavi s konkretnih kršitvami vsakega od posameznih delavcev in s tem v povezavi protipravnim ravnanjem toženke oz. njej očitano solidarno odgovornostjo za zatrjevano škodo. Ker pa, kot rečeno, tožnica tega ni storila niti v tožbi, niti v pritožbi, pač pa je s pritožbenimi očitki ostala na ravni pavšalnosti, brez da bi konkretno in jasno pojasnila, kako so različna dejanja različnih delavcev vplivala na njeno škodo in v povezavi s tem na toženkino odgovornost za zatrjevano škodo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, saj samo ne more in ne sme nadomeščati trditvene podlage strank.

13Pritožba je torej neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14O stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP ter v času vložitve tožbe veljavno Odvetniško tarifo, upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR.

15Tožeča stranka s pritožbo zoper sklep ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške tega pritožbenega postopka in povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ti obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo tožeče stranke v višini 500 točk oz. 300,00 EUR (2. točka tar. št. 21 OT) in materialne stroške v višini 2% od nagrade od skupne vrednosti storitve do 1000 točk (tretji odstavek 13. člena OT), kar znaša 10 točk oz. 6,00 EUR, in 22% DDV, kar vse skupaj znaša 489,60 EUR.

¹ D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 198 in nasl.