UPRS Sodba I U 2604/2017-13

Tožba se zavrne.

1Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovnem postopku. Organ druge stopnje je namreč odpravil odločbo organa prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni bilo presojano, na kateri podlagi je bilo 13. 2. 1992 odjavljeno tožničino stalno prebivališče in kje je bila v tem času zaposlena.

3Organ prve stopnje je na podlagi podatkov iz registra stalnega prebivalstva ugotovil, da je imela tožnica od 9. 2. 1976 do 13. 2. 1992 v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) prijavljeno stalno prebivališče, nazadnje na naslovu ..., ko ga je odjavila na podlagi fotokopij družinskega kartona in pisnega zahtevka ... za odjavo stalnega prebivanja z dne 7. 2. 1992. Od 1. 1. 1981 do 21. 8. 1991 je bila zaposlena v bolnici A., od 22. 8. 1991 do 16. 6. 2004 pa pri pošti B.

4Iz obrazložitve je razvidno, da tožničina odsotnost iz RS ni posledica razlogov iz tretjega odstavka 1. č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD). Organ prve stopnje je namreč presodil, da je tožnica RS zapustila sredi avgusta 1991, torej pred izbrisom državljanov drugih republik nekdanje SFRJ iz registra stalnega prebivalstva. Zato je ocenil, da tožničina zapustitev ni posledica navedenega izbrisa, ampak njenega vsakoletnega odhoda na dopust. Tam je pri babici pustila otroka, z možem pa se je vrnila v RS, ki jo je zaradi sklenitve delovnega razmerja pri pošti B. prostovoljno zapustila avgusta 1991. Prvič je v RS potovala leta 2002 na podlagi na Veleposlaništvu RS v Sarajevu pridobljenega vizuma, leta 2013 pa je cela družina vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS. Na podlagi navedenega je organ prve stopnje presodil, da tožnica od 23. 12. 1990 dejansko ne živi v RS, saj ni izkazala upravičenega razloga odsotnosti, zaradi česar od navedenega datuma dalje ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS.

5Organ druge stopnje je zavrnil pritožbo zoper navedeno odločbo. Strinjal se je z ugotovitvijo, da je tožnica RS zapustila avgusta 1991, torej pred 26. 2. 1992, ko so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki v zakonsko določenem roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo RS, izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Pritrdil je presoji, da se tožnici to ni zgodilo, saj je iz registra stalnega prebivalstva razvidno, da je 13. 2. 1992 sama odjavila stalno prebivališče. To po oceni organa druge stopnje pomeni, da tožnica RS ni zapustila zaradi posledic izbrisa, podan pa ni niti razlog, da se zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti nazaj. Organ druge stopnje je poudaril, da je tožnica RS prostovoljno zapustila avgusta 1991 zaradi nove zaposlitve v Bosni in Hercegovini in si tam že isti mesec uredila življenje; to pa v skladu s tretjim odstavkom 1. č člena ZUSDDD ni upravičen razlog odsotnosti.

6Tožnica je zoper odločbo organa prve stopnje vložila tožbo. Menila je, da se v obravnavani zadevi predpisi niso pravilno razlagali in da ne ve, kdo je odjavil njeno stalno prebivališče. Sklicevala se je še na kršitev 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Smiselno je predlagala odpravo izpodbijane odločbe.

7V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na ugotovitve izpodbijane odločbe.

8Tožba ni utemeljena.

9Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

10ZUSDDD¹ v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

11Glede na drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti prvih 5 let, ki so na kratko povzeto naslednji: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen, če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

12V upravnem postopku je bilo sicer ugotovljeno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče. Vendar pa je sporno, ali je v njenem primeru izpolnjen pogoj dejanskega bivanja, saj po presoji tožene stranke niso izpolnjeni niti pogoji upravičene odsotnosti v prvem petletnem obdobju (glej citirani tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD). Tožnica je RS namreč prostovoljno zapustila avgusta 1991, njena odsotnost pa je trajala več kot leto dni, kar v obravnavani zadevi ni sporno. Navedeno po presoji tožene stranke pomeni, da tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

13Tožnica se posplošeno sklicuje na nepravilno uporabo prava.

14Tožbeni ugovor ni utemeljen. Določba prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, iz katere je razvidno, da je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost trajala več kot leto dni, izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je namreč jasna in ne potrebuje dodatne razlage.² To po presoji sodišča logično pomeni, da tožničin odhod iz RS ni mogel bil posledica tovrstnega izbrisa, saj je RS zapustila prostovoljno zaradi sklenitve novega delovnega razmerja v Bosni in Hercegovini; zato tudi ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS³. Določba 1č. člena ZUSDDD namreč taksativno določa primere upravičene odsotnosti, med katerimi ni prostovoljnega odhoda iz RS. Tožnica sicer posplošeno trdi, da ne ve, kdo je odjavil njeno stalno prebivališče, vendar ugotovljenemu dejanskemu stanju, iz katerega je razvidno, kdaj in na kateri podlagi je bilo to storjeno ter kje in kdaj je imela sklenjeno delovno razmerje (3. točka te obrazložitve), ne ugovarja. Do tako posplošenega ugovora se torej ni mogoče opredeliti.

15Sodišče zgolj pojasnjuje, da je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, da se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščenje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, nastalih zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.⁴

16Tožnica še trdi, da tožena stranka ni spoštovala 6. in 14. člena EKČP, vendar ne obrazloži zakaj bi bila njuna vsebina pomembna za odločitev v obravnavani zadevi. Zato se do te trditve ni mogoče opredeliti.

17Glede na navedena stališča tožba po presoji sodišča ni utemeljena, zaradi česar jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločilo je brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

¹ ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot lex specialis v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2.
² Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu X Ips 224/2017 (11. točka obrazložitve).
³ Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1č. člena).
⁴ Glej 9. točko obrazložitve Ustavne odločbe U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015.