VSM Sodba I Cp 635/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se znesek 37.000,00 EUR nadomesti z zneskom 27.000,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki 412,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 37.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2015 dalje do plačila, v presežku, kar je tožnik zahteval več, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper navedeno sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženec. Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da meni, da je prisojena odškodnina previsoka, saj ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Toženec tako meni, da je prvostopenjsko sodišče tožniku neutemeljeno za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo celotni znesek v tem delu zahtevane odškodnine 15.000,00 EUR. Meni namreč, da intenziteta bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem niso bile takšne, da bi to višino utemeljevale, pa tudi po zaključenem zdravljenju se tožnik zaradi težav z desnim gležnjem ni več zdravil. Sodišče samo v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da bi se naj v skladu s sodno prakso v tovrstnih primerih odmerjala povprečna odškodnina v višini 8 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji, nato pa sodišče tožniku odmeri kar 12,8 neto povprečnih plač, kar je odstopanje za več kot 50% navzgor.

Tudi odškodnina za prestani strah v znesku 2.000,00 EUR je po mnenju toženca odmerjena previsoko, glede na navedbe izvedenca, ki primarni strah ocenjuje kot kratkotrajen in izražen v zmerni obliki, glede nadaljnjega sekundarnega strahu pa navaja zaskrbljenost, vendar pa tožnik zaradi sekundarnega strahu ni potreboval posebne zdravniške pomoči s strani psihiatra ali psihologa. Tudi dejstvo, da je tožnik po poškodbi vozil iz Maribora v Ljubljano, kaže, da tožnik sploh ni čutil primarnega strahu.

Toženec meni, da je na tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti poleg poškodbe iz obravnavanega škodnega dogodka, vplival tudi reaktivni artritis, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, z dne 24. 1. 2013, ki je bilo podlaga izdaji odločbe ZPIZ, na podlagi katere je bila tožniku dne 12. 4. 2013 priznana III. stopnja invalidnosti. To bolezen je tožnik zaslišan pred prvostopenjskim sodiščem zamolčal, po mnenju toženca pa tudi ta bolezen vpliva na zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti, zato prvostopenjsko sodišče ne bi smelo tožencu odmeriti odškodnine iz tega naslova v znesku 20.000,00 EUR, saj tega tudi sicer posledice, ki jih tožnik zaradi poškodbe trpi, ne podpirajo. Tudi v tem delu je odmerjena odškodnina previsoka in ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in samo odloči o zadevi z znižanjem prisojene odškodnine oziroma, da po razveljavitvi sodbo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, tožniku pa naloži, da tožencu povrne povzročene prvostopenjske in pritožbene pravdne stroške.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je s sodbo odločalo le še o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 16. 5. 2011, ko mu je zdrsnilo na delovnem mestu pri padcu na spolzkih tleh brez protizdrsne zaščite in si je pri tem zlomil zunanji gleženj na desni strani.¹ Tožnik je za nastalo mu nepremoženjsko škodo v škodnem dogodku zahteval za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 15.000,00 EUR, ki mu ga je prvostopenjsko sodišče priznalo v celoti, za prestani strah 7.000,00 EUR, prvostopenjsko sodišče mu je odmerilo 2.000,00 EUR, za zmanjšanje življenjske aktivnosti 20.000,00 EUR, kar mu je prvostopenjsko sodišče priznalo v celoti ter za skaženost 1.500,00 EUR, prvostopenjsko sodišče pa je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

6Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Prav tako je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je, razen glede višine odmerjene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

7Pritožbeno sporna je odmera višine odškodnin po vseh postavkah, saj po mnenju toženca odmerjene višine odškodnin po posamičnih postavkah ne ustrezajo standardu pravične denarne odškodnine.

8Kriteriji za odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče dosodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera to opravičujejo. Pri odmeri višine odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode).

9Dejansko stanje o obsegu škode, kar vse je bilo podlaga odmeri pritožbeno grajane višine odškodnine, je sodišče prve stopnje ugotovilo upoštevajoč navedbe v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke prim. J. F., dr. med. specialista ortopeda in splošnega kirurga (v nadaljevanju izvedenec), ob upoštevanju tožnikove zdravstvene dokumentacije in smisla tožnikove izpovedbe.

10Sodišče prve stopnje je tožniku za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema (točke 9, 10, 11, 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe), je ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče iz tega naslova tožniku odmerilo odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz prej citiranih zakonskih določb OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter intenziteto bolečin in vse neugodnosti tekom zdravljenja ter predvsem dejstva, ki jih je prvostopenjsko sodišče tudi poudarilo, to je, da je zdravljenje trajalo kar dve leti, da je tožnik prestal dve operaciji, ker ni prišlo do zaraščanja kosti in da je še po enem letu po prvi operaciji imel dolgotrajne bolečine v predelu gležnja, otekanje in slabo gibljivost, kar vse je bilo povezano s hudimi telesnimi bolečinami in posledično jemanjem analgetikov v obliki injekcij in tablet, pri hoji pa je zaradi bolečin in nošenja mavca moral uporabljati bergle. Slednje tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje odmero odškodnine iz tega naslova v višini 15.000,00 EUR, kar je 12,8 povprečnih neto mesečnih plač v Republiki Sloveniji ob izdaji sodbe. Res je, da je odmerjena nekoliko višja odškodnina, vendar ima ta podlago v specifičnem poteku zdravljenja, v njegovi dolgotrajnosti ter s tem povezanim daljšim trajanjem bolečinskega obdobja in številčnejšimi nevšečnostmi v zvezi s tem. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da odmerjena odškodnina v znesku 15.000,00 EUR predstavlja primerno denarno satisfakcijo tožniku za pretrpljeno nepremoženjsko škodo iz tega naslova.

11Tudi pritožba zoper višino odmerjene odškodnine za prestani strah v znesku 2.000,00 EUR ni utemeljena. Razlogi, ki jih prvostopenjsko sodišče kot podlago za odmero višine odškodnine iz tega naslova navaja v točkah 14, 15 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, višino odmerjene odškodnine v celoti podpirajo. Ni res, da tožnik zato, ker se je z avtomobilom odpravil na vožnjo iz Maribora v Ljubljano², ni čutil primarnega strahu, saj izvedenec ocenjuje, da je tožnik trpel primarni strah, ki je bil kratkotrajen in izražen v zmerni obliki. Višino odmerjene odškodnine iz tega naslova pa po oceni pritožbenega sodišča v poglavitni meri podpira tako intenziteta kot obdobje trajanja sekundarnega strahu, saj je bil tožnik nedvomno zaskrbljen zaradi motenega celjenja zloma, ko so bile težave dolgotrajne in intenzivne. Po navedbi izvedenca je trpel sekundarni strah izražen v zmerni obliki ves čas zdravljenja, zmerno pogosto okrog pol leta, občasno pa okrog osem mesecev ter v blagi obliki okrog leto dni. Izvedenec navaja, da je bilo pri oškodovancu pogosto tudi narušeno njegovo duševno ravnovesje, res pa je, da zaradi tega ni potreboval posebne zdravniške pomoči psihiatra ali psihologa, vendar pa slednje ne utemeljuje znižanja višine odmerjene odškodnine iz tega naslova.

12Je pa po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na višino odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da ta ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz tega naslova, saj ni v skladu s primerljivo sodno prakso. Pritožba sicer nima prav, da bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati, da je tožnik delovno mesto moral zamenjati tudi zaradi drugih zdravstvenih težav (reaktivnega artritisa) in ne zgolj zaradi posledic poškodbe utrpele v škodnem dogodku, saj izvedenec tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti veže zgolj na poškodbo in ne na bolezen³. Vendar se prvostopenjsko sodišče pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih v zadevah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 451/2005, II Ips 1271/2008 in II Ips 702/2005, da je v teh zadevah oškodovancem za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena odškodnina v višini 19 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji. Navedeno ne drži, saj gre v navedenih primerih za dosojeno odškodnino kot celoto, medtem ko so odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjene nižje. Tako je v zadevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 451/2005 odmerjena odškodnina v znesku 4.172,92 EUR, v zadevi II Ips 1271/2008 8.500,00 EUR in v zadevi II Ips 702/2005 4.590,22 EUR. Upoštevaje navedeno in sicer primerljivo sodno prakso⁴, kot tudi vse ugotovljene posledice in prikrajšanja, ki jih tožnik zaradi posledic poškodbe, utrpele v škodnem dogodku, trpi in jih prvostopenjsko sodišče navaja v točkah 17, 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti potrebno ovrednotiti z zneskom 10.000,00 EUR, ki za tožnika predstavlja primerno denarno satisfakcijo iz tega naslova.

13Po prepričanju pritožbenega sodišča je tako odškodnina v skupni višini 27.000,00 EUR⁵ primerna odmena tožniku za nastalo mu nepremoženjsko škodo v škodnem dogodku, saj ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

14Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Spremenjena odločitev o glavni stvari na pritožbeni stopnji ima za posledico spremenjeno odločitev o stroških pravdnega postopka, saj to vpliva na uspeh pravdnih strank v pravdi, kar bo prvostopenjsko sodišče upoštevalo, ko bo o stroških pravdnega postopka odločalo s posebnim sklepom.

16Toženec je s pritožbo delno uspel, zato mu je tožnik dolžan delno povrniti potrebne priglašene pritožbene stroške:

- sestava pritožbe 1. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) 875 točk x 0,60 EUR = 525,00 EUR,

- materialni stroški po 11. členu OT 17 točk x 0,60 EUR = 10,20 EUR,

- 22% DDV 117,74 EUR,

- sodna taksa za pritožbo 873,00 EUR,

kar skupaj znese 1.525,94 EUR.

Ob upoštevanju toženčevega 27% uspeha v pritožbenem postopku (pct. za pritožbo 37.000,00 EUR, uspeh s pritožbo 10.000,00 EUR) je tožnik dolžan tožencu povrniti 412,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

17Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo toženca k rešitvi zadeve na drugi stopnji niso pripomogle, zato je dolžan sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ O temelju zahtevka je pravnomočno odločeno z vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 416/2015, z dne 6. 7. 2017, v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1061/2017, z dne 5. 12. 2017 in v povezavi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 48/2018, z dne 18. 4. 2019.
² Tožnik je z reševalnim vozilom moral odpeljati pacientko iz Maribora v Ljubljano v UKC, v UKC Ljubljana pa je takoj odšel po pomoč v kirurške ambulante, kjer je bil ugotovljen zlom desnega gležnja.
³ Tudi izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje, z dne 24. 1. 2013, ki je podlaga za priznanje III. stopnje invalidnosti tožniku z odločbo ZPIZ, navaja, da so bistven vpliv na invalidnost pri tožniku posledice poškodbe pri delu dne 16. 5. 2011 (80%) - prilogi A91 in A92 spisovnega gradiva.
⁴ Glej zadevo II DoR 270/2019, kjer je bila za zlom zunanjega in notranjega gležnja z izpahom gležnja oškodovancu za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena odškodnina 12.000,00 EUR.
⁵ 23 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času izdaje prvostopenjske sodbe.