VSL Sodba I Cp 1969/2020

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo v delu, v katerem je tožeča stranka tožbo umaknila (III. točka izreka); toženi stranki naložilo, da tožnici v 15 dneh plača 12.248,23 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2019 in zakonske zamudne obresti od zneska 3.000 EUR od 5. 2. 2019 do 31. 5. 2019; od zneska 1.349,34 EUR od 5. 2. 2019 do 5. 6. 2019 in od zneska 1.224,23 EUR od 5. 2. 2019 do 20. 8. 2019 (I. točka izreka) ter 68 % njenih pravdnih stroškov (tožeča stranka pa toženi 32 % njenih pravdnih stroškov), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 8.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2019 je zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožnica in predlaga spremembo sodbe. Izpostavlja nekatere od okoliščin, ki po njenem prepričanju terjajo prisojo višje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

3Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v prometni nesreči 20. 6. 2016 utrpela udarnino prsnega koša, udarnino levega kolena in zvin ledveno križne hrbtenice. Prometna nesreča je po prav tako neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje sprožila tudi (dotlej neme) težave zaradi degenerativnih sprememb ledveno križne hrbtenice; degenerativna bolezen je z leti napredovala in se v letu 2019 razvila v levostransko lumboishialgijo.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica po poškodbi 17 dni trpela srednje hude bolečine, nato tri mesece trajne blage bolečine z občasnimi srednje hudimi v levem kolenu in v ledveno križni hrbtenici, do zaključka zdravljenja še v ledveno križni hrbtenici. Trajne blage bolečine z občasnimi srednje hudimi so jo pestile do leta 2019, ko se se poslabšale zaradi napredovanja degenerativne bolezni. Bolečine so stalno prisotne pri izvajanju hitrih gibov, pri prisilnih držah in telesnih aktivnostih, poslabšajo se približno trikrat mesečno, še vedno jemlje Ibuprofen.

7Tožnica je prestala kar nekaj nevšečnosti: pregled v urgentni ambulanti, štiri rentgenska slikanja, dve MRI preiskavi, 46 seans fizioterapije, enajst pregledov pri travmatologu, fiziatru in anasteziologu ter 20 pregledov pri osebnem zdravniku. Sodišče prve stopnje ji je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo 6.000 EUR odškodnine.

8Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo dolgotrajnost zdravljenja in bolečinskih obdobij, ni utemeljen. Tudi tega, da bodo bolečine tožnico spremljale v prihodnosti, sodišče ni zanemarilo.

9Pritožbeni očitek, da sodišče ni v zadostni meri ovrednotilo tega, da je tožnica po poklicu frizerka in da je bila do lani, ko je izgubila zaposlitev zaradi nesposobnosti oziroma posledic prometne nesreče, direktorica v gradbenem podjetju, predstavlja smiselno uveljavljanje kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnice terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so njene navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo.¹ Pritožnica tega ne stori, tako da podrobnejšega pritožbenega preizkusa zgoraj povzetih navedb ne more doseči.

10Za strah je sodišče prve stopnje prisodilo 2.000 EUR odškodnine. Po nesreči je tožnica nekaj minut trpela razmeroma intenziven primarni strah, nato pa strah za izid zdravljenja, ki je bil takoj po nesreči močnejši, nato blažji, ko so bolečine vztrajale, pa se je ponovno krepil. Pritožnica poudarja dolgotrajnost obdobja, ko je prestajala različne oblike strahu, a spregleda, da je bil primarni strah kratkotrajen - trajal je le nekaj minut, zaskrbljenost zaradi poškodb pa je bila sprva blaga, kasneje se je intenzivirala, tako da je tožnica ponovno poiskala pomoč. Strah zaradi vztrajajočih bolečin pa je bil občasen in le blage do srednje intenzitete.

11Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče odmerilo odškodnino 5.000 EUR. Tožnica mora vse v življenju prilagajati bolečini v hrbtenici, ki seva v desno nogo, slabo spi, ne zmore pripogibanja; zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti je blago, tako tudi duševne bolečine. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje presoje duševnih bolečin, ki jih povzroča tožnici zmanjšanje življenjske aktivnosti, ni opravilo, ampak je le sledilo mnenju izvedenca, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ni spregledalo izpovedi tožnice in je oba o tem vprašanju izvedena dokaza ocenilo v skladu z napotki iz 8. člena ZPP (obrazložitev v 20. in 21. točki izpodbijane sodbe). Za pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da je tožnica po poklicu frizerka, in s tem povezane navedbe, tudi v zvezi s to obliko nepremoženjske škode velja, kar je bilo o podobnem pritožbenem očitku pojasnjeno v 10. točki obrazložitve zgoraj.

12Sodišče prve stopnje je torej tožnici skupno prisodilo 13.000 EUR odškodnine, kar je v času izdaje izpodbijane sodbe predstavljalo približno 11 povprečnih plač. Pritožnica ugotovitvam sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter nevšečnosti in strahu (z izjemo zgoraj predstavljenih navedb, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo) ne nasprotuje, meni predvsem, da sodišče ugotovljenih težav ni ustrezno ovrednotilo. To, da vsak posameznik svoje težave in nevšečnosti doživlja poudarjeno, je razumljivo. Po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora zato sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine primera, ki se odražajo pri oškodovancu, zlasti trajanje in jakost telesnih in duševnih bolečin ter strahu (načelo individualizacije odškodnine), a hkrati mora svojo odločitev objektivizirati v smislu primerjave z ostalimi nepremoženjskimi škodami v sodni praksi (načelo objektivizacije odškodnine). Presoje vpetosti prisojene odškodnine v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, sodišče prve stopnje ni konkretiziralo, a to materialno pravno presojo lahko poda pritožbeno sodišče. Pri tem si je višje sodišče pomagalo z monografijo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.² Glede na vrsto in naravo tožničine poškodbe je opravilo predvsem primerjavo z odškodninami, prisojenimi za poškodbe hrbtenice. Za nekoliko blažje posledice primerljivih poškodb so bile prisojene odškodnine v višini šest povprečnih plač (prim. odločbi VS RS II Ips 597/2008, stran 737 monografije in VS RS II Ips 533/2006, stran 740 monografije). Za podobno hude posledice primerljivih poškodb so bile prisojene odškodnine: osem povprečnih plač (prim. odločba VS RS II Ips 804/2006, stran 714 monografije), devet povprečnih plač (prim. odločba VS RS II Ips 65/2009, stran 697 monografije³), deset povprečnih plač (prim. odločba VS RS II Ips 609/2005, stran 692 monografije⁴); enajst povprečnih plač (prim. odločbe VS RS II Ips 352/2005, stran 686 monografije⁵, II Ips 579/2002, stran 683 monografije, II Ips 460/2002, stran 682 monografije; II Ips 491/2005, stran 679 monografije in II Ips 703/2008, stran 677 monografije), tudi trinajst povprečnih plač (prim. odločba VS RS II Ips 181/2005, stran 662 monografije). Za nekoliko hujše posledice primerljivih (ali nekoliko hujših) poškodb pa: petnajst povprečnih plač (prim. odločbe II Ips 740/2006, stran 658 monografije; II Ips 593/2007, stran 657) in sedemnajst povprečnih plač (prim. odločbe II Ips 334/2000, stran 647 monografije; II Ips 112/2005, stran 644 monografije).

13Tak pregled pokaže, da se prisojena odškodnina povsem ustrezno umešča med odškodnine, ki so bile prisojene za blažje, primerljive in hujše škode; pritožbeno stališče, da je prenizka, pa ni utemeljeno.

14Enako velja za pritožbeni očitek o oceni uspeha pravdnih strank v tem postopku. Tožničin uspeh je bil delen. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh (primarno) odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je od obeh zakonskih možnosti uporabilo tisto, ki je pritožnici bolj v korist, saj ji bo morala tožena stranka večji del (68 %) pravdnih stroškov povrniti. V pritožbi uveljavljana okoliščina (da je bila tožba potrebna, ker je bilo sporno, ali so v vzročni zvezi s prometno nesrečo tudi dotlej neme degenerativne težave, kar je tožnica uspela dokazati), zaradi katere je tožnica uspela z večjim delom tožbenega zahtevka, kot bi sicer (kar je bilo pri ugotavljanju uspeha pravdnih strank torej že upoštevano), ne more povzročiti drugačne ocene uspeha pravdnih strank v postopku.

15Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

16Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka; odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

¹ Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020.
² Škrk Berger, A., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo: pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, GV Založba, 2010.
³ Osemnajstletna oškodovanka je poleg srednje hudih bolečin, kakršne je prestajala tožnica, sedem dni trpela tudi hude bolečine, ob tem je imela še vrtoglavice, kolapse, bruhanje, mravljince v rokah in nogah, nosila je vratno opornico; življenjske aktivnosti so 10 odstotkov zmanjšane - ostala ji je omejena gibljivost vratne hrbtenice z oslabljeno grobo močjo desne roke, hipertenzijo in mravljinčenjem v spodnjem delu desnice, pa tudi omejena gibljivost ledvenega dela hrbtenice; svojega dela zaradi predolgega stanja na mestu ni več zmogla.
⁴ Sedemnajstletni oškodovanec je imel krajše bolečinsko obdobje kot tožnica, a je prestajal tudi glavobole, povsem primerljiv strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti, ob tem pa je moral mladenič spremeniti svojo poklicno odločitev, saj se je nameraval šolati za vojaškega pilota.
⁵ Enaindvajsetletna oškodovanka je prestajala tudi hude bolečine, strah je bil hud in je ostal prisoten zaradi popoškodbenih sprememb, poleg omejene gibljivosti vratne hrbtenice in rame, ima še posledice posttravmatske stresne motnje, ki pa so v tretjini posledica starejše poškodbe.