UPRS Sodba I U 1502/2017-7

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z uvodoma navedeno izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10 - UPB1; v nadaljevanju: ZUSDDD). Ugotovil je, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, in sicer SR Srbije, da je imela na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališča v RS na naslovu A. ter da ji je prijava stalnega prebivališča prenehala 26. 2. 1992 na podlagi 81. člena Zakona o tujcih. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje je trebna izpolnjevati tudi pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

2Iz priloženega življenjepisa tožnice med drugim izhaja, da je ... 1978 prišla v Slovenijo ter da je bila prijavljena na naslovu A. od ... 1978 do ... 1992. Zaradi nastalih političnih razmer se je bala za varnost otrok in za svojo varnost, zato je vzela redni letni dopust in v začetku julija 1991 odšla s svojima otrokoma k svojim staršem v Srbijo. Ko se je bližal september 1991, se je hotela vrniti, pa se ni imela kam vrniti, saj so v stanovanje na silo vdrli in ga je prevzelo Ministrstvo za obrambo Slovenije (v nadaljevanju: MORS). Spraševala se je, kam naj se vrne, od česa naj se preživlja. Ni se vrnila, starši so ji pomagali po svojih močeh in v začetku 1992 je dobila službo v Novem Sadu, kamor se je preselila v začetku leta 1993, kjer z družino živi še danes.

3Tožnica je bila prvič zaslišana 19. 6. 2014. Izpovedala je, da je v začetku julija 1991 vzela dopust, ker se je bala za svojo varnost in varnost svojih otrok. Jeseni 1991 se je hotela vrniti nazaj v RS skupaj z otrokoma, vendar se ni vrnila, ker takrat stanovanja niso več imeli. Leta 1992 ali 1993 je tožnica delala v podjetju B. d. o. o. Osebne stvari, ki so ostale v stanovanju v Sloveniji, so jim v Srbijo poslali prijatelji. V Slovenijo se ni poskušala vrniti, ker postopek za vrnitev stanovanja na naslovu A. še traja in ne bi imeli normalnih pogojev za življenje. Na ponovnem zaslišanju 6. 7. 2016 pa je tožnica izpovedala, da je imela odobrena dva tedna dopusta in da je vrnitev v Slovenijo planirala v drugi polovici julija 1991. V Slovenijo se je želela vrniti konec julija 1991, vendar se ne spomni, ali je imela že spakirane stvari ali sploh ni pakirala, ker je izvedela, da se ne more vrniti. Ko se ji je planiran dopust iztekel v drugi polovici julija 1991, je soprogu povedala, naj sporoči v C d.d., kjer je delala, da se ne bo več vrnila v službo in da ji je delovno razmerje prenehalo sporazumno. Vrtca in osnovne šole, da ju mladoletna otroka ne bosta več obiskovala, ni obvestila. Za vpis mladoletne hčere v osnovno šolo v Srbiji niso potrebovali spričeval in jo je vpisala septembra 1991. Ko je odšla na dopust, ni nikomur dala ključev od stanovanja, ker ni bilo potrebe, da bi kdo skrbel za stanovanje, saj je običajno odhajala na dopust le za dva tedna. Na poziv, naj navede podatke o osebi, ki lahko potrdi njene navedbe o odhodu na dopust v začetku julija 1991, tožnica ni odgovorila. V zvezi z vdorom v stanovanje je izvedela od sosedov, in sicer gospa, ki ji je povedala, ni več živa, ni pa odgovorila na vprašanje, kdaj ji je to povedala. O razmerah v Sloveniji v zvezi z najemnim stanovanjem je vprašala soproga in sosede. Takrat ni razmišljala o najemu drugega stanovanja niti ni ukrenila ničesar v zvezi z reševanjem bivanja v Sloveniji. Osebne stvari so ji v Srbijo poslali prijatelji, vendar se ne spomni točno, njihovih osebnih podatkov, kdaj, kaj in kako so ji stvari predali, niti se ne spomni, na kakšen način in kdaj so njeni prijatelji pridobili dostop do stanovanja oz. ključe od stanovanja. Ni vedela, kdo je prebival v njihovem najemnem stanovanju po njenem odhodu v juliju 1991 in nikogar ni prosila, da občasno preveri stanje v stanovanju (npr. zalije rože, izprazni nabiralnik…). Ni vedela, kdo in koliko časa je od julija 1991 dalje plačeval redne mesečne položnice za najemno stanovanje v Ljubljani. Nikomur ni dovolila, da bi bival v njihovem stanovanju po njenem odhodu iz Slovenije in ne ve, kdo je januarja 1992 predal ključe njihovega najemnega stanovanja komisiji, ki ga je prevzel MORS. Č.Č., podnajemnika v stanovanju na naslovu A., ne pozna in ne ve kdo je. Za rešitev takratnega stanovanjskega vprašanja ni mogla ničesar urejati, ker je bil soprog nosilec stanovanjske pravice in je bil z JLA premeščen v BiH, kasneje pa so zaprosili za povrnitev stanovanjske pravice. Na vprašanje, na podlagi česa je trdila, da postopek za vrnitev stanovanja še traja, kdaj je vložila kakršenkoli zahteve za vrnitev stanovanja, je tožnica odgovorila, da misli, da je zahtevek vložila leta 2003 na MORS. Da postopek za vrnitev stanovanja še traja, je tožnica priložila vsa dopisovanja z MORS, iz katerih je razvidno, da želijo dobiti nazaj njihovo stanovanjsko pravico. Dodatno je pojasnila, da so bile konkretne dejanske ovire, ki so ji konec avgusta 1991 onemogočale dostop do najemnega stanovanja v Ljubljani, dejstvo, da ni mogla priti v Slovenijo, da je avgusta 1991 ostala v Srbiji z otrokoma, soprog pa je bil premeščen v BiH.

4Tožničin mož je v življenjepisu navedel, da je v Sloveniji dejansko živel od ... 1977 do ... 1991, ki jo je zaradi vojne in proti svoji volji moral zapustiti. V času izgona s svojo enoto dne .... 1991 je imel prebivališče na naslovu A., vojaško izkaznico in listine v stanovanju. Ni imel namena trajno zapustiti Slovenije, iz svojega stanovanja je moral zaradi vojnih razmer in ogrožanja svojega življenja. Na Veleposlaništvu v Beogradu je med drugim izpovedal, da je bil ... 1991 oficir JLA v vojni pošti in da je moral s svojo enoto iz RS v Mostar. Bil je premeščen v Mostar, saj je JLA dobila navodila, da zapusti Slovenijo. Stanovanje in družino je pustil v RS. Med tem ni imel stika z njimi. Pozneje je izvedel, da je šla žena z otrokoma na dopust v Srbijo, kjer so njeni starši. V zvezi s stanovanjem je izpovedal, da je Teritorialna obramba vdrla v njegovo stanovanje leta 1991 in mu ga vzela, zaradi postopka vrnitve stanovanja pa se ni imel kam vrniti. Delno so osebne predmete iz stanovanja v RS dobili preko prijatelja, delno so ostali v stanovanju. Uradno je še enkrat poskušal z vračilom stanovanja leta 2011 in so njegovo prošnjo zavrnili.

5Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnica po letu 1991 ni podala vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije oziroma njena vloga s strani pristojnih organov nikdar ni bila zavrnjena, zavržena ali postopek v zvezi s tem ustavljen. Prav tako je ugotovil, da je tožnici delovno razmerje v C. d.d. prenehalo ... 1991 (izpis zavarovanj v RS in sklep št. PSL/LiM z dne ... 1991 o prenehanju delovnega razmerja) po tem ko je tožnica ... 1991 pisno prosila za sporazumno prenehanje delovnega razmerja.

6Iz predloženega dopisa Ministrstva za obrambo Republike Slovenije z dne 31. 5. 2011 izhaja, da je imel mož tožnice sklenjeno pogodbo o uporabi stanovanja na naslovu A. Republika Slovenija je prevzela premoženje (premično in nepremično) na območju Slovenije, tudi tisto, s katerim so upravljali zvezni upravni organi, med njimi Jugoslovanska armada. Pristojni organ Jugoslovanske armade je v seznamu stanovanj stanovanjskega sklada Jugoslovanske armade z dne 18. 10. 1991, ki so se prenesla na Republiko Slovenijo, navedel tudi stanovanje na naslovu A., ki ga je do odhoda iz Slovenije uporabljala družina D.D. Nadalje iz dopisa izhaja, da je tožničin mož zaradi neuporabe izgubil stanovanjsko pravico na stanovanju, ko je leta 1991 trajno prenehal uporabljati stanovanje za zadovoljevanje stanovanjskih potreb. V drugem dopisu z dne 14. 11. 2013, ki ga je tožnica priložila na ponovnem zaslišanju, je MORS zavrnil zahtevo za vrnitev stanovanja ali izplačilo odškodnine iz naslova imetništva stanovanjske pravice, saj je bil tožničin mož 18. 10. 1991 imetnik stanovanjske pravice v obravnavanem stanovanju, ki je bilo 12. 2. 1992 prazno in zapečateno. Tretji na ponovnem zaslišanju priložen dopis z dne 31. 7. 2014 vsebuje odgovor na ugovor tožničinega moža v zvezi z zavrnitvijo zahteve za vrnitev stanovanja.

7V dopisu št. 352-375/2011-9 z dne 17. 3. 2016, ki ga prvostopenjski organ pridobil z namenom ugotovitve dejanskega stanja, je po pregledu razpoložljive dokumentacije MORS ugotovil, da ni nasilno vdrl v stanovanje na naslovu A., saj iz potrdila z dne 22. 1. 1992 izhaja, da je podnajemnik v dvosobnem stanovanju imetnika stanovanjske pravice, ki je bil tožničin mož, predal ključe stanovanja komisiji, ki je prevzela stanovanje v imenu MORS, ki za RS upravlja s prevzetim fondom JLA. MORS je prevzel v upravljanje nepremično premoženje JLA, med katero spada tudi obravnavano stanovanje in da je MORS nadaljevalo uporabo lastnine bivše JLA. Prav tako MORS ne vodi in ne razpolaga s podatkom o teku morebitnega postopka za vrnitev konkretnega stanovanja. V dodatnem odgovoru št. 352-375/2011-12 z dne 1. 12. 2016 MORS navaja, da je bil tožničin mož najemnik obravnavanega stanovanja do izselitve v letu 1991. Iz zahteve tožničinega moža za odkup stanovanja z dne 18. 3. 2011 izhaja, da je stanovanje zapustil leta 1991, ker je zaradi vojne odšel iz Slovenije. RS je prevzela stanovanja Stanovanjskega fonda JLA na območju RS po seznamu JLA z dne 18. 10. 1991. Tožničin mož je po šestih mesecih neuporabe stanovanja izgubil stanovanjsko pravico. Ker v predpisanem roku ne tožničin mož ne uporabniki stanovanja niso vložili nobene zahteve za najem ali odkup na MORS, niti ni nihče vložil pravnega sredstva za uveljavitev pravice do najema ali odkupa stanovanja, so zaradi poteka rokov izgubili pravico od RS zahtevati karkoli iz naslova imetništva stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju. Tožničin mož se je na MORS prvič obrnil z zahtevo za pridobitev stanovanja, ki ga je uporabljal v času osamosvojitve, 18. 3. 2011 in nato še večkrat. Obravnavano stanovanje je predal Komisiji za pregled, pečatenje in prevzem stanovanj Č.Č., podnajemnik (najemne pogodbe ni), kar potrjuje potrdilo predsednika komisije z dne 22. 1. 1992. Obravnavano stanovanje je bilo pregledano, ovrednoteno in zapečateno v času od 1. 11. 1991 do 14. 1. 1992 (seznam izpraznjenih, zapečatenih in prevzetih stanovanj v lasti JA na območju mesta E. z dne 15. 1. 1992).

8Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnica zapustila RS v juliju 1991, ker se je bala za svojo varnost in varnost svojih otrok, zato je odšla na dopust k svojim staršem v Republiko Srbijo. Glede na to, da je tožnica na lastno željo zaprosila za sporazumno prenehanje delovnega razmerja v RS septembra 1991, da najemno stanovanje v času želene vrnitve ni bilo prevzeto s strani RS, prijatelji so jim poslali stvari iz stanovanja, da se je tožničin mož na MORS z zahtevo za pridobitev stanovanja prvič obrnil z dopisom z dne 18. 3. 2011, postopek stanovanja pa ni v teku, tožničin mož je vse do upokojitve ostal zaposlen v vojski, kjer je v letu 1993 pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju v lasti Vojske Srbije, da je otroka vpisala v tamkajšnjo osnovno šolo septembra 1991, podatkov o osebah (prijateljih), ki bi lahko potrdile njene navedbe pa se ne spomni, tožnica za obdobje po izteku dopusta (konec julija oziroma do septembra 1991), ni v zadostni meri izkazala aktivnosti za vrnitev in objektivnih ovir, ki so ji onemogočale vrnitev v RS. Tožnica od julija 1991 dalje ne živi v RS, njene temeljne aktivnosti potekajo v Republiki Srbiji, kjer dejansko tudi živi, skupaj z družino. Odhod tožnice ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, temveč se tožnica po izteku dopusta v letu 1991 v RS ni vrnila iz razlogov, ki so na njeni strani in so rezultat njene odločitve. Slednji razlogi ne predstavljajo upravičene odsotnosti iz RS iz razlogov, določenih v 1.č členu ZUSDDD, zato ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Ker eden od kumulativno določenih pogojev ni izpolnjen, dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD ni mogoče izdati.

9Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil kot neutemeljeno. Meni, da tožnica ne izkazuje enega od upravičenih razlogov odsotnosti, določenih v tretjem odstavku 1. č člena ZUSDDD, saj RS leta 1991 ni zapustila zaradi posledic izbrisa oziroma da naj bi ji bila onemogočena vrnitev v RS zaradi odvzema vojaškega stanovanja, v katerem je družina prebivala. Meni, da je tožnica zapustila RS zaradi vojne v RS ob osamosvojitvi, ker se ni počutila varne in moževe prerazporeditve z enoto JLA iz RS v Mostar, saj je tožničin mož tudi po odhodu iz RS kot oficir deloval do upokojitve. Prvostopenjski organ je ugotovil, da v vojaško stanovanje na naslovu A. ni vdrla Teritorialna obramba RS niti jim ni bilo nasilno zaseženo, temveč je takratni MORS speljal povsem zakonit postopek predaje vojaškega stanovanja v obdobju od 1. 11. 1991 do 14. 1. 1992, torej najmanj štiri mesece po odhodu tožnice iz RS. Zato niso točne navedbe tožnice, da se je septembra 1991 želela vrniti v RS, vendar se zaradi odvzema stanovanja ni mogla. Po drugi strani pa se tožnica ni spomnila nobene osebe, ki bi lahko potrdila, da je Teritorialna obramba RS vdrla v stanovanje in jim ga odvzela julija 1991, ko je bila na dopustu, njen mož pa odsoten, zato ni dokazala, da naj bi jim bilo stanovanje zaseženo julija 1991 s strani Teritorialne obrambe.

10Drugostopenjski organ ugotavlja, da je bil tožničin mož s strani JLA iz RS prerazporejen v Mostar, tožnica pa je približno v istem obdobju podala pisno odpoved delovnega razmerja pri takratnem delodajalcu v RS, prepisala otroke v šolo v Republiko Srbijo, torej v času, ko je družina še imela stanovanjsko pravico na naslovu A., prenehanje te pravice pa naj bi bil po tožničinih navedbah glavni razlog, da se julija 1991 po dvotedenskem obisku v Republiki Srbiji naj ne bi mogla vrniti v RS. Njena ravnanja nasprotno kažejo na to, da se je tožnica hotela odseliti iz Republike Slovenije in urediti življenje v Republiki Srbiji, kjer je imela v letu 1992 tudi že službo, njen mož pa vojaško stanovanje v Novem Sadu že leta 1993. Tožnica je RS zapustila julija 1991, več kot pol leta pred 26. 2. 1992, ko so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki v zakonsko določenem roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo RS, izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. RS ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, temveč jo je zapustila prostovoljno, ko je odšla na dopust k svojim staršem v Republiko Srbijo zaradi domnevnih groženj in zaostrovanja razmer v RS in se po končanem dopustu ni vrnila v RS, čeprav bi se lahko. Razlog je bila službena prerazporeditev njenega moža v Mostar, kjer je nadaljeval službo oficirja JLA. Slednje potrjujejo tudi tožničina izjava, da je sama podala odpoved delovnega razmerja v RS, si poiskala službo v Srbiji leta 1992 in s septembrom 1991 tudi prešolala oba otroka v Srbijo. To naj bi storila, ker naj bi ji bilo odvzeto vojaško stanovanje v RS julija 1991 in se ni imela kam vrniti z mladoletnima otrokoma, vendar pa ugotovitve prvostopenjskega organa glede pečatenja vojaških stanovanj na podlagi dokumentacije, ki jo je pridobil z MORS, nasprotujejo trditvam tožnice. Sovražnost in šikaniranje na narodnostni osnovi, kar navaja kot razlog, pa niso upravičeni razlog odhoda iz RS. Drugostopenjski organ je zavrnil ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede zapustitve in predaje vojaškega stanovanja na naslovu A., saj je bilo v postopku ugotovljeno, da do predaje stanovanja ni prišlo julija 1991 temveč v obdobju od 1. 11. 1991 do 14. 1. 1992, zato domnevni zaseg stanovanja ni mogel biti razlog za nezmožnost vrnitve pritožnice v RS. Ker iz dokumentacije MORS izhaja, da jim stanovanje ni bilo zaseženo julija 1991, zaslišanje Č.Č. ne bi vplivalo na odločitev v zadevi.

11Tožnica v tožbi navaja, da pri ponovljenem postopku noben upravni organ ni v celoti upošteval napotkov sodbe Upravnega sodišča I U 162/2015-8 z dne 27. 1. 2016, saj bi morala odločba utemeljiti, zakaj zavrača tožničino prošnjo v skladu s široko razlago četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Moževa analogna zadeva je na Ustavnem sodišču, saj je naslovno sodišče v identični zadevi tožnice tožbi ugodilo, zavrnilo pa tožbo tožničinega moža, ker je sodišče v obeh primerih bistveno drugače odločilo o nekaterih pravno pomembnih vprašanjih in je šlo za bistveno drugačno razlago. Tožnica obe odločbi izpodbija zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je odvzem stanovanja tožnici onemogočil najprej nameravano vrnitev z dopusta še pred izbrisom, nato po izbrisu pa vrnitev takrat. Navaja, da v primeru, če Slovenija ne bi izvedla nezakonitega izbrisa bi kot stalna prebivalka Slovenije kljub odvzemu stanovanja lahko v RS iskala drugo stanovanje, česar zaradi izbrisa ni mogla. Njeno nevrnitev v RS je treba šteti kot posledico nezakonitega izbrisa. Ob sklicevanju na 23. točko obrazložitve sodbe Upravnega sodišča I U 162/2015-8 z dne 27. 1. 2016 navaja, da bi bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba zaslišati pričo Č.Č., saj ni jasno, kako in kdaj je domnevni podnajemnik prišel v to stanovanje, o čemer tožnica in njen mož ne vesta ničesar. Slednji bi lahko povedal, kdaj, od koga in v kakšnem stanju je stanovanje prevzel, iz česar bi se dalo sklepati še na kaj drugega. Nejasno in neugotovljeno je, kdaj naj bi Č.Č. z dovoljenjem tožnice in njenega moža prebival z ženo v stanovanju. Prvostopenjskemu organu pa očita, da ni v odločbi obrazložilo, zakaj zaslišanje navedene priče ni bilo opravljeno, kljub temu da je bila dvakrat vabljena. Prav tako ni jasno, kdaj v obdobju od 1. 11. 1991 do 14. 1. 1992 je bilo stanovanje zapečateno. Toženi stranki očita napačno interpretacijo prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, s tem ko je navedla, da sam izbris iz registra stalnega prebivalstva ni upravičen razlog za odsotnost iz RS, temveč je treba v postopku ugotoviti posledice, ki jih je izbris povzročil in ki so osebo prisilile k zapustitvi RS, v kateri ni mogla več živeti, saj je prav vsak, ki je bil nezakonito izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, z izbrisom izgubil pravice, ki so bile vezane na prijavljeno stalno prebivališče v RS.

12Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, zato je njeno prošnjo zavrnil. V svoji odločbi z dne 29. 5. 2017 se je opredelila do pritožbenih razlogov, ki so enaki tožbenim navedbam, zaradi česar se v izogib ponavljanju do tožbenih navedb ni ponovno opredelila. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

13Tožba ni utemeljena.

14Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica izpodbija odločbo, ki je bila izdana v ponovljenem postopku, po tem ko je bila s sodbo opr. št. I U 162/2015 z dne 27. 1. 2016 predhodna zavrnilna odločitev upravnega organa glede dovoljenja za stalno prebivanje tujcev po ZUSDDD tožnice odpravljena. Sodišče je namreč ob upoštevanju dejanskega stanja ugotovilo, da je tožena stranka zmotno oziroma vsaj preuranjeno in brez podlage sklepala, da se je tožnica prostovoljno odselila iz Slovenije julija 1991 z namenom, da se v Slovenijo ne vrne več, zato bi morala tožena stranka za pravilno in celovito ugotovitev dejanskega stanja glede odhoda iz Slovenije tožnico pozvati, ali lahko predlaga zaslišanje kakšne priče, ki bi izpovedala glede tožničinega namena zgolj začasne zapustitve Slovenije v mesecu juliju 1991. Prav tako tožena stranka pri prvem odločanju ni v zadostni meri ugotavljala okoliščin v zvezi s poskusom vrnitve v Slovenijo pred septembrom 1991, saj tožnice ni zaslišala o tem, kako so izvedeli, da so v stanovanje vdrli, kdo jim je to povedal, ali so se že pripravljali na vrnitev, ko so to izvedeli, ali do teh priprav niti ni prišlo, kar je ključno za oceno, ali je tožnica samo začasno zapustila Slovenijo zaradi napete politične situacije, ali se je že takrat odločila, da se noče vrniti v Slovenijo, in če je imela voljo vrniti se, ali je ta volja obstajala tudi po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Po mnenju sodišča je namreč logično, da če je bilo tožnici stanovanje v času njene odsotnosti med julijem in septembrom 1991 odvzeto, da se zaradi tega ni mogla z otroki nikamor vrniti, da bi hči nadaljevala šolanje, sin pa bi nadaljeval s predšolskim varstvom v vrtcu. V življenjepisu in na zaslišanju je tožnica povedala, da se je hotela vrniti nazaj v Slovenijo, vendar se ni vrnila, ker stanovanja takrat niso več imeli. Tožena stranka tudi ni raziskovala okoliščin, povezanih z zahtevami za vrnitev stanovanja, saj ni presojala, kdaj in preko katerih dejanj je tožnica poskušala pridobiti nazaj stanovanje, medtem ko je tožnica v tožbi navajala, da postopek glede zahtevka za vrnitev stanovanja še vedno traja. Zaradi učinkovitejšega vodenja nadaljnjega postopka je sodišče še pripomnilo, da je ravnanja iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnice.

15ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bila na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

16V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, so na dan 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče in jim je dne 26. 2. 1992 v RS v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. V obravnavanem primeru je sporno, ali je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990.

17V skladu z drugim odstavkom 1.č člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala več kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti za prvih 5 let, če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki; ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

18Po presoji sodišča sta upravna organa pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru pri tožnici ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja, ker za odsotnost, daljšo od enega leta, niso izpolnjeni pogoji upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Upravna organa sta namreč pravilno ugotovila, da je tožnica zapustila RS julija 1991. Tožnica je sicer v življenjepisu navedla, da se je zaradi zaostrenih političnih razmer bala za varnost otrok in lastno varnost, zato je v začetku meseca julija 1991 vzela redni letni dopust in odšla s svojima otrokoma k svojim staršem z namenom vrniti se, kakor hitro bo mogoče, ter da se je želela vrniti septembra 1991, vendar se zaradi prevzema stanovanja s strani MORS ni imela kam vrniti. Slednje je potrdila tožnica tudi s svojo izpovedbo, ki jo je podala na zaslišanju, ki je potekalo v prostorih Veleposlaništva RS v Beogradu dne 19. 6. 2014, vendar je tožnica na zaslišanju dne 6. 7. 2016 dvakrat jasno povedala, da se je hotela vrniti konec julija 1991, ko se ji je iztekel planiran dopust¹, ter da je soprogu povedala, naj sporoči delodajalcu, da se ne bo več vrnila v službo. Glede na to, da se je tožnica po izteku planiranega dopusta konec julija 1991 odločila, da se v službo ne bo več vrnila, sodišče ne dvomi, da se je tožnica konec julija 1991 odločila, da se v RS ne bo vrnila.

19Da se je tožnica odločila zapustiti RS pred izbrisom, pa kažejo tudi okoliščine v zvezi s tožničinimi zaposlitvami. Upravna organa sta namreč pravilno ugotovila, da je tožnica dne 17. 9. 1991 podala predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi in ji je s sklepom prenehalo delovno razmerje 20. 9. 1991 (upravni spis, zap. št. 138 in 139) ter da se je tožnica zaposlila v Republiki Srbiji v začetku leta 1992 (zap. št. 23 in 57). Kot neresnične pa so se v ponovljenem upravnem postopku izkazale navedbe, da se tožnica ni imela kam vrniti, saj je MORS med julijem in septembrom 1991 odvzel stanovanje, v katerem je živela. Tožnica je sicer v prvotnem upravnem postopku izpovedala, da se je jeseni 1991 hotela vrniti nazaj v RS skupaj z otrokoma, vendar se ni vrnila, ker takrat stanovanja niso imeli več. Glede odvzema stanovanja je v prvotnem postopku njene navedbe potrdil tudi njen soprog. Iz dopisov in dokazil MORS je razvidno, da je pristojni organ Jugoslovanske armade pripravil seznam stanovanj stanovanjskega sklada Jugoslovanske armade z dne 18. 10. 1991, ki se prenaša na RS, v katerem je med drugim tudi tožničino stanovanje (zap. št. 150), da je bilo tožničino stanovanje pregledano, ovrednoteno in zapečateno v času od 1. 11. 1991 do 14. 1. 1992 (zap. št. 172 in 179), da MORS ni nasilno vdrlo v stanovanje tožnice, temveč so bili 22. 1. 1992 predani ključi stanovanja komisiji za pregled, pečatenje in prevzem stanovanj v lasti JA, ki je prevzela to stanovanje v imenu MORS (zap. št. 133) in da je bilo stanovanje 12. 2. 1992 prazno in zapečateno (zap. št. 148). Ker najemnega stanovanja, ki ga je tožnica uporabljala, MORS do septembra 1991 ni prevzel, kot je to tožnica v prvotnem upravnem postopku zatrjevala, niso podane objektivne ovire, ki bi ji preprečevale vrnitev. Iz navedenih dokazil MORS je namreč razvidno, da je bilo stanovanje zapečateno šele po 1. 11. 1991 in pred navedenim datumom ni bilo niti prevzeto.

20Sodišče se strinja s presojo o neutemeljenosti navedb v upravnem postopku, da se tožnica ni mogla vrniti v RS, saj postopek vrnitve stanovanja še poteka. Tožnica je izpovedala, da v tistem času ni mogla ničesar urejati v zvezi s takratnim stanovanjskim vprašanjem, ker je bil soprog nosilec stanovanjske pravice in je bil z JLA premeščen v BiH ter da so kasneje zaprosili za povrnitev stanovanjske pravice. Po podatkih v upravnem spisu je tožničin soprog zahtevek za odkup stanovanja prvič vložil šele leta 2011, nato pa je še v letu 2013 zahteval vrnitev stanovanja ali izplačilo odškodnine in leta 2014 je podal ugovor na zavrnitev zahteve za povrnitev stanovanja. Glede na to, da je tožničin soprog podal zahtevo za odkup stanovanja šele 20 let po zapustitvi RS in da je leta 2013 in 2014 podal še eno zahtevo in en ugovor, ni pa se pritožil zoper zavrnitve njegovih zahtev ter ob upoštevanju tožničine izpovedbe, je jasno razvidno, da so bili postopki v zvezi s stanovanjem z različnim zahtevki zaključeni. Iz tožničine izpovedbe pa je razvidno, da stanovanjskega vprašanja po zapustitvi RS niso urejali. Zato domnevni postopek vrnitve stanovanja ne predstavlja takšne ovire, ki bi vplivala na to, da se tožnica ne bi iz navedenega razloga vrnila v RS. Upravna organa sta torej pravilno ugotovila, da tožnica za obdobje po izteku dopusta ni v zadostni meri izkazala aktivnosti za vrnitev in objektivnih ovir, ki so ji onemogočale vrnitev v RS.

21Na podlagi obrazloženega sodišče zaključuje, da je tožnica RS zapustila konec julija 1991 pred njenim izbrisom in da objektivne ovire, ki bi upravičeno lahko vplivale na ravnanje tožnice v zvezi z vrnitvijo v Slovenijo do septembra 1991, niso podane, njena odsotnost pa je trajala več kot eno leto. Navedeno pomeni, da tožničin odhod iz RS pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zato torej tožničina odsotnost ne predstavlja upravičene odsotnosti in posledično tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje. Ker tožnica pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS.

22Neutemeljena je tožbena navedba tožnice, da upravni organ ni v celoti upošteval napotkov sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 162/2015 z dne 27. 1. 2016 (v nadaljevanju: predhodna sodba), saj ni utemeljil, zakaj je po »široki razlagi določila četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD« zavrnil tožničino prošnjo. Sodišče je preverilo, ali sta upravna organa upoštevala napotke iz prehodne sodbe in ugotovilo, da sta upravna organa z namenom ugotovitve dejanskega stanja upoštevala vsa vprašanja, ki so se sodišču porajala v prvem postopku, jih zastavila tožnici, raziskala okoliščine v zvezi s stanovanjem, ki ga je tožnica uporabljala do odhoda iz RS, in na podlagi tako ugotovljenih okoliščin pravilno zaključila, da aktivnosti tožnice za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki bi upravičeno lahko določala ravnanje tožnice do septembra 1991, ni bilo. Upravna organa sta v obrazložitvi odločb upoštevala tudi napotek iz predhodne sodbe, da morata pri odločitvi upoštevati široko razlago določila četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD.

23Ker tožnica po lastni izpovedbi ni razmišljala o najemu drugega stanovanja (zap. št. 155, vpr. št. 4, točka 5), so nerelevantne pavšalne tožbene navedbe, da če Slovenija ne bi izvedla nezakonitega izbrisa, bi tožnica obdržala status stalne prebivalke Slovenije in bi kljub odvzemu vojaškega stanovanja lahko iskala v Sloveniji drugo stanovanje, kar zaradi izbrisa ni mogla, zato je njeno vrnitev v Slovenijo treba šteti za posledico nezakonitega izbrisa.

24Tožnica je navajala, da ni jasno niti ni ugotovljeno, kdaj naj bi domnevni podnajemnik Č.Č. z dovoljenjem zakoncev D.D. prebival v stanovanju, ter kdaj in kako je domnevni podnajemnik prišel v stanovanje. Tožnica je v upravnem postopku zatrjevala, da se v RS ni mogla vrniti, ker ji je MORS stanovanje odvzel, zato zaslišanje Č.Č. ne vpliva na ugotovitev, da MORS stanovanja ni zasegel med julijem in septembrom 1991.

25V zvezi s tožbeno navedbo, da je vložena ustavna pritožba tožničinega soproga, sodišče pojasnjuje, da je bilo o ustavni pritožbi tožničinega soproga že odločeno s sklepom Ustavnega sodišča U-I-186/17-8 in Up-1038/16-14 z dne 11. 5. 2018, ki ustavne pritožbe ni sprejelo.

26Sodišče tožnici le še pojasnjuje, da sodišče sicer lahko tudi na predlog stranke prekine postopek in zahteva presojo skladnosti zakona z Ustavo. Vendar pa tega ni dolžno avtomatično storiti vedno, kadar katera od strank predlaga prekinitev postopka, kar po drugi strani ne pomeni, da sme sodišče, kadar ne soglaša z oceno stranke glede zatrjevane protiustavnosti zakona, to v svoji obrazložitvi povsem prezreti, temveč mora na resne in dovolj obrazložene argumente stranke v zvezi s tem odgovoriti. Enako stališče je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-275/06 z dne 29. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 62/08), iz katere med drugim izhaja, da je sodišče v postopku dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe strank glede domnevne protiustavnosti zakona, ki tvori pravno podlago za odločitev v konkretni zadevi, vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Če namreč sodišče argumente stranke o protiustavnosti zakona sprejme in če tudi samo torej meni, da zakon ni v skladu z Ustavo, je dolžno postopek prekiniti in sprožiti postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Vendar pa v konkretnem primeru sodišče ne more slediti pavšalnim tožbenim navedbam o domnevni neustavni razlagi določbe četrtega odstavka 1. č člena ZUSDDD in tožnici pojasnjuje enako, kot je že večkrat pojasnjevalo v drugih primerljivih zadevah. Na primer v sodbah št. IV U 50/2012 z dne 11. 6. 2013, I U 1377/2014 z dne 5. 11. 2015, I U 1520/2014 z dne 3. 11. 2015 in I U 1613/2014 z dne 2. 12. 2015, in sicer, da je bila novela ZUSDDD-B(4), ki predstavlja pravno podlago za odločitev tudi v obravnavani sporni zadevi, sprejeta prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD pa je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije med drugim določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ti kriteriji po so bili, ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi, predvsem točke B-V in B-VI, v obravnavnem primeru, kot rečeno, upoštevani pravilno.

27Ker je glede na navedeno odločitev upravnih organov po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem postopku (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji sodnega senata, saj tožnica ni predlagala izvedbe takega dokaza, ki bi bil pomemben za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

28Sodišče pojasnjuje, da kadar je med državama podana vzajemnosti, se sodna taksa ne plača.

¹ Na zaslišanju dne 6. 7. 2016 v prostorih Veleposlaništva RS v Beogradu je tožnica na vprašanje koliko dni dopusta je imela odobrenih in kdaj je planirala vrniti se z dopusta odgovorila, da misli, da je imela odobrena dva tedna dopusta in da je planirala vrniti se v RS v drugi polovici julija 1991 (zap. št. 155, vpr. št. 1). Na vprašanje, naj glede na to, da je v življenjepisu napisala, da se je bližal september 1991 in se je hotela vrniti, pojasni, kdaj se je to dogajalo (konec julija, začetek avgusta, konec avgusta), je odgovorila, da konec julija (zap. št. 155, vpr. št. 4, točka 1).