VSC Sodba Cp 374/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I., III. in IV. izreka potrdi.

II. Drugotožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 229,50 EUR.

1S sodbo opr. št. P 184/2014 z dne 12. 5. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Ugotovi se, da sta nepremičnini parc. št. 329/1 k.o. ... (ID ...) in parc. št. 331/2 k.o. ... (ID ...) last tožeče stranke, Republike Slovenije. II. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Ugotovi se, daje darilna pogodba, sklenjena dne 28. 1. 2008 med prvotoženo stranko R. d.o.o., ter drugotoženo stranko M. Š., za nepremičnini parc. št. 329/1 k.o. ... (...) in parc. št. 331/2 k.o. ... (ID...), nična. Prva tožena stranka R. d.o.o., mat. št. ..., ter drugotožena stranka M. Š., EMŠO ..., sta dolžni tožeči stranki, Republiki Sloveniji, izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere dovoljujeta pri nepremičnini parc. št. 329/1 k.o. ... (ID ...) in parc. št. 331/2 k.o. ... (ID ...), vknjižbo lastninske pravice na ime: Republika Slovenija, matična št. ..., do 1/1 (celote), sicer bo to listino nadomestila ta sodba, v 15. dneh pod izvršbo." III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni prvotoženi stranki in stranskima intervenientoma na strani prvotožene stranke nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 1.993,80 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila. IV. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 99,47 EUR.″ Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku, kot to izhaja iz točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje in je ugotovilo, da sta bili sporni nepremičnini v družbeni lastnini pred sklenitvijo darilne pogodbe iz leta 2008 in ker sta le-ti kmetijski zemljišči, je potrebno za odločitev o tem zahtevku uporabiti prvi odstavek 14. člena ZSKZ, po katerem postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se prenesejo na podlagi tega zakona na sklad oziroma na občino tista zemljišča, ki niso postala last Republike Slovenije oziroma občin po ZLPP oziroma po Zakonu o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v uporabljanje in razpolaganje na neodplačen način. Zato je sodišče prve stopnje v skladu z ugotovitvami, da sta bili sporni nepremičnini v družbeni lastnini in da sta bili kmetijski zemljišči zaključilo, da sta v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZSKZ z dnem 11. 3. 1993 postali last Republike Slovenije. RS je postala lastnik ne glede na to, kdo je imel takrat na nepremičninah pravico uporabe. Vknjižba lastninske pravice na teh nepremičninah na podlagi ZLNDL v korist prvotožene stranke je bila nezakonita, predlog za vknjižbo lastninske pravice pa je bil vložen 18. 3. 1999, šele kasneje v letu 2008 pa se je drugotožena stranka na podlagi darilne pogodbe knjižila v zemljiško knjigo kot izključni lastnik z vpisom z dne 17. 4. 2008. Ker pa odsvojitelj, to je prva tožena stranka ni imela lastninske pravice na spornih nepremičninah, tudi ni imela razpolagalne sposobnosti, kar pomeni, da na pridobitelja (drugotožano stranko) ni mogla veljavno prenesti lastninske pravice, saj lastninska pravica Republike Slovenije na teh nepremičninah nikoli ni ugasnila. V zvezi z veljavnostjo vknjižbe pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da drugotoženo stranko načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Drugotoženec je kot bivši direktor prvotožene stranke moral poznati prejšnje stanje teh nepremičnin in že zaradi tega, po presoji sodišča je zagotovo vedel ali pa bi vsaj moral vedeti, da prvotožena stranka ni resnični lastnik teh dveh nepremičnin. Kot zakoniti zastopnik družbe, ki je imela v lasti kmetijska zemljišča, je bil dolžan spremljati pozitivno zakonodajo Republike Slovenije na tem področju. Poleg tega pa je drugotožena stranka nedvomno vedela, da prvotožena stranka nikoli ni bila lastnik spornih nepremičnin. To izhaja iz zakupne pogodbe številka ..., sklenjene med skladom in drugotoženo stranko leta 1995. Sodišče je zato brez dvoma zaključilo, da drugotožena stranka v trenutku pridobitve zemljiškoknjižnega dovolila, niti pred tem, ni bila dobroverna. Drugotožena stranka ni postala lastnik spornih nepremičnin. Lastnik je Republika Slovenija. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da sta nepremičnini parc. št. 329/1 in parc. št. 331/2, obe k. o. ... njena last. Zato je zahtevku kot utemeljenemu ugodilo. Sodišče prve stopnje pa je zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe zavrnilo, ker ni bila tožena prava stranka, kar pa nima vpliva na pravilnost odločitve pod točko I. izreka. Glede na ugoditev tožbenemu zahtevku pod točko I. izreka tožeča stranka niti nima več pravnega interesa za vlaganje nadaljnjih zahtevkov. Sodišče pa je še dodalo, da okoliščine, iz katerih izhaja slaba vera pridobitelja, največkrat utemeljuje tudi ničnost pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičninah. To, da je pridobitelj poznal pravo stanje glede uporabe in pravic na spornih nepremičninah oziroma bi ga moral poznati, zbuja pri sodišču sum, da sta se toženi stranki z darilno pogodbo želeli izogniti prisilnim predpisom o lastninjenju. Glede zavrnitve zahtevka za izdajo z. k. listine pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se od nelastnika ne more zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj lahko ustrezno zemljiškoknjižno listino izstavi zgolj zemljiškoknjižni (vknjiženi) lastnik. Takšen zahtevek je tudi nepotreben, saj je lastninska pravica nastala originarno. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2Zoper obsodilni del, vsebovan v točki I. izreka ter zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vsebovan v točki III. in IV. izreka sodbe podaja pritožbo drugotožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov. Mnenja je, da je bil zahtevek tožeče stranke nerazumljiv in nesklepčen. To pa zaradi dejstva, ker je sodišče pod točko I. izreka ugotovilo lastninsko pravico, pod točko II. izreka pa ni ugotovilo ničnosti darilne pogodbe. Oba zahtevka sta med sabo prepletena in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo lastninsko pravico, na drugi strani pa zavrnilo zahtevek za ničnost darilne pogodbe, je takšna odločitev med sabo protislovna in oba zahtevka drug drugega med sabo izključujeta, saj ugotovitev lastninske pravice na tožečo stranko, ki ni posebej opredeljen z datumom kdaj in kako, za sabo potegne tudi druge pravice, ki izvirajo iz te nepremičnine. Nato navaja, da sta prvotožena in tudi drugotožena stranka v svojih vlogah obširno opisali status in položaj nepremičnin oziroma lastninski status teh nepremičnin, zlasti pa njuno lastninjenje, saj je nesporno, da sta ti parceli bili vknjiženi v zemljiško knjigo na prvotoženo stranko in da ne gre za nobeno družbeno lastnino, temveč da gre za lastninjenje po ZLPP in da v tem primeru ne pride v poštev določilo o tem, da nepremičnina oziroma kmetijska zemljišča v družbeni lasti, ki niso lastninjena, postanejo last Republike Slovenije. Obe zemljišči sta bili olastninjeni in zato je bil tudi možen vpis v zemljiško knjigo na prvotoženo stranko. Ta pogodba je ostala v veljavi. Vse to je bilo določeno v darilni pogodbi, ki je po mnenju sodišča še vedno v veljavi in ker je pogodba v veljavi, je s tem tudi sodišče priznalo lastninsko pravico prvotoženi stranki in tudi drugotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri in nepravilno podalo vero sklenjeni pogodbi in jo v zadnjem delu obrazložitve sodbe tudi opisuje, jo izpodbija na nek način zaradi nezakonitosti, nedobre vere in da je v nasprotju z moralnim predpisom glede na funkcijo in položaj obdarjenca, ki jo je imel predhodno v podjetju pri prvotoženi stranki. Tako je tudi iz tega razloga sodba sama s sabo v nasprotju. Mnenja je, da bi sodišče prve stopnje skladno z materialnim pravom moralo zahtevke reševati po vrsti in bi najprej moralo odločati o vprašanju izpodbojnosti darilne pogodbe in šele nato o vprašanju lastninjenja in v kolikor darilna pogodba ne bi bila izpodbita ali ugotovljena njena ničnost, kar se je tudi zgodilo, bi bilo vprašanje lastninjenja nepomembno. Lastninska pravica na teh nepremičninah je bila že opredeljena in se je nato prenesla z darilno pogodbo na drugotoženca, pogodba je bila overovljena, prenos lastninske pravice in hasnovanje in koriščenje nepremičnin je bil izvršen. Ugotovitveni del bi se lahko nanašal le na prvotoženo stranko, ne pa tudi na drugotoženo stranko, ki je pridobitelj teh nepremičnin. Sodišče je tudi prezrlo pravice in interese stranskih intervenientov. Sodišče se ni opredelilo do statusa in veljavnosti darilne pogodbe in je zato odločitev neprimerna in nesklepčna. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je darilna pogodba veljavna, potem tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko ne more obstati in obveljati in se pri tem sklicuje na določbo 440. člena OZ, ki določa, da prodaja ali odtujitev tuje stvari pogodbenika veže in da odtujitev tuje stvari, v kolikor bi sodišče ugotovilo, da je dejansko bila tožeča stranka lastnik nepremičnin, sama po sebi ne pomeni in ni razlog za ničnost, sploh ob dejstvu, da je ugotoviti, da darovana nepremičnina ni takšno darilo, katere pravni posel bi bil nedopusten tudi iz kakršnegakoli drugega razloga in zato je v tem primeru darilna pogodba veljavna. Sodišče je tako ugotovilo, da je tožeča stranka uspela samo v relaciji do drugotožene stranke, medtem ko v relaciji do prvotožene stranke ni uspela. Mnenja je tudi, da sodišče prve stopnje ni poznalo okoliščin sklepanja darilne pogodbe in se zato ne more govoriti o nemoralnosti oziroma o nedobrovernosti. Očitati obdarjencu nedobrovernost v tem postopku je prav tako skregano s spisovno dokumentacijo, veljavno zakonodajo, kakor tudi z logiko. Prvotožena stranka je s temi zemljišči zemljiškoknjižno razpolagala in tudi spremenila njihovo kulturo in sicer iz njive in travnika v park. To pa pomeni, da ne gre za kmetijska zemljišča in ker je bila darilna pogodba sklenjena po izvedbi spremembe namembnosti zemljišča iz kmetijskega v park, in je tudi to razlog za nezakonitost odločitve sodišča prve stopnje. Drugotožena stranka je v tem postopku največ izgubila in sicer ji je bila odvzeta lastninska pravica pridobljena na podlagi pravnega posla, ki je še vedno pravno veljaven. Sodišče bi zato moralo zavrniti tudi zahtevek pod točko I., saj je odločilo po napačnem vrstnem redu. Zato predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se vrne zadeva v ponovno obravnavo, podredno pa, da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek pod točko I. zavrne v celoti, posledično pa se spremeni tudi v točki III. in IV. izreka. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe. V odgovoru pa navaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bil tožbeni zahtevek nerazumljiv in nesklepčen, kerj naj bi tožeča stranka zahtevala, tako ugotovitev lastninske pravice, kot tudi ugotovitev ničnosti pogodbe. Navedeni pritožbeni razlog po mnenju tožeče stranke ni podan. Sodišče v sodbi navede, da dejstvo, da je tožeča stranka z eno tožbo zajela obe stranki, še ne pomeni, da ima proti obema enake zahtevke, kar tudi ne pomeni, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Bistveno je, da je za vse zahtevke predpisan istovrsten postopek in stvarno pristojno isto sodišče, kar v obravnavanem postopku je, zato ne more biti govora o nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Tožeča stranka meni, da tudi pritožbeni razlog v delu, ko pritožba navaja, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer bi moralo upoštevati ZLPP in lastninjene predmetnih nepremičnin po tem zakonu, pritožbeno ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je izčrpno in argumentirano, podkrepljeno z navedbami listinskih dokazov ugotavljalo dejansko stanje v obravnavani zadevi in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta bili sporni nepremičnini od leta 1971 dalje v družbeni lastnini, kar je podkrepilo z navedbo listinskih dokazov in da podjetje R1, na katerega naj bi bili sporni nepremičnini preneseni kot stvarni vložek, na teh nepremičninah ni pridobilo lastninske pravice, marveč zgolj pravico uporabe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vprašanja, da so sporne nepremičnine kmetijsko zemljišče in so zato po 14. členu ZSKZ postale last Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta bili obravnavani nepremičnini v družbeni lastnini in sta bili kmetijski zemljiški, ter sta tako na podlagi 14. člena ZSKZ postali last Republike Slovenije. Razlogi v sodbi so tako prepričljivi in se dajo preizkusiti, zato so pritožbene navedbe neutemeljene. Drugotožena stranka nadalje v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče sklop materialnih vprašanj reševati po vrstnem redu in sicer najprej vprašanje izpodbojnosti darilne pogodbe in šele nato vprašanje lastninjena oziroma v kolikor darilna pogodba ne bi bila izpodbita ali ugotovljena njena ničnost, bi bilo vprašanje lastninjenja nepomembno. Tožeča stranka se s takšnimi naziranji drugotožene stranke ne strinja in je mnenja, da je sodišče v pravilnem vrstnem redu reševalo materialna in tudi procesna vprašanja. Sodišče je ugotovilo, da sta bili nepremičnini v družbeni lastnini in sta bili kmetijski zemljišči ter sta v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZSKZ z dnem 11. 3. 1993 postali last Republike Slovenije. Republika Slovenija je tako postala takrat lastnik nepremičnin ne glede na to, da je bila kasneje sklenjena darilna pogodba. V kolikor je sodišče ugotovilo originarno pridobitev lastninske pravice tožeče stranke tudi po letu 1993, po tem sama veljavnost darilne pogodbe v razmerje do tožeče stranke niti ni pomembna in je stvar notranjega razmerja med strankama darilne pogodbe in ne tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilni, časovno obravnavalo lastninjenje spornih nepremičnin in sicer vse od nastanka družbene lastnine na predmetnih nepremičninah, kot tudi kasneje lastninjenje nepremičnin, do vpisa lastninske pravice na drugotoženo stranko in njeno nedobrovernosti, zaradi katere ni postala lastnik nepremičnin. Sodišče je po mnenju tožeče stranke zelo jasno, obrazloženo in detajlno navedlo spreminjanje statusa in lastništva na predmetnih nepremičninah, vse od leta 1971 do danes in vse to utemeljilo z navedbami zakonskih podlag in z listinskimi dokazi. Tožeča stranka se ne strinja z navedbami drugotožene stranke, da je sodišče z zavrnitvijo iz procesnih razlogov zahtevka za ugotovitve ničnosti, izvršilo na nek način nacionalizacijo zemljišča, ki naj bi ga z veljavnim pravnim poslom dobila drugotožena stranka. Tožeča stranka dodaja, da je drugotožena stranka tista, ki je želela zemljišča, ki so v lasti tožeče stranke, s pravnim poslom pridobiti v zasebno last. Sodišče je prepričljivo ugotovilo, da je bila drugotožena stranka nedobroverna, saj je bila drugotožena stranka direktor prvotožene stranke od 20. 12. 1989 do 19. 10. 1998, kar pomeni, da je drugotožena stranka, kot strokovnjak opravljala delo v času od prehoda nepremičnin iz družbene lastnine v zasebno lastnino, in se je spoznala na zakonodajo iz tega področja, poleg navedenega je morala in mogla vedeti, da je na spornih nepremičninah bila vpisana družbena lastnina. Tudi iz zakupne pogodbe iz leta 1995 izhaja, da so nepremičnine last Republike Slovenije. Drugotožena stranka je torej tista, ki je želela z izvedbo pravnega posla ″olastniniti″ nepremičnine in ne tožeča stranka z vloženo tožbo oziroma posledično sodišče s sodbo. Glede na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka v zvezi z nedobrovernostjo drugotožene stranke, je tako sodišče tudi prepričljivo in argumentirano odločilo, da drugotožena stranka ni postala dobroverni lastniški posestnik. Zato predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe drugotožene stranke, da je bila tožba tožeče stranke nesklepčna, ker je s tožbo pod točko I. zahtevala ugotovitev lastninske pravice, pod točko II. pa ugotovitev ničnosti darilne pogodbe in da se oba zahtevka med sabo prepletata, sta pa drug od drugega odvisna, ker ničnost pogodbe vzpostavlja prvotno stanje kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe, medtem, ko z ugotovitvijo lastninske pravice ni dokončno opredeljeno, kaj to predstavlja glede na relaciji in vknjižbi drugih stvarnih pravice, med katere spadata tudi zastavni pravici, ki sta bili izbrisani na teh nepremičninah z darilno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno, tožbo tožeče stranke obravnavalo kot sklepčno in je na podlagi trditev iz tožbe in na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov odločalo o vseh zahtevkih tožeče stranke, kakor jih je ta postavila. Zahtevki se med sabo materialno pravno in procesno pravno ne prepletajo. Ničnost darilne pogodbe naj bi po tožbenih trditvah vzpostavila lastninsko pravico v prvotno stanje, to je v stanje katerega je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da je Republika Slovenija kot tožeča stranka že z dnem 11. 3. 1993 na originarni predobitni način pridobila lastninsko pravico na obeh nepremičninah in tako kasneje sklenjeni pravni posli, pri katerih kot dejanska lastnica ni bila udeležena, nimajo pravnega učinka na pridobitev oziroma izgubo njene lastninske pravice na obeh nepremičninah. Menjava lastninske pravice, ki se je kasneje zgodila zaradi nepravilnega lastninjenja obeh nepremičnin, ki bi morali "ex lege", torej po 14. členu ZSKZ postati last RS in preiti na sklad zemljišč, ni bila zakonita, zato je zahtevku pod točko I. izreka sodbe, sodišče prve stopnje pravilno ugodilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prenos na podlagi določb ZLPP ni bil pravilen in zakonit, saj sta bili sporni nepremičnini od leta 1991 dalje v družbeni lastnini. Imeli sta status kmetijskih zemljišč in šele kasneje je prvotožena stranka sporni nepremičnini lastninila po 3. členu ZLNDL, kar pa ni bila prava materialno pravna podlaga. Zgolj z vplačilom stvarnega vložka v premoženje prvotožene stranke, se družbena lastnina ni preoblikovala v zasebno in navzlic temu, da sta bili sporni zemljišči v R1 vloženi kot stvarni vložek, to podjetje, na njih ni pridobilo lastninske pravice, marveč zgolj pravico uporabe. Zato kasnejša razpolaganja, ki so se odvijala mimo prave lastnice niso vplivala na njen lastninskopravni položaj. Glede izgube ″pravic stranskih intervenientov″ pa sodišče druge stopnje dodaja, da gre za notranje, medsebojno razmerje med strankami darilne pogodbe iz leta 2008 in pritožba drugotožene stranke ne more nadomestiti prave pogodbene volje teh strank o bremen prostem razpolaganju, in ki pritožbe kot stranska intervenienta na sodbo sodišča prve stopnje tudi nista podala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da dejstvo, da je tožeča stranka z eno tožbo zajela obe toženi stranki in na nek način tudi stranska intervenienta, še ne pomeni, da ima proti obema enake zahtevke in zato to tudi ne ne pomeni, da bi bila takšna tožbena zahtevka nesklepčna. Sklepčnost tožbe je opredeljena v prvem odstavku 318. člena ZPP in tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je iz tožbenih navedb tožeče stranke izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu in da so predloženi dokazi utemeljevali sklepčnost tožbenega zahtevka¹. Tako pritožba v tem delu, ko očita nesklepčnost tožbe in pa, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbe ZLPP o lastninjenju predmetnih nepremičnin, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izčrpno, argumentirano ter podkrepljeno z navedbami in listinskimi dokazi, ugotovilo dejansko stanje. V obravnavani zadevi je na tako ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo.

6Pritožbene trditve o tem, da sta bili parceli vknjiženi v zemljiško knjigo na prvotoženo stranko in da zato ni šlo za družbeno lastnino, temveč zgolj za lastninjenje po ZLPP in da zato v tem primeru ne pride v poštev določilo o tem, da nepremičnine oziroma tista zemljišča v družbeni lastnini niso lastninjena in po stanju last sklada, ker je bilo zemljišče lastninjeno, pritožbeno niso utemeljene. Prvotožena stranka je sicer res dejansko razpolagala s temi zemljišči na podlagi darilne pogodbe, glede katere neveljavnosti je sodišče prve stopnje iz formalnih razlogov tožbeni zahtevek zavrnilo, vendar pa je v nadaljevanju kot predhodno vprašanje glede ugotavljanja dobrovernosti drugotožene stranke ugotovilo, da na podlagi tega pravnega posla ta tožena stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice tudi iz razloga nedobrovernosti. Sodišče prve stopnje je dodatno obrazložilo nedobrovernost drugtoženca kot bivšega direktorja prvotožene stranke, ki pa je bil direktor te stranke v času, ko je dejansko prišlo do nezakonitega lastninjenja teh dveh nepremičnin in je sodišče prve stopnje tudi na podlagi tega ugotovilo, da drugotoženec ni bil v dobri veri. Tako dejstvo, da sodišče prve stopnje ni zaradi formalnih razlogov odločalo o usodi darilne pogodbe, ne pomeni tega, da je na podlagi te darilne pogodbe drugotoženec pravno veljavno pridobil lastninsko pravico na obeh nepremičninah. Te nepremičnine je namreč na izvirni pridobitni način pridobila tožeča stranka na podlagi zakona in sicer že na presečni datum 11. 3. 1993 in zato kasnejša razpolaganja s tema dvema nepremičninama, brez soglasja pravega lastnika, nimajo pravnega učinka na izgubo lastninske pravice Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje se je pravilno in obširno opredelilo do statusa obeh nepremičnin in je ugotovilo, da kasnejše spremembe namembnosti nepremičnin ne morejo vplivati na originarni pridobitni način tožeče stranke v letu 1993. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili obe nepremičnini družbena lstnina, s tem sta bili v lasti vseh in vsakogar in je bila ta lastninska pravica pridobljena s sredstvi vseh in vsakogar in bi z neodplačno odsvojitvijo, kot sta jo dejansko izvedli toženi stranki in tudi je nastala škoda na račun družbe oz. države. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da Republika Slovenija od nelastnika ni mogla zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, saj lahko ustrezno zemljiškoknjižno listino izstavi zgolj zemljiškoknjižni lastnik. V konkretnem primeru pa je šlo za nastanek lastninske pravice na originaren način in je zato bila tudi listina za vknjižbo njene lastninske pravice nepotrebna.

7Sodišče prve stopnje ni odločilo, da je darilna pogodba v veljavi in naj bi s tem priznalo lastninsko pravico prvotoženi stranki in drugotoženi stranki, ker je ta pravni posel kot oblika in način pridobitve lastninske pravice ostal v veljavi, saj je sodišče prve stopnje ta dva tožbena zahtevka zavrnilo iz procesnih razlogov, na drugi strani pa je pravilno ugotovilo, da je lastninska pravica dejansko na strani tožeče stranke že od leta 1993, zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da se tako ugotovitveni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice nanaša samo na drugotoženo stranko in ne na prvo toženo stranko. Takšna pridobitev lastninske pravice na originaren način namreč učinkuje zoper vsakogar.

8Sodba sodišča prve stopnje tudi ni sama s sabo v protislovju, kot to neutemeljeno navaja v pritožbi drugotožena stranka, saj je sodišče prve stopnje kot že obrazloženo zgoraj, pomen vsebine darilne pogodbe in razloga za njeno sklenitev presojalo v smeri nedobrovernosti pridobitelja lastninske pravice in je to vprašanje obravnavalo v zvezi z vprašanjem ali je drugotoženec kot pridobitelj lahko postal lastnik na podlagi te pogodbe in je ugotovilo, da temu ni tako, kajti drugotoženec kot pridobitelj ob izročitvi in prevzemu zemljiškoknjižnega dovolila ni bil dobroveren, ker je vedel, da odsvojitelj ni zemljiškoknjižni lastnik in ni bil resnični lastnik, in zato drugotoženo stranka načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in opisalo okoliščine v katerih je drugotožena stranka, po presoji sodišča zagotovo vedela ali pa bi vsaj morala vedeti, da prvotožena stranka ni resnični lastnik obeh nepremičnin. Okoliščine sklenitve darilne pogodbe je tako sodišče prve stopnje presojalo glede vprašanja dobrovernosti pridobitelja, to je drugotožene stranke, ki je kot direktor prvotožene stranke poznal materialnopravno nepravilno stanje vpisa v zemljiško knjigo in bi moral kot zakoniti zastopnik družbe, prenesti kmetijska zemljišča na Republiko Slovenijo oz. na sklad. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je drugotožena stranka nedvomno vedela, da prvotožena stranka nikoli ni bila lastnik spornih zemljišč, saj to izhaja tudi z zakupne pogodbe št. ..., sklenjene med skladom in drugotoženo stranko leta 1995, saj v tej pogodbi piše, da sta zakupljeni nepremičnini last Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je tako pravilno materialno pravno ugotovilo, da drugotožena stranka ni postala lastnik spornih nepremičnin na podlagi te darilne pogodbe, ker je bila lastnik Republika Slovenija, ki pa ni bila pogodbena stranka te darilne pogodbe in tudi iz tega razloga ta darilna pogodba ne učinkuje na izgubo njene lastninske pravice in na prehod lastninske pravice na drugotoženo stranko.

9Drugotožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje sklop materialnih vprašanj reševati po vrstnem redu in sicer najprej vprašanje izpodbojnosti darilne pogodbe in šele nato vprašanje lastninjenja oz. v kolikor darilna pogodba ne bi bila izpodbita ali ugotovljena njena ničnost, bi bilo vprašanje lastninjenja nepomembno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta bili predmetni nepremičnini v družbeni lastnini in da sta bili kmetijski zemljišči, ter sta v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZSK z dnem 11. 3. 1993 postali last Republike Slovenije in je tako Republika Slovenija postala lastnik nepremičnin ne glede na to, da je bila kasneje sklenjena darilna pogodba, zato sama veljavnost darilne pogodbe v razmerju do tožeče stranke niti ni pomembna in je stvar notranjega razmerja med strankama darilne pogodbe in ne tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zahtevka med sabo nista povezana in da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico leta 1993, torej v času pred sklenitvijo darilne pogodbe in je zato sodišče prve stopnje pravilno tudi, zemljiškoknjižno zgodovinsko odgovorilo na zastavljena vprašanja v zvezi z nepravilnostjo kasnejših vknjižb po letu 1993, ko je dejansko na podlagi samega zakona lastninska pravica na obeh nepremičninah s tem datumom 11. 3. 1993 prešla na Republiko Slovenijo.

10Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je v tem primeru največ izgubila drugotožena stranka in da ji je bila odvzeta lastninska pravica, katero je pridobila na podlagi pravnega posla, ki je še vedno pravno veljaven. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta tožena stranka ne bi smela pridobiti lastninske pravice, sodišče druge stopnje pa še pripominja, da je ta tožena stranka pridobila lastninsko pravico na neodplačen način, torej brez protidajatve, to nepremičnino je določno obdobje tudi brezplačno hasnovala kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar ni postala njena lastnica na podlagi darilne pogodbe, to je na podlagi tega pravnega posla, ker je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico že pred sklenitvijo tega pravnega posla na originaren način. Vrstni red postavitve tožbenih zahtevkov zato na samo pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva kajti, kot se je tekom postopka izkazalo, zahtevki med sabo niso neposredno povezani in je z ugoditvijo prvotnemu zahtevku, ki je postavljen na podlagi zakona, bilo posredno odločeno tudi o ostalih dveh zahtevkih, da torej na podlagi darilne pogodbe drugotožena stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice ne glede na to, da je bil zahtevek tožeče stranke v tej zvezi iz procesnopravnih razlogov zavrnjen.

11Glede na obrazloženo se izkaže pritožba drugotožene stranke za neutemeljeno in jo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točki I. izreka ter posledično tudi v točki III. in IV. izreka, ki se nanašata na pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba in tudi ne tiste, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Tožena stranka je sicer priglasila svoje pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije te pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo in sicer 375 odvetniških točk in 2 % administrativnih stroškov, kar ob vrednosti odvetniške točke znaša 229,50 EUR. Te pritožbene stroške mora drugotožena stranka povrniti tožeči stranki na način, kot je to razvidno iz točke II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

¹ Tako tudi sodba VS RS II Ips 812/2006 z dne 7. 5. 2009 in podobne.