VSM Sodba I Cp 533/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka toženi stranki naložilo plačilo zneska 740,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2019 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 103,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2019 dalje do plačila. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 261,32 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je s tožečo stranko želela sporazumno razjasniti nastale okoliščine, vendar z njene strani ni dobila nobenega odgovora, sodišče pa ni upoštevalo dejstva, in sicer elektronskega sporočila glede ustnega dogovora o plačilu stroškov s strani družbe P. d.o.o., kjer je jasno navedla, da se zavezuje k plačilu vseh nastalih stroškov. Pri prevzemu dolga je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da se upnik s spremembo dolžnika strinja. Predpogoj strinjanja je, da je o spremembi obveščen. Sodišče pa je zaključilo, da je potrebno uporabiti inštitut prevzema izpolnitve, saj predhodno ni prišlo do inštituta prevzema dolga s potrebnimi aktivnostmi, s čemer se tožena stranka ne strinja. V obravnavani zadevi je bil vzpostavljen poslovni odnos med P. d.o.o. in odvetniška pisarna G. Predlaga, da se tožbeni zahtevek zavrne saj se je za plačilo zavezala družba P. d.o.o. in bi morala biti naslovljena kot plačnik, pri čemer tožeča stranka temu sploh ni oporekala.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka odgovarja na pritožbene navedbe in se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Skladno z določilom prvega odstavka 458. člena ZPP se sodba v postopkih majhne vrednosti lahko izpodbija zgolj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP).

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožečo stranko dne 29. 6. 2018 pooblastila za zastopanje v izvršilni zadevi, ki se je potem nadaljevala v pravdnem postopku v katerem je tožeča stranka tudi vložila prvo pripravljalno vlogo. Med strankami je bilo dogovorjeno plačilo po opravljenih storitvah. Tožeča stranka je toženi stranki izstavila račun št. 416/2019, tožena stranka pa je pooblastilo odpovedala. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da tožena stranka dokaznega bremena iz katerega bi izhajalo, da se je stroške namesto nje zavezala poravnati družba P. d.o.o. in da je tožeča stranka v takšen način plačila privolila, ni dokazala. Glede slednjega namreč ni predložila nobenega dokaza niti predlagala izvedbo dokaza kot na primer svojega zaslišanja in zaslišanja odvetnika K. Tožeča stranka pa je te navedbe izrecno zavrnila. Tožeča stranka je bila nadalje seznanjena s strani družbe P. d.o.o., da so pripravljeni poravnati storitve tožene stranke, vendar kot zaključuje sodišče prve stopnje za tožečo stranko slednje ne more imeti nobenih posledic, saj tekom postopka ni bilo dokazano, da bi tožeča stranka v to izrecno privolila. Molk tožeče stranke pa v danem primeru ne more šteti za privolitev v prevzem izpolnitve.

7Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 434. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) - prevzem izpolnitve v zvezi s petim odstavkom 427. člena OZ, saj tožeča stranka ni privolila v prevzem dolga.

8Zmotno meni pritožba, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti določbo tretjega in petega odstavka 30. člena OZ, saj se slednji nanaša na stalo poslovno zvezo glede določenega blaga ali storitve, toženec pa ni niti zatrjeval, da je med strankama bilo sklenjenih večje število poslov, v katerih je bil dogovorjen takšen način poslovanja, torej plačilo storitev s strani družbe P. d.o.o., zato o stalni poslovni praksi ni mogoče govoriti, s tem pa v poštev ne pride uporaba 30. člena OZ, kot zmotno meni pritožba. Notranje razmerje med toženo stranko in družbo P. d.o.o. na slednje ne vpliva.

9V predmetnem postopku je relevantno, da tožeča stranka soglasja k prevzemu dolga ni podala, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je v predmetnem postopku potrebno uporabiti materialnopravne določbe o prevzemu izpolnitve in ne o prevzemu dolga pravilen.

10Glede na obrazloženo, ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravne določbe in ni storilo kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo odgovorila na vsa relevantna dejstva iz pritožbe, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 250 točk za odgovor na redno pravno pravno sredstvo v skladu s tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), 2 % materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT in 22 % DDV na odvetniško storitev, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 186,66 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.