VSL Sodba II Cp 1755/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica mora toženki v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 465 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 19.950,00 EUR skupaj z zahtevanimi obrestmi iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jo tožnica utrpela, ko je bila kot komitentka navzoča v poslovalnici tožene stranke v času njenega ropa.

2Zoper sodbo se je iz vseh predvidenih razlogov pritožila tožnica in predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo, da gre pri bančništvu za nevarno dejavnost, saj zaradi rokovanja z večjimi vsotami gotovine predstavlja večjo dovzetnost za rope in posledično povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Na nevarnost poslovanja dodatno kaže tudi navedba v dokumentu »Ocena varovanja in varnostnih tveganj v Banki.« z dne 20. 6. 2006 (v nadaljevanju: Ocena tveganj), kjer je zapisano, da se poslovalnica X. nahaja na kriminalitetno izpostavljenem območju ..., česar sodišče ni ustrezno upoštevalo pri presoji, ali gre za nevarno dejavnost. Prav ta okoliščina situaciji prevoza gotovine in bančnega poslovanja varnostno gledano bliža eno k drugi. Pri tem se sklicuje na stališče pritožbenega sodišča v zadevi II Cp 699/2010. Ne strinja se, da že zato, ker se k uporabi bančnih storitev spodbuja prav vse starostne skupine, tudi otroke, to pomeni, da je v družbi sprejeto stališče, da poslovanje z bankami ne predstavlja nevarne dejavnosti. Tudi k različnim športnim dejavnostim se spodbuja vse starostne skupine, vendar so določene športne dejavnosti nevarne. Prereka, da je dejansko stanje v tej zadevi bolj primerljivo z zadevo II Ips 2174/2010 z dne 14. 7. 2011, v kateri je bilo obravnavano vprašanje, ali je nočni receptor v hotelu izpostavljen večji nevarnosti zaradi hrambe denarja. Nadaljuje, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke. Kljub temu da se poslovalnica nahaja na kriminalitetno izpostavljenem področju, tožena stranka ni zagotovila več od priporočenega minimalnega standarda in varnostne ukrepe ni prilagodila ogroženosti konkretne poslovalnice. Posledično tožena stranka ni ravnala v skladu s pravnim standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka. Obenem opozarja na pozitiven preventiven vpliv prisotnosti varnostnika, kar izpostavlja tudi izvedensko mnenje, ki bi lahko odvrnil potencialne roparje. Nadalje je z ukrepi po škodnem dogodku (menjava vrat, stalna prisotnost varnostnika) tožena stranka priznala neustrezno varnostno opremljenost svoje poslovalnice in svojo malomarnost, ker tega ni storila že prej. Klub prenovi v letu 2015 ni mogoče pritrditi stališču, da je poslovalnica sedaj varna, saj se je 5. 1. 2018 znova zgodil rop. Dodaja, da je sodišče nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, z ozirom na nasprotja med prvotnim mnenjem in dopolnitvami. Glede na povezanost zaslišanih prič A. A. in B. B. s toženo stranko, je pomanjkljiva dokazna ocena o verodostojnosti njunih izpovedb. Navsezadnje še izpostavi, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožena stranka ni vzpostavila niti enega nadstandardnega ukrepa, ki bi lahko v konkretnem ukrepu preprečil rop in s tem povzročitev škode toženki.

3Toženka je na pritožbo obrazloženo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni storilo relevantnih napak pri vodenju postopka, pravilno in v zadostni meri (obsežno) je ugotovilo sporna (med temi tudi vsa) pravno pomembna dejstva, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6Premalo poudarjeno nesporno izhodišče te zadeve je, da je tožnici nepremoženjsko škodo, ki jo uveljavlja od toženke, povzročil neznani oborožen ropar bančne poslovalnice.

7Pritožnica neutemeljeno vztraja, da toženka (zanj) odgovarja objektivno, ker naj bi bilo bančništvo nevarna dejavnost. Sodna praksa odškodninskega področja oži doseg objektivne odgovornosti po 149. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) predvsem na dejavnosti, ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

8Temu v oporo govorijo tudi primerjalni argumenti; za oceno, ali je neka dejavnost nevarna, se praviloma zahteva kumulativno (redkeje alternativno) izpolnjevanje cele vrste kriterijev. Pregled evropskih ureditev in praks pokaže, da je objektivna odgovornost (poleg odgovornosti za proizvode z napako po Direktivi 85/374) v veliki večini držav pridržana za velike in težko ali pa neobvladljive rizike, kot so zračni, železniški in cestni promet, nevarne (zlasti jedrske) energije; napeljave in postaje, lov in za okolje škodljive substance.¹ Načela evropskega odškodninskega prava v 2. odst. čl. 5:101 za opredelitev, da je dejavnost nadpovprečno nevarna, zahtevajo, da je riziko predvidljiv in zelo velik kljub temu, da se pri upravljanju ravna z vso potrebno skrbnostjo ter da pri tem ne gre za vsakdanjo, običajno dejavnost (ali uporabo stvari).² Komentatorji sicer opozarjajo, da so zahteve za izpolnjevanje vseh teh kriterijev v praksi sodišč posameznih držav različne.³

9A na dlani je, da udeleženci bančnega poslovanja niso izpostavljeni povečani nevarnosti nastanka (nepremoženjske) škode, in da nevarnost (možnost) prisostvovati ropu banke ni bistveno večja od te nevarnosti pri drugih storitvenih dejavnostih, kot muzeji, trgovine, bencinske črpalke itd., ali nevarnosti, da nekdo kot naključni posameznik postane žrtev takega ali podobnega kaznivega dejanja. Preprosto povedano: obisk bančne poslovalnice je vsakdanja dejavnost, ki z vidik rizika, da si po naključju žrtev ropa, ni nič bolj nevarna od obiska trgovine, pošte, muzeja ali bencinske črpalke.⁴

10Že prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da je neutemeljeno tožničino sklicevanje na sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča v zadevi II Cp 699/2010, na katerem pritožba gradi analogijo med slabo varovanim prevozom večjih količin gotovine v okviru poštnih storitev in bančnim poslovanjem. V tisti zadevi namreč sploh ni bilo zavzeto stališče, da gre pri transportu gotovine za nevarno dejavnost, kot skuša prikazati pritožba, pač pa se prvostopenjsko sodišče do tega ni opredelilo. Šlo je tudi za razveljavitveni sklep in zadeva ni postala pravnomočna. Ne glede na to pa je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno pojasnilo, da slabo varovan prevoz gotovine tudi sicer ni primerljiv z dejavnostjo bančnega poslovanja s komitenti.

11Prvostopenjsko sodišče je dalje pravilno presodilo tudi, da tožena stranka v nobenem pogledu ni ravnala nedopustno (protipravno), saj je v skladu s pričakovano skrbnostjo varnostno opremila zadevno poslovalnico, obenem je pravilno zaključilo, da navkljub sprejetim ustreznim varnostnim ukrepom ropa ni bilo mogoče preprečiti. Zato je pravilen zaključek, da toženka ne odgovarja niti po temeljnem krivdnem principu.

12Glede tega je treba popraviti izhodišče, ki si ga je postavilo sodišče prve stopnje (v tč. 15 na str. 12), da bi toženka tožnici odškodninsko odgovarjala za nematerialno škodo, pretrpljeno zaradi ropa, če bi tožnica dokazala toženkino pomanjkljivo varovanje, saj naj bi bil rop adekvatna posledica opustitve ustreznega varovanja. Varnostni standardi banke, s katerimi se je sodišče prve stopnje izdatno ukvarjalo (vprašanje odprtosti blagajniškega pulta, sistem blagajne, odpiranja vrat v poslovalnico, varnostnikov v poslovalnici), nimajo nobene zveze z večjo ali manjšo možnostjo oboroženega ropa oz. ne vplivajo na njegovo povečano verjetnost. Pritožbeno sodišče sicer sprejema dejanske ugotovitve, da so bili vsi ti standardi ustrezno spoštovani, vendar tudi če ne bi bili, tožnica ni ustrezno pojasnila (trdila, še manj pa dokazala), da bi ravno opustitev njihovega izvajanja privedla do oboroženega ropa poslovalnice oz. k njemu prispevala.

13Konkretno ne drži niti očitek, da prvostopenjsko sodišče pri presoji ni ustrezno upoštevalo, da se poslovalnica nahaja na kriminalitetno izpostavljenem področju ... Do vseh tovrstnih očitkov se je prvostopenjsko sodišče obsežno opredelilo (40. - 54. točka obrazložitve). Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da tožnica ni utemeljila, da je za prav konkretno poslovalnico povečana možnost ropa. Temu ne pritrjuje niti dejstvo, da je bila poslovalnica v petih letih dvakrat tarča ropa. Iz podatkov, ki jih je predložila tožnica sama (priloga A12), izhaja, da so nekatere poslovalnice tudi po večkrat letno tarče ropa. Pritožbenih tez pa ne podpira niti Ocena tveganj z dne 20. 6. 2006, na katero se tožnica sklicuje. Iz tega poročila izhaja zgolj, da se poslovalnica nahaja v ožjem mestnem jedru, kjer se praviloma zgodi več kaznivih dejanj. Napadena poslovalnica je zato v enaki meri (bolj) izpostavljena kriminalu kot denimo trgovine, bencinske črpalke, pošte, itd. na območju X.

14Po splošnem naziranju gre sicer pritrditi pritožbi, da bi prisotnost varnostnika v določenih primerih lahko imela preventiven vpliv (denimo manjši ekscesi neoboroženih obiskovalcev), pa tudi, da ima lahko navzočnost varnostnika pomirjevalen učinek na komitente banke. Vendar pa ni mogoče podpreti tožničinega stališča, da bi lahko varnostnik odvrnil z dolgocevnim orožjem („Kalašnikov“) oborožena roparja v njuni nameri, da oropata poslovalnico. S pomočjo izvedenca za varnostna vprašanja je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da bi to kvečjemu lahko storila številna ekipa varnostnikov, kar pa bi bilo nesorazmerno zahtevati, da bi toženka zagotovila. Nenazadnje takšen zaključek potrjujejo tudi dejstva, ki jih navaja tožnica sama, in sicer, da je bila konkretna poslovalnica oropana tudi v letu 2018, kljub temu da je po škodnem dogodku zagotovila stalno prisotnost varnostnika.

15Pritožba zgolj pavšalno navaja, da je prvostopno sodišče nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, saj konkretno ne pojasni, kje bi moralo biti bolj kritično do dela izvedenca. Ravno tako je neutemeljeno in znova posplošeno pritožbeno stališče, da je pomanjkljiva dokazna ocena glede verodostojnosti prič A. A. in B. B. Do navedenega se je prvostopenjsko sodišče argumentirano in v izdatni meri opredelilo v 9. točki izpodbijane sodbe.

16Pravilna je torej ocena, da tožnica ni dokazala, da bi banka storila kaj nedopustnega, protipravnega, da bi torej opustila kaj, kar bi bila bodisi po predpisih bodisi po splošnem razumevanju o obvladovanju rizikov njene dejavnosti dolžna storiti, pa ni. Dodatno in brez zadržkov je treba reči, da bi se na podlagi vseh ugotovitev banka tudi zlahka ekskulpirala. Ni namreč mogoče reči, da je bila kriva, ker je bila tarča oboroženega ropa, pri katerem je nepremoženjsko škodo utrpela tožnica, ki je bil kot komitentka po naključju ravno tedaj v njeni poslovalnici (ni sporno, da je rop trajal eno minuto in 28 sekund).

17Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), ki znašajo 465 EUR in predstavljajo nagrado v višini 625 točk, kar znaša 375 EUR, materialne stroške 7,5 EUR ter 22 % davek na oboje, kar znaša 82,5 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo toženki od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Koch B. A., Koziol H., Unification of Tort Law: Strict Liability, European Center of Tort and Insurance Law, Kluwer International, 2002.
² Principles of European Tort Law (PETL): „An activity is abnormally dangerous if it creates forseable and highly significant risk of damage even when all due care is exercised in its mamagenet and it is not a matter of common usage.“ Slovenski prevod: Dejavnost je povečano nevarna, če a) ustvarja predvidljivo in veliko nevarnost škode, tudi če se pri njenem opravljanju uporabi vso dolžno skrbnost in b) ni splošna praksa. Nevarnost škode je lahko velika glede na resnost ali verjetnost škode.
³ Nekatere ureditve (Švica, Turčija) ali predlogi reform (Francija) še posebej govorijo o resni, torej večji, hujši škodi (serious harm), ki lahko prizadene hkrati več oškodovancev. Büyüksagis, Erdem and Van Boom, Willem H., Strict Liability in Contemporary European Codification: Torn between Objects, Activities, and Their Risks (April 29, 2013). Georgetown Journal of International Law, Vol. 44, No. 2, 2013. dostopno na SSRN: http://ssrn.com/abstract=2257859
⁴ Morda bi bila presoja drugačna, če bi šlo za vprašanje izpostavljenosti povečanemu tveganju uslužbencev, ki delajo na bančni blagajni. Le tu bi bila smiselna primerjava z zadevo VS RS II Ips 2174/2010 (izpostavljenost nočnega receptorja).