VSL Sodba II Cp 1434/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe v tč. 2 primarnega in podrednega tožbenega zahtevka ustavilo postopek za plačilo zneska 73.767,23 EUR. Z delno sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta notarski zapis SV 214/08 z dne 27. 2. 2008 in kreditna pogodba št. ... z dne 27. 2. 2008 nična in na ugotovitev, da je neveljavna vknjižba hipoteke pod ID ... pri nepremičnini parc. št. 00 k.o. ..., parcela 00 (ID ...), ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr.št. SV 214/08 z dne 27.2.2008, za zavarovanje denarne terjatve glavnice v znesku 247.500,00 CHF z obrestmi 6 mesečni LIBOR + 1,55% letno in zapadlostjo glavnice 29. 2. 2038, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in da naj se izbriše. Sklenilo je še, da se odločitev o podrednem tožbenem zahtevku in stroških postopka pridrži za končno odločbo.

2Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku (o tem ni bilo odločano), podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijani odločitvi očita, da je v popolnem nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča ter višjih sodišč in sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU). Šteje, da je za sojenje v obravnavanem primeru ključen odgovor sodišča na vprašanje, kakšne konkretne informacije je tožnik prejel pred sklenitvijo pogodbe in kako je lahko razumel konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, ki je nujno povezano z drugimi pogodbenimi pogoji oziroma samim kontekstom, naravo, kompleksnostjo in vsebino konkretnega kreditnega razmerja, kar posamično gledano, skupaj in v medsebojni soodvisnosti predstavlja osnovo, ki omogoča, da potrošnik lahko oceni ekonomske posledice, ki iz sklenjenega posla zanj izhajajo. Gre za t.i. zahtevo po preglednosti iz člena 4/2 Direktive 93/13, ki se nanašajo na zadostnost informacij, ki morajo biti zagotovljene potrošnikom. Tožniku so bile informacije predstavljene pomanjkljivo in zavajajoče. Opozarja tudi na Smernice Evropske komisije o uporabi direktive o nedovoljenih pogojih iz julija 2019. Navaja, da pogodbeni pogoj o posojilu izraženem v tuji valuti, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, predstavlja bistveno obveznost, ki pogodbo opredeljuje in se zato nanaša na „glavni predmet pogodbe“ v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive. V Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) ta odstavek 4. člena Direktive, ki iz presoje poštenosti izvzema glavni predmet pogodbe, ni bil prenesen, kar pomeni, da slovensko pravo omogoča tudi presojo poštenosti glavnega predmeta pogodbe in pogodbene cene, čeprav sta jasna in razumljiva. To izhaja tudi iz izjave Vlade RS z dne 25. 4. 2008, s katero je sporočila Evropski komisiji razloge glede nepopolnega prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive v slovenski pravni red. To pomeni, da je bilo napačno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki izhaja iz premise, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Sodišče prve stopnje je nepoštenost pogodbenega pogoja presojalo zgolj v povezavi z njegovo jasnostjo in razumljivostjo. Z vprašanjem presoje nedobrovernosti toženke ter znatnega neravnotežja se sploh ni ukvarjalo. Opozarja tudi na stališče SEU, da nacionalno pravo ne sme potrošnikom preprečiti sklicevanja na ničnost pogodbe na podlagi 6. člena Direktive v primerih, ko je nadaljnji obstoj pogodbe po odpravi nedovoljenega pogodbenega pogoja pravno nemogoč in bi bil nadaljnji obstoj pogodbe v nasprotju z interesi potrošnika.

V okviru presoje nedovoljenosti pogoja mora sodišče presoditi možnost nespoštovanja zahteve dobre vere s strani banke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pogodbenimi strankami. Presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja pa se skladno s sodno prakso presoja v treh postavkah. Najprej se presodi izpolnitev pojasnilne dolžnosti banke. Sodišče mora preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi skupne stroške svojega kredita. Pri oceni zahteve dobre vere je treba izhajati iz moči pogajalske pozicije pogodbenih strank. Zahtevo dobre vere prodajalec izpolni, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, tako da bi bilo razumno pričakovati, da bi potrošnik sprejel takšen pogoj v okviru posamičnih pogajanj. Okoliščine ob sklenitvi pogodbe morajo vključevati vse okoliščine, ki so bile znane ali ki bi lahko bile znane banki in bi lahko vplivale na prihodnje izvajanje pogodbe. Primer takih okoliščin je tveganje nihanja menjalnega tečaja, ki je neločljivo povezano s sklenitvijo posojila v tuji valuti in ki lahko nastane le med izpolnjevanjem pogodbe, pri tem pa je ključnega pomena, če je banka ta tveganja in informacije poznala ali bi jih lahko poznala, pa jih potrošniku ni razkrila. Neravnotežje med pogodbenima strankama je vidno v obliki neinformiranega prevzema celotnega tečajnega tveganja. Obstoj neravnotežja ne pomeni nujno, da mora imeti pogoj znaten ekonomski učinek glede na vrednost transakcije, kot je poudarila Evropska komisija v Smernicah.

V nadaljevanju pritožbe citira stališča iz omenjenih smernic Evropske komisije o uporabi Direktive o nedovoljenih pogojih. Ne drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da so se kreditne pogodbe sklepale izključno kot posledica zahtev povpraševanja strank. Ker je toženka oba kredita (v CHF in EUR) predstavljala vsaj enakovredno, so potrošniki pričakovali, da gre za enako tvegana kredita. Svetovalka toženke A. A. mu je kredit v CHF predstavljala kot ugodnejši in kot varen. Zmoten je zaključek, da je bistveno, da je stranka končno odločitev sprejela sama na podlagi njej pomembnih parametrov. Bistveno je, kakšne informacije je potrošnik glede obsega valutnega tveganja ter ekonomskih posledic prejel, ne pa dejstvo, da je bila končna odločitev na njem. Poudarja, da je bilo vodstvo bank seznanjeno s tveganjem, pri tem pa ni bistveno, kaj je banka vedela, ampak kaj bi kot strokovnjak morala vedeti. Ne zatrjuje, da je bila s tveganjem seznanjena tudi bančna svetovalka. Iz zaslišanj bančnih svetovalcev izhaja, da o dejstvih, ki so bila nujna za sprejem poučene in preudarne odločitve o najemu kredita, kreditojemalcev niso seznanjali. Pri možnosti konverzije kredita v drugo valuto ima kreditojemalec zgolj predlagalno pravico, pa še to potem, ko je škoda že narejena.

Pojasnilna dolžnost banke je povezana z njenim vedenjem v času sklenitve pogodbe. Sodišče je neutemeljeno odvzelo dokazno vrednost Poročilu o finančni stabilnosti B. B. iz leta 2005 ter njenim opozorilom iz leta 2006 in 2007. Iz teh izhaja, da se je toženka zavedala tveganosti in posledic takšnih kreditov za potrošnike ter apreciacije CHF. Ni pomembno, ali je tožnik videl letak, pomembno je, da se je vsebina na njem skladala s poslovno politiko banke in določeno vsebino trženja. Potrošnik zgolj na podlagi izjave o prevzemu valutnega tveganja, brez prejetih dodatnih informacij in brez prejetih izračunov vpliva spremembe tečaja, ni zmožen oceniti znatnih ekonomskih posledic takšnega pogoja na njegovo finančno zmožnost. Iz tega postopka ne more biti sporno, da tožnik takšnih informacij ni prejel. Toženka ni prevzela nikakršnega valutnega tveganja, kar pomeni, da je bila pogodba aleatorna zgolj za tožnika. Sodišče prve stopnje je sprejelo zaključek, da banke niso mogle z gotovostjo napovedati gibanja tečaja švicarskega franka, ker se je izognilo presoji dokumentov, ki jih je izdala B. B. Poročilo o finančni stabilnosti B. B. iz junija 2005 vsebuje zapis, da je za komitente bank lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je CHF trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo. Če bi povprečni potrošnik takšen dokument prebral, je logično in razumno predvidevati, da nikoli ne bi sklenil kreditne pogodbe, kot je obravnavana. Ključno za vprašanje presoje slabovernosti znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih tako ni, ali je tožena stranka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki ga je tožeča stranka prevzela, dolgoročno ne bo realiziralo v njeno korist, da je torej verjetnost zanjo negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja. Toženka je vedela oziroma bi morala in mogla vedeti že pred sklenitvijo pogodbe, da bo tečaj CHF v prihodnje naraščal in dolgoročno pridobival na vrednosti v razmerju do slovenske domače valute, kar bo neposredno vplivalo na nesorazmerno in povečano skupno kreditno obveznost tožeče stranke. Zmotno je stališče, da bi valutno tveganje v obratni situaciji nosila toženka. Glede na sodbo sodišča EU C-186/16 bi moral biti posojilojemalec jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in da mora banka navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posla v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Iz obravnavane zadeve izhaja, da tožnik takšnih informacij s strani toženke ni prejel.

Pod „sklepno“ navaja, da je jasno, da so banke ravnale skrajno nemoralno, ko laičnih kreditojemalcev niso seznanjale s tveganji takšnih kreditov, čeprav so vedele, kakšna so tveganja in kakšni so obeti glede prihodnjega gibanja tečajev. Slabovernost banke je v tem, da se je zavedala obstoja zelo visokega realnega tveganja za potrošnike, pa je kljub temu opustila pojasnilno dolžnost na način, da je zamolčala ključne informacije, ki jih je poznala in bi vplivale na nagib potrošnikov glede odločitve o sklenitvi takšnega kredita. Sodišče tudi ni zavzelo stališča o posebnosti deviznega kredita v povezavi z njegovo dolgoročnostjo ter specifično valuto CHF, ki velja za valuto varnega zatočišča z naraščajočim trendom gibanja. Logično je stališče Igorja Vukasinoviča iz Pravne prakse št. 6/2015, da banka zahtevano jasnost in razumljivost valutne klavzule zagotovi le s tem, da že v predpogodbeni fazi potrošniku predloži več simulacij prihodnjega gibanja njegovega mesečnega obroka glede na več različnih variant mogočih premikov deviznega tečaja. Meni, da bi bilo pojasnilni dolžnosti toženke kot banke zadoščeno samo v primeru, če bi bili kreditojemalci seznanjeni, da so tveganja povsem neomejena s kvantitativnega vidika in da je tudi verjetno, da se bodo ta tveganja realizirala glede na dejstvo tedanje velike volatilnosti CHF in da za komitente bank izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je bil CHF tedaj na relativno nizkih ravneh in da bi bilo glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo, kot je banke opozarjala BS. Zaključuje, da je izpodbijana delna sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, hkrati pa obstaja nasprotje med dejstvi in med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in med samimi temi listinami, sodba pa se opira tudi na dejstva, ki sploh niso del trditvene podlage tožeče stranke. Dejansko stanje je bilo zato nepravilno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je neutemeljen očitek, da je prvostopenjsko sodišče napačno upoštevalo sodno prakso SEU in nacionalnih sodišča. Smernice Evropske komisije glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS vključujejo tiste ključne elemente evropskega prava, ki so že upoštevani v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS. Tudi niso zakonodajni dokument in sodišča nanje niso vezana kot tudi jne na izjavo Vlade RS. Sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 32/2019 glede pričakovanj do povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika in na več sodb Višjega sodišča v Ljubljani, v katerih je bilo v enakih primerih kreditnih pogodb toženke, zavzeto stališče, da v času sklenitve teh pogodb ni ravnala v slabi veri. Poudarja še, da je dokazni postopek pokazal, da zaradi svojih obveznosti v skladu z zakonom o bančništvu, ni mogla imeti nobenih zaslužkov iz naslova tečajnih razlik.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanske podlage izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 27. 2. 2008 s toženko sklenil kreditno pogodbo, po kateri mu je odobrila kredit v znesku 247.500,00 CHF z obrestno mero 6-mesečni CHF LIBOR in 1,55 % fiksnega pribitka letno, tožnik pa se ga je obvezal vrniti v 360-ih mesečnih anuitetah po 1.217,55 CHF. Terjatev toženke iz navedene kreditne pogodbe je bila zavarovana s hipoteko na nepremičnini zastaviteljice C. C.

6Po tožnikovem stališču je navedena kreditna pogodba nična, vknjižena hipoteka pa neveljavna. Toženki je očital, da mu pri sklepanju pogodbe ni razkrila vseh ključnih podatkov, ki so pomembni za varovanje položaja potrošnika. Izkoristila je okoliščine, da ni bil sam sposoben razumeti pomena tveganj, povezanih z najemom kredita v CHF; izkoristila njegovo nezadostno izkušenost in vnaprej vedela, da je riziko posla na njem ter izkoristila njegovo potrebo, da pridobi kredit za adaptacijo stanovanja in poplačilo kreditov. Navedel je, da sklenjeni posel nima dopustne podlage in nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava, še posebej načelu enakopravnosti udeležencev, vestnosti in poštenja in omejitvam pogodbene svobode. Pogodba je tudi oderuška.

7Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre v obravnavanem primeru za pravi devizni kredit, da ima sporna pogodba dopustno podlago, kot je v enaki zadevi presodilo že Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 201/2017, da je bila s sklenitvijo kredita v tuji valuti tožnikova obveznost odvisna od gibanja tečaja tuje valute, kar kaže na aleatorno naravo kreditne pogodbe, da je zato neutemeljen očitek, da je takšna pogodba že ob sklenitvi za toženko predstavljala dobiček, za tožnika pa izgubo. Zaključilo je še, da tožnik ni izkazal ne subjektivnih ne objektivnih elementov oderuštva. Da bi bilo med dajatvami ene in druge stranke že ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje, ni izkazano, prav tako ne, da bi toženka izkoristila stisko, težko premoženjsko stanje, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost tožnika.

8Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je za rešitev spornega razmerja ključen odgovor sodišča na vprašanje, kakšne konkretne informacije je tožnik prejel pred sklenitvijo pogodbe in kako je lahko razumel konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute. Gre za pomembno vprašanje v mozaiku rešitve zadeve, vendar ne ključno. Ključen je odgovor na vprašanje, ali je pogodbeni pogoj iz obravnavane kreditne pogodbe, ki določa izpolnitev obveznosti kreditojemalca v tuji valuti nedovoljen oziroma nepošten, ker ni pregleden, ker je v nasprotju z zahtevo dobrovernosti in je povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

9Izpostavljene elemente, katerih obstoj vodi v ničnost pogodbe, je prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo ob uporabi določb Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), evropske Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), ki jo je prenesel v pravni red Republike Slovenije Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-C, Uradni list RS, št. 126/2007)¹, ob uporabi odločb Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS². Tej je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, zato je neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z njo.

10Za presojo spornih vprašanj so bila v času sklenitve sporne kreditne pogodbe v določbah ZPotK bistvene določbe prvega odstavka 6. člena ZPotK, ki določa, da mora biti potrošnik seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe, 9. točke prvega odstavka 7. člena ZPotK, po kateri mora pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, pisna pogodba vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski plačil. V določbah ZVPot je treba izpostaviti določbo prvega odstavka 23. člena, po kateri podjetje³ ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Navedene določbe naše zakonodaje pa je treba razlagati na podlagi namena oziroma zahtev Direktive 93/13. Sistem varstva potrošnika, uveden z navedeno direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti.⁴ Enakopravnost v položajih naj se vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo.

11Po prvem odstavku 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 3. člena Direktive se šteje pogodbeni pogoj za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. Glavni predmet pogodbe, ki je med strankama posamično dogovorjen, je iz presoje nepoštenosti izvzet, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive).

12Iz navedenih določb izhaja, da je presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13 presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se zato najprej postavi vprašanje - ali je sporni pogodbeni pogoj pogoj o glavnem predmetu pogodbe, - če je odgovor pritrdilen, se postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti (preglednosti oziroma transparentnosti), - če se ugotovi da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, - če pa se ugotovi, da ni jasen in razumljiv, se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost.

13Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pogodbeni pogoj, vsebovan v pogodbi o posojilu v CHF, ki ga je treba vrniti v isti tuji valuti, pogoj o glavnem predmetu pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja, zato ga je treba podvreči testu jasnosti in razumljivosti.⁵ V nadaljevanju je ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno in zadostno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe o posojilu v tuji valuti in izpolnitvi v enaki valuti. Zadostno je bil poučen o valutnih tveganjih oziroma možnosti zvišanja njegove pogodbene obveznosti v evrih. Sklenilo je torej, da je bila pojasnilna dolžnost korektno opravljena, zato nadaljnja presoja nepoštenosti pogoja o glavnem predmetu pogodbe ne bi bila potrebna. Vendar je presodilo tudi to. Zaključilo je, da toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere in da v času sklepanja pogodbe ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

14Glede na takšno postopanje sodišča in njegov zaključek je neutemeljen pritožbeni očitek o neuporabi Smernic glede razlage in uporabe Direktive 93/13 (2019/C 323/04) in Prilog II Smernic, iz katerih po tožnikovih trditvah izhaja, da slovensko pravo omogoča presojo tudi poštenosti glavnega predmeta pogodbe (preizkus po 3. členu Direktive), čeprav je jasen in razumljiv. Od odgovora na vprašanje, ali je pogodbeni pogoj o glavnem predmetu obveznosti izvzet iz presoje nepoštenosti, če je v jasnem ali razumljivem jeziku, je odvisno zgolj to, kakšna bo vloga testa transparentnosti (jasnosti in razumljivosti) v postopku preizkusa nepoštenosti. Če je izvzet iz presoje, je treba presoditi njegovo transparentnost zato, da bi se ugotovilo, ali se bo sploh izvedel test nepoštenosti tega pogodbenega pogoja. Če se ugotovi, da je pogodbena določba transparentna, je test nepoštenosti izključen. Če pa pogodbeni pogoj o glavnem predmetu obveznosti ni izvzet iz presoje nepoštenosti, se test nepoštenosti izvede neposredno upoštevajoč določbe 3. člena Direktive 93/13 in se v okviru tega testa presodi tudi okoliščina njegove transparentnosti. Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbene določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku.⁶ Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (drugi odstavek 4. člena Direktive) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.⁷

15Kot je bilo navedeno je prvostopenjsko sodišče presodilo, da sporni pogodbeni pogoj ni nedovoljen oziroma nepošten, saj ustreza zahtevam transparentnosti, dobre vere in uravnoteženosti. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče nepoštenost pogodbenega pogoja presojalo zgolj v povezavi z njegovo jasnostjo in razumljivostjo, z vprašanjem presoje nedobrovernosti toženke ter znatnega ravnotežja pa da se ni ukvarjalo (glej obrazložitev od tč. 21 dalje).

16Tožnikova pritožba nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeča stranka ustrezno obveščena o tveganjih najetja kredita in odplačevanja anuitet v tuji valuti. Navaja, da ga banka v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ni ustrezno opozorila na tveganja, povezana z okoliščino, da je kredit dan v CHF, torej v tuji valuti, in da je zaradi spremembe tečaja CHF v primerjavi z domačo valuto (EUR) povzročila, da je njegova izpolnitev drugačna od tiste, ki jo je pričakoval.

17Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev) izhajalo iz meril, ki jih je v omenjenih odločbah postavilo Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju razlage Direktive 93/13, ki izhaja iz sodbe SEU C–186/16⁸. Ta je določila merila za razlago relevantnih določb omenjene direktive v primeru pogodbenega pogoja, ki ga vsebuje pogodba o posojilu v tuji valuti CHF, z obveznostjo njegove vrnitve v isti tuji valuti, torej pogoja, kakršen je vsebovan tudi v obravnavani pogodbi. Tako je treba v vsakem primeru presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti.⁹

18Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka dokazala svoje ugovorne navedbe, da je tožniku enakovredno predstavila kredite, ki so bili del njene takratne ponudbe, da mu je ustrezno predstavila tveganja najetja kredita v tuji valuti, da ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe, da se je tožnik odločil za kredit v CHF zaradi ugodnosti pri obrestni meri in da je bil zato pripravljen prevzeti valutno tveganje. Takšen zaključek izhaja iz obširne dokazne presoje prvostopenjskega sodišča v tč. 30 do 50 obrazložitve izpodbijane delne sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.¹⁰ Izpostavlja pa tožnikovo izjavo o prevzemu valutnega tveganja, ki jo je podal ob sklenitvi kreditne pogodbe, v kateri je potrdil, da je seznanjen z valutnim tveganjem najema kredita v CHF, da sprejema tveganje iz naslova gibanja ter spremembe tečaja tuje valute in izjavil, da mu je bil kredit odobren na lastno željo oziroma zahtevo. Zaslišan pa je tožnik navedel, da mu je bilo pomembno, da je obrok nižji, da se mu je zdelo logično, da se tečaj spreminja, nelogično je bilo le, da je bil takšen „skok“. Prvostopenjsko sodišče je ob tem poudarilo, da je od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Drugačno stališče je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen. Posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se v skladu s prvim odstavkom 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu.¹¹

19Pravilno in v skladu z omenjeno sodno prakso je tudi stališče sodišča prve stopnje (tč. 37 obrazložitve) glede tožnikove trditve, da bi morala biti pojasnilna dolžnost opravljena z izdelavo simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje. Takšna zahteva bi bila pretirana. Kot izhaja iz sodbe II Ips 195/2018 Vrhovnega sodišča RS, taka zahteva ne izhaja iz domače zakonodaje, veljavne v času sklenitve spornih pogodb, niti iz omenjene sodbe SEU C-186/16 ali iz priporočila CERS/2011/1, na katerega se SEU sklicuje. Bistvo sodbe je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju formalnih zahtev (natančnega načina in oblike) informiranja. Hkrati pa je Vrhovno sodišče opozorilo tudi na tveganje prevelike zasičenosti potrošnika z informacijami in možnost manipulacije z njimi (na primer s špekulativnimi napovedmi morebitnega gibanja tečaja v korist kreditojemalcev), kar je v izpodbijani sodbi povzelo tudi prvostopenjsko sodišče.

20Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je tožnik več let (devet) odplačeval sporni kredit in ni zahteval njegove konverzije v evrskega, kljub temu, da je bil opozorjen na izpostavljenost valutnemu tveganju tekom trajanja pogodbe, ko je postalo razmerje med CHF in EUR zanj manj ugodno (2011) in mu je toženka ponudila zamenjavo valute. Pravilno je zaključilo, da je pač upal, da do večjih sprememb tečaja v njegovo škodo ne bo prišlo.

21Bistveni del pritožbe je usmerjen v kritiko tistega dela izpodbijane odločitve, v katerem se presoja vprašanje, ali je bila toženka pri opravi pojasnilne dolžnosti dobroverna oziroma ali jo je opravila pošteno. Vztraja, da je toženka že v času sklenitve sporne kreditne pogodbe vedela, da je tveganje, do katerega je kasneje prišlo, realno in pričakovano, zato je ravnala v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

22Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Da je tako, izhaja iz okoliščin obravnavanega primera, v katerem je neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe (zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja¹²).

23Razlogi za neravnotežje oziroma obe omenjeni predpostavki nepoštenosti morajo neodvisno od tega, kdaj se je neravnotežje pokazalo, obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe. Po interpretaciji SEU je za presojo predpostavk nepoštenosti/nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13 odločilno, ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe tečaja in tedaj obstoječimi okoliščinami, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe.¹³ Če je bila banka informirana o takšnih rizikih oziroma če je za njih vedela, pa o tem ni obvestila potrošnika oziroma bi lahko bila (takrat) glede na svojo strokovnost in znanje o tem informirana, pa se o tem ni niti sama informirala, je bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna.¹⁴ Če je bila banka informirana o takšnih tveganjih, je obstajalo neravnotežje v informiranosti pogodbenih strank. V tem primeru bi bilo treba šteti pogodbeni pogoj o plačilu mesečnih obrokov v tuji valuti za nepoštenega oziroma nedovoljenega. SEU ni izpostavilo nobenih posebnih kriterijev, po katerih bi lahko sodišče članice presojalo, kdaj je banka ravnala nevestno. Gotovo pa je, da se upošteva, ali je banka ravnala s povečano skrbnostjo, kakršna se zahteva za to vrsto posla (skrbnost dobrega strokovnjaka).¹⁵

24Če na strani banke ne obstaja takšno nevestno ravnanje, se ne bi moglo šteti, da v trenutku sklepanja pogodbe obstoji neravnotežje v pravicah in obveznostih na škodo potrošnika samo zato, ker se je tekom izvrševanja pogodbe spremenil devizni tečaj. Pogodbeni pogoj se zato ne bi mogel šteti za nepošten. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.

25Glede na navedeno se torej kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je banka v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU, in ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe deviznega tečaja na podlagi tedaj obstoječih okoliščin, ki so kasneje vplivale na spremembo deviznega tečaja na škodo potrošnika. Pri tem je treba še poudariti, da je treba v okviru presoje nedovoljenosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja ločeno izvesti test nedobrovernosti in test neravnotežja, ki sta ločeni predpostavki, ki morata biti kumulativno izpolnjeni, da se lahko pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega.

26Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je toženka pošteno opravila svojo pojasnilno dolžnost oziroma da je bila ob sklepanju sporne kreditne pogodbe dobroverna, obširno utemeljilo v obrazložitvi svoje odločbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek njene pomanjkljivosti, češ da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz omenjene sodne prakse izhaja stališče, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja – vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2008.¹⁶ Od toženke torej ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da pravilno napoveduje monetarno politiko tuje nacionalne banke. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv. Ni razumno od banke zahtevati, da potrošniku zagotovi druge informacije kot tiste, ki jih pozna ali bi jih objektivno morala poznati ob sklenitvi pogodbe.

27Tožnik v pritožbi vztraja, da je bilo tožnikom zamolčano, da se napoveduje negativno gibanje tečaja valutnega para EUR/CHF v škodo EUR, kar naj bi izhajalo iz pisnih sporočil B. B. poslovnim bankam v letu 2006 in 2007. Iz dopisa iz leta 2006 izhaja opozorilo, da mora biti informiranje strank celovito, da morajo biti banke še posebej skrbne pri informiranju potrošnika glede vseh tveganj, ki jih produkti prinašajo. Iz dopisa 2007 pa izhaja opozorilo na upočasnitev gospodarske rasti in na možnost zniževanja tečajev vrednostnih papirjev in nepremičnin. Opozarja se banke na tveganja sprememb tečajev in na dobre prakse pri vsakodnevnem poslovanju s komitenti. BS je izražala pričakovanje, da banke komitentu prednostno predstavijo svojo ponudbo produktov v evrih ter na tej osnovi izračunajo kreditno sposobnost komitenta, za komitenta, ki želi skleniti kreditno pogodbo v tuji valuti, pa ocenijo kreditno sposobnost upoštevajoč manj ugodne pogoje najemanja enakega posojila v EUR. Gre torej za splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki so izhajala že iz ZVPot in ZVPotK ter iz načela vestnosti in poštenja. Ta opozorila BS poslovnim bankam je treba gledati v luči ciljev in nalog, ki jih ima na podlagi Zakona o Banki Slovenije (ZBS-1).¹⁷ Tudi Poročilo BS o finančni stabilnosti nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje tožnik. Ta dokument vsebuje le splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju.¹⁸ Glede strokovnih člankov, ki jih je predložil tožnik in grafov gibanja, pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da toženka je oziroma bi lahko vedela za bodoče gibanje tečaja EUR : CHF.

28Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik. Obravnavani pogodbeni pogoj zato ni nepošten oziroma nedopusten in kreditna pogodba ni nična (prvi odstavek 3. člena Direktive, prvi odstavek 24. člena ZVPot).¹⁹

29Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je bilo tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pa pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30V skladu z 164. členom v zvezi z 165. členom ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za poznejšo sodbo.

¹ Z navedeno novelo ZVPot Direktiva 93/13 ni bila v celoti prenesena v naš pravni red. To se je zgodilo z naslednjo novelo Ur. l. 86/2009. V času sklenitve kreditne pogodbe v tej zadevi zahteve Direktive 93/13 torej še niso bile v celoti prenesene v naš pravni red, vendar pa je treba tudi naše pravo razlagati v skladu s cilji te direktive in presoditi nepoštenost pogodbenih določb, ki ne ustrezajo njenim zahtevam.
² Gre predvsem za odločbe II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019.
³ Po tretjem odstavku 1. člena ZVPoT se šteje za podjetje pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost.
⁴ Sodba SEU C-618/10, točka 39.
⁵ Tak zaključek vsebuje tudi zaključek, da ga ni mogoče šteti za posamično dogovorjeni pogoj. V zadevi C–186/16 (Andricius in drugi proti Banca Romaneasca) je SEU zelo jasno in izrecno štelo, da je pogodbeni pogoj obveznosti plačila anuitet kredita v tuji valuti pogoj o glavnem predmetu pogodbe. Pri kreditnih pogodbah v tuji valuti pogoj izpolnitve v tuji valuti predstavlja bistveno dajatev, ki tudi bistveno opredeljuje pogodbo, zato gre za glavni predmet pogodbe.
⁶ Direktiva 93/13 državam članicam nalaga, naj določijo mehanizem, s katerim zagotovijo, da se lahko vsak pogodbeni pogoj, ki ni posamično dogovorjen, preizkusi z namenom, da se ugotovi njegova morebitna nepoštenost. V tem okviru mora nacionalno sodišče na podlagi meril, navedenih v členih 3(1) in 5 Direktive 93/13, ugotoviti, ali tak pogoj ob upoštevanju okoliščin, kakršne so v obravnavanem primeru, ustreza zahtevam dobre vere, uravnoteženosti in transparentnosti, ki jih določa ta direktiva (C-26/13, Kasler in Kaslerne Rabai proti OTP Jelzalogbank Zrt, tč.40)
⁷ Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (posebej II Ips 201/2017 in II Ips 195/2018) izhaja, da je glavni predmet pogodbe lahko predmet presoje nepoštenosti (nedovoljenosti) le, če je nejasen in nerazumljiv in da bi šlo v nasprotnem primeru za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank. Izjava Vlade RS z dne 25.4.2008, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik, s katero naj bi Evropski komisiji sporočila razloge glede nepopolnega prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive v slovenski pravni red, je bila pred novelo ZVPot Ur.l. 86/2009, ki je v pravni red RS Direktivo 93/13 prenesla v celoti.
⁸ Zadeva Andricius in drugi proti Banca Romaneasca – navedena zadeva je nadaljevanje tolmačenja Direktive 93/13/EGS v zadevi C – 126/13 (zadeva: Käsler).
⁹ Točke 44 do 51 sodbe C-186/16.
¹⁰ Po oceni VS RS navedene dejanske ugotovitve zadoščajo za zaključek o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti (II Ips 195/2018).
¹¹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 32/2019, tč. 29.
¹² Zaradi znižanja tečaja EUR v primerjavi s CHF so se kreditne obveznosti tožnikov, preračunano v EUR, povečale.
¹³ Tatjana Josipović, Zašita potrošača od nepoštenih ugovornih odredbi, str. 926: SEU je (v sodbi C-186/16) s takšnim tolmačenjem jasno razmejilo zaščito pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji iz Direktive, ki se uresničuje zato, ker že v trenutku sklenitve pogodbe obstaja neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika, od zaščite pogodbenih strank v primerih, ko je v pogodbenem razmerju neravnotežje nastopilo iz razloga, ki je nastal po sklenitvi pogodbe. Hkrati iz takšnega tolmačenja SEU jasno izhaja, da v trenutku sklepanja pogodbe ne gre vedno za neravnotežje, ki izhaja iz vrednosti izpolnitve in nasprotne izpolnitve. Mogoče je, da neravnotežje izhaja iz okoliščin različne stopnje informiranosti o pomembnih okoliščinah in da se bodo njene posledice pokazale šele med trajanjem pogodbe oziroma da bo šele med izvrševanjem pogodbe nastopila ekonomska posledica, ki je v vzročni zvezi z neravnotežjem, ki je obstajalo že v trenutku sklepanja pogodbe.
¹⁴ Pri sklepanju pogodbe ni postopala v skladu z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ).
¹⁵ Drugi odstavek 6. člena OZ.
¹⁶ Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2018; Nina Zupan, Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten št. 3/2019, str. 147.
¹⁷ Glej zlasti 4., 11. in 12. čl. ZBS-1.
¹⁸ Prim. 32. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.
¹⁹ Tožnik je v pritožbi opozoril na stališče SEU, po katerem nacionalno pravo ne sme potrošnikom preprečiti sklicevanja na ničnost pogodbe na podlagi 6. člena Direktive 93/13 v primerih, ko je nadaljnji obstoj pogodbe po odpravi nedovoljenega pogoja pravno nemogoč in bi bil nadaljnji obstoj pogodbe v nasprotju z interesi potrošnika. S takšno navedbo meri na vprašanje ali 6. člen Direktive 93/13 preprečuje takšen zahtevek, kar pa v obravnavani zadevi sploh ni bilo problematizirano. Je pa toženka izpostavila vprašanje pravnega interesa za zahtevek zgolj za ugotovitev ničnosti pogodbe glede na to, da je že leta 2017 od pogodbe odstopila zaradi tožnikove kršitve. To pomeni, da je obravnavana kreditna pogodba že prenehala oziroma se je preoblikovala v razmerje pogodbenega vračanja. Ker pa je tekom postopka ničnostni zahtevek ostal brez povezave z dajatvenim (tožnik je dajatveni zahtevek umaknil) se postavlja vprašanje obstoja pravne koristi od takšne tožbe. Prvostopenjsko sodišče te okoliščine ni presojalo, toženka pa je v odgovoru na pritožbo ne omenja.