UPRS Sodba I U 2196/2018-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava RS (v nadaljevanju davčni organ, tudi finančni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila davek od premoženja za leto 2017 od poslovnih prostorov na naslovu ..., ..., v izmeri 313,70 m², ki so bili točkovani z 248 točkami, v znesku 2.655,55 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da se davek od premoženja plačuje na podlagi 156. člena Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) in na podlagi Pravilnika o valorizaciji zneskov za odmero davkov po Zakonu o davkih občanov za leto 2017 (v nadaljevanju Pravilnik). Davek od premoženja se plačuje ne glede na to ali lastnik uporablja premoženje sam ali ga daje v najem. Osnova za davek od premoženja je vrednost stavbe, ki je določena na osnovi števila točk, katerih višina je odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov ter vrednosti točke, ki za leto 2017 znaša 3,93 EUR. Davčni organ se sklicuje na določila ZDO, ki se nanašajo na možnost znižanja davčne osnove ter začasne oprostitve v zvezi z davkom od premoženja.

2Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno ter pritrdilo odločitvi. Ob tem je dopolnilo obrazložitev finančnega organa s svojimi razlogi in pri tem pojasnilo način točkovanja, upoštevaje podatke iz davčne napovedi. Tako se leto izgradnje (1973) točkuje s 118 točkami, okna in vrata klasične obrtniške izvedbe s 30 točkami, podi iz naravnega kamna s 40 točkami, stene iz jupola s 6 točkami, vodovod v lokalu s 16 točkami, elektrika s 23 točkami ter ogrevanje s 15 točkami. Skupna vrednost točk v višini 248 točk se pomnoži z vrednostjo točke v višini 3,93 EUR in površino prodajalne v izmeri 313,70 m², kar skupaj znaša 305.744,56 EUR. Pritožbeni organ se sklicuje na 1.c člen Pravilnika, po katerem za vrednost nad 185.201,41 EUR znaša davek 1.148,77 EUR in 1,25 % od 120.543,15 EUR. Navedeno pomeni, da znaša davek na premoženje 1.506,78 EUR, kot je bilo pravilno ugotovljeno z izpodbijano odločbo. V danem primeru ni izpolnjenih pogojev za oprostitev plačila predmetnega davka iz 2. točke 161. člena ZDO, saj poslovnih prostorov ne uporablja lastnik oziroma ne opravlja dejavnosti njegov lastnik.

3Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se davčni organ v izpodbijani odločbi sklicuje na predpise, ki jih je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne navaja pa predpisov, ki se v danem primeru uporabljajo do drugačne ureditve, kot je to odločilo Ustavno sodišče RS. Navaja, da se je vrednost poslovnega prostora v obravnavanem primeru ugotavljala na temelju analognih pravil, ki veljajo za stanovanja in stanovanjske hiše, pri čemer so poslovni prostori na trgu bistveno cenejši od stanovanjskih. Tožnik poudarja, da je predmetno nepremičnino kupil kot fizična oseba, z namenom, da jo oddaja v najem ter plačuje davek od dohodka od oddajanja premoženja v najem. Nepremičnino oddaja v najem gospodarski družbi A. d.o.o. Tožnik za nepremičnino plačuje tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Navaja, da toženka napačno ugotavlja, da predmetno nepremičnino upravlja družba B. d.o.o. Tožnik toženki ni posredoval podatkov, ki predstavljajo podlago za izračun vrednosti nepremičnine, pač pa se je toženka sklicevala na podatke v javnih knjigah. Tožnik se sklicuje tudi na določilo 161. člena ZDO, po katerem se davek od premoženja ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Toženka po tožnikovem mnenju oži navedeno zakonsko določilo, ko navaja, da slednje velja le za primer, ko tožnik poslovne prostore sam uporablja za opravljanje dejavnosti. Tožnik meni, da oddajanje nepremičnine v najem pomeni, da nepremičnino uporablja za opravljanje dejavnosti. Nedopustno je hkratno obremenjevanje davčnih zavezancev z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča in davka od premoženja. Sodišču predlaga, da odpravi prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo in toženki naloži povrnitev neutemeljeno plačane davke od premoženja v skupni višini 5.311,10 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne plačila dalje.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

5Tožba ni utemeljena.

6Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ in z razlogi, s katerimi obrazložitev dopolni in pritožbene ugovore zavrne toženka. Tožbene navedbe in ugovori so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi. Sodišče se sklicuje na razloge obeh odločb kot pravilne in jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik kot fizična oseba izključni lastnik nepremičnine na naslovu ..., ..., ki v naravi predstavlja poslovne prostore, ki jih tožnik kot fizična oseba oddaja v najem družbi A. d.o.o., katera navedene prostore uporablja za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti. Ostaja pa sporno ali so bila relevantna zakonska določila z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-313/14-86 z dne 21. 3. 2014 (Uradni list RS, št. 22/14) razveljavljena ter ali je tožnik na podlagi 2. točke 161. člena ZDO oproščen plačila predmetnega davka.

8Sodišče zavrača ugovor tožnika, da gre v obravnavanem primeru za napačno interpretacijo oziroma napačno uporabo materialnega prava, kot meni tožnik. Tako kot pravilno navaja toženka, se (med drugim) določbe 156. člena do 158. člena in 161. člena do 164. člena ZDO na podlagi 3. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-313/14-86 z dne 21. 3. 20141 uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin. Ker drugačna zakonska ureditev še ni bila sprejeta, to po sodni presoji pomeni, da je bil v obravnavanem primeru davek od premoženja odmerjen na podlagi veljavnih zakonskih določil.

9Na podlagi 156. člena ZDO davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti stavbe, dele stavb, stanovanj in garaže. V skladu s 157. členom ZDO pa je zavezanec za davek od premoženja iz 156. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Po 2. točki 161. člena ZDO se davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev pa velja le za lastnika in uživalca v isti osebi. Navedeno za obravnavani primer pomeni, da tožnik kot lastnik poslovnih prostorov, ki jih oddaja v najem pravni osebi, ki v njih opravlja dejavnost, ni oproščen plačila davka od premoženja. Materialno pravo je po povedanem pravilno uporabljeno.

10Po presoji sodišča tudi ni sporna hkratna obdavčitev predmetne nepremičnine z davkom od premoženja ter nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča, saj ima vsaka od navedenih obdavčitev svojo pravno podlago, kar je tožniku pravilno pojasnila že toženka. Zato pa tudi ne gre za nedovoljeno večkratno obdavčitev istega premoženja, kot napačno meni tožnik. Država ima na podlagi 147. člena Ustave RS popolno fiskalno suverenost, ki zajema tudi pravico do ustanavljanja fiskalnih prihodkov, kar je pravilno poudarila tudi toženka.

11Neutemeljeni so tožbeni ugovori glede načina določanja vrednosti poslovnih prostorov. Iz 11. člena Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb3 izhaja, da se Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja še vedno uporablja za ugotavljanje osnove za odmero davka od premoženja.

12Sodišče zavrača tudi ugovore tožnika, ki se nanašajo na nepopoln izrek izpodbijane odločbe, saj je le-ta skladen z 213. členom ZUP in je v njem odločeno o predmetu postopka in je kratek in določen, glede na naravo stvari. Izrek je mogoče na podlagi obrazložitve, kot jo je dopolnil pritožbeni organ, tudi preizkusiti tako dejansko kot pravno podlago izpodbijane odločitve.

13Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker pravno-relevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč je sporno pravno vprašanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1)

15Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

-------------------------------
1 Odločba je objavljena v Uradnem listu RS, št. 22/14.
2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS Up 689/2001 z dne 20. 3. 2002 in sodbi Upravnega sodišča RS I U 1100/2014 z dne 15. 9. 2015 in II U 320/2015 z dne 15. 3. 2017.
3 Uradni list RS, št. 127/2004, 69/2005.
4 Uradni list RS, št. 25/81 in Uradni list RS 65/99.