UPRS Sodba I U 1116/2018-8

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (RS) in pod 2. točko izreka ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov.

2V obrazložitvi ugotavlja, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in da je imela na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče. Zato bi morala izkazati tudi, da od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi. Glede na, v postopku dano, tožničino izjavo in glede na izjavi njenih staršev je organ ugotovil, da je vsa družina (oče, mama in dva otroka) zapustila RS konec leta 1992 zaradi izgube zaposlitve obeh staršev in zaradi slabega premoženjskega stanja. Nadalje je ugotovil, da je bila le tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva v RS dne 26. 2. 1992, ostali družinski člani pa so bili izbrisani dne 9. 9. 1993. Starša sta za izbris tedaj še mladoletne hčerke – sedaj tožnice izvedela šele, ko je družina že prebivala v Makedoniji, kjer je oče tudi dobil zaposlitev. Tožnica vse od konca leta 1992 živi v Makedoniji in ni navedla nobenih aktivnosti, da bi se vrnila in nadaljevala z življenjem v RS. Tudi njena starša v postopku nista navedla nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na to, da jim je izbris iz registra preprečil uveljavljanje osebnih, družinskih, ekonomskih in drugih dejanskih in trajnih vezi z RS. Tožnica tako pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, saj ni podana njena upravičena odsotnost iz prve alineje tretjega odstavka 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD), niti ne nobena druga okoliščina za upravičeno odsotnost iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD.

3Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Strinja se z oceno prvostopenjskega organa, da tožničina odsotnost iz RS ni posledica razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj je družina RS zapustila, preden je izvedela za hčerkin izbris iz registra stalnega prebivalstva in preden so bili izbrisani preostali družinski člani zato, ker sta oba starša v RS izgubila zaposlitev in je oče dobil zaposlitev v Makedoniji.

4Tožnica, ki se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, kot utemeljitev tožbe citira besedilo pritožbe z dne 20. 2. 2018 (pod točko A) in dodatno argumentacijo iz pritožbe A.A. z dne 27. 10. 2014. Navaja, da družina ni nameravala dokončno zapustiti Slovenije, ampak se po ureditvi razmer vrniti. Zato meni, da bi bilo treba šteti, da je dokončna zapustitev nastopila šele po očetovem (in materinem) izbrisu. Zatrjuje napačno interpretacijo pojma „zapustitve države zaradi posledic izbrisa“. Poudarja, da je bila tožnica izbrisana pred ostalimi družinskimi člani, preden je družina zapustila RS. Sklicuje se na argumentacijo tožbe svoje matere A.A. in argumentacijo tožbe brata B.B. Opozarja, da je bila revizija tožničinega očeta C.C. medtem s sklepom VS RS zavržena. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbenim navedbam nasprotuje in vztraja pri razlogih za svojo odločitev iz odločbe z dne 29. 3. 2018. Sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7ZUSDDD v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

8V skladu z drugim odstavkom 1č. člena ZUSDDD se šteje, da je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala več kot 1 leto, ne glede na razlog odsotnosti. Tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD pa določa razloge upravičene odsotnosti za daljše obdobje in sicer obdobje prvih 5 let iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši; ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavržena, zavrnjena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov ali če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na točno določenih pravnih podlagah.

9Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 v RS imeli prijavljeno stalno prebivališče in bi zato morala izkazati, da od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi.

10Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na določbo 1. člena ZUSDDD. Pri odločitvi je upošteval tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna in zakonita. Sodišče se zato, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in jih zato ne bo ponavljalo.

11Upravni organ je po presoji sodišča pravilno ugotovil, da odhod tedaj mladoletne tožnice in njene družine (starša tedaj še nista bila izbrisana) ni bil posledica izbrisa tožnice, saj sta starša tožnice izvedela za hčerkin izbris šele po tem, ko je družina že živela v Makedoniji. Tožnica je skupaj s starši zapustila RS konec leta 1992 in je njena odsotnost trajala več kot leto dni. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek upravnega organa, da tožnica pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje, saj ni izkazana nobena od okoliščin iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD in zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Pri tem je upravni organ, glede na to, da je bila tožnica v času zapustitve Slovenije mladoletna, izpolnjevanje zakonskih pogojev glede njenega dejanskega življenja v RS pravilno presojal tudi skozi izjavo njenih staršev, saj mladoletni otroci v zvezi s prebivališčem sledijo staršem.

12Sodišče zato tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Ker odhod tožnice in njene družine ni bil posledica tožničinega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj sta tožničina starša za izbris hčerke-tožnice izvedela šele za tem, ko je družina že živela v Makedoniji, ni podan razlog iz 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Glede na jasno določbo 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, da je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost trajala več kot leto dni, izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa, ni mogoče šteti, da je dokončna zapustitev nastopila šele po očetovem (in materinem) izbrisu. Prav tako odhod družine ni bil posledica hčerkinega izbrisa, za katerega sta starša naknadno izvedele šele, ko se je družina preselila v Makedonijo. Ker razlog iz 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni podan, niti ni podana nobena druga okoliščina iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, pri tožnici ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati posplošene tožbene navedbe, da je tožnica skupaj z družino zapustila RS začasno, z namenom vrnitve po ureditvi razmer.

13Ker je glede na navedeno odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega za njim) po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1)