UPRS Sodba I U 277/2020-10

Tožbi tožeče stranke zaradi molka organa se ugodi tako, da se Ministrstvu za notranje zadeve naloži, da mora v roku 30 dni od prejema te sodbe izdati upravni akt, s katerim bo odločilo o prošnji tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite.

1Tožnik je dne 25. 2. 2020 vložil tožbo zaradi molka organa, v kateri navaja, da je bila tožena stranka dolžna po sodbi Upravnega sodišča RS I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019 izdati odločbo v roku 30 dneh in je zato toženo stranko pozval, naj sodbo izda v nadaljnjih 7 dneh. Ker ni bilo nobenega odziva, sedaj vlaga tožbo zaradi molka organa. Od sodišča zahteva, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, ker je to nujno zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice. Pri tem se sklicuje na negotovi pravni in socialni položaj tožnika, ki se je v Sloveniji poročil z državljanko Bosne in Hercegovine in se jima je rodil otrok. S tem mu nastaja nepremoženjska in premoženjska škoda in zato zahteva tudi povrnitev škode. Z naknadno dopolnitvijo tožbe je umaknil del zahtevka, ki se nanaša na priznanje odškodnine, še vedno pa meni, da bi moralo sodišče odločiti v sporu polne jurisdikcije. Predlaga namreč, naj sodišče ugodi prošnji tožnika za podaljšanje subsidiarne zaščite.

2Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožniku z odločbo z dne 4. 11. 2014 priznan status subsidiarne zaščite, ki je trajala do 11. 11. 2017. Nato je prejela prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, a je prošnjo z odločbo z dne 21. 12. 2018 zavrnila. Z vpogledom v dokumente Slovenske obveščevalno varnostne agencije je namreč ugotovila, da obstaja tožnikova sporna aktivnost, saj so njegova dejanja v nasprotju z namenom in načelom Združenih narodov, določenih v preambuli ter v 1. in v 2. členu Listine Združenih narodov. Njegove aktivnosti ne pripomorejo k varovanju mednarodnega miru in varnosti in k zgladitvi ali ureditvi situacij, ki bi utegnile privesti do kršitev miru z mirnimi sredstvi v skladu z načeli pravičnosti in mednarodnega prava (1. člen Listine OZN). Njegove aktivnosti ne pripomorejo k rešitvi mednarodnih sporov z mirnimi sredstvi na način, da se mednarodni mir in varnost in pravičnost ne spravijo v nevarnost (2. člen OZN). Glede na to je ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji, da bi se podaljšala subsidiarna zaščita. Tožnik je nato zoper odločbo sprožil upravni spor in je sodišče s sodbo z dne 25. 9. 2019 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranke je sodbo prejela 16. 10. 2019. Kot razlog za zamudo tožena stranka navaja izjemno povečanje vloženih prošenj za mednarodno zaščito v zadnjih letih, pri čemer je treba upoštevati, da imajo prednost pri odločanju prosilci, ki sodijo v kategorijo ranljivih oseb, in tisti, ki jim je odrejena omejitev gibanja. Tožniku pa že s tem, da ima vloženo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, pripadajo vse pravice iz prvega odstavka 90. člena Zakona o mednarodni zaščiti (gre za pravice osebe s priznano mednarodno zaščito). Tisti osebe pa, o katerih prošnjah sploh še ni bilo odločeno, pa takega obsega pravic nimajo. S tem, ko tožena stranka še ni odločila o tožnikovi prošnji, niso bile kršene njegove pravice do stikov z ženo in otrokom.

3Tožba zaradi molka organa je utemeljena.

4Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v drugem odstavku 28. člena določa, da če organ v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V tretjem odstavku 28. člena ZUS-1 pa je določeno, da sme tožnik po prejšnjem odstavku ravnati tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen. ZUS-1 v 65. členu, ki se sicer nanaša na primere, ko sodišče odloča v sporu polne jurisdikcije, določa, da sme sodišče v sporu polne jurisdikcije odločiti tudi takrat, kadar pristojni organ ne izda v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta, in tega ne stori niti na posebno zahtevo strank v nadaljnjih 7 dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno. V četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je namreč določeno, da mora v primeru, ko sodišče odločbo odpravi, organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo.

5Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka dne 16. 10. 2019 prejela sodbo Upravnega sodišča RS, s katero je bila odpravljena njena odločba o zavrnitvi prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite. 30-dnevni rok za izdajo nove odločbe iz četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 se je tako iztekel 15. 11. 2019. Iz upravnega spisa je nadalje razvidno, da je tožena stranka 4. 2. 2020 prejela urgenco za izdajo sodbe v nadaljnjih 7 dneh, kar je po poteku 30-dnevnega roka za izdajo nove odločbe. Rok 7 dni se je tako iztekel 11. 2. 2020. Tožba zaradi molka organa je bila nato vložena 25. 2. 2020, torej ni bila vložena preuranjeno. Glede na navedeno so torej podane vse procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo.

6Četudi ima tožena stranka zelo veliko število nerešenih zadev s področja mednarodne zaščite in četudi se sodišče strinja z njo, da imajo pri tem prednost predvsem prosilci iz ranljivih kategorij in tisti, ki jim je omejeno gibanje, pa to ne more spremeniti dejstva, da je zakonsko določen rok za izdajo odločbe že potekel, kot tudi dodatni 7-dnevni rok za izdajo odločbe in ker so bile procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa s tem v celoti izpolnjene, je tožba utemeljena.

7Glede na vse navedeno je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni odloči o predlogu tožeče stranke za podaljšanje subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča in glede na navodila iz prejšnje sodbe je tolikšen čas potreben in primeren glede na zahtevnost konkretnega primera, da bo tožena stranka lahko izdala akt, s katerim bo odločila, ali je tožnikova prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite utemeljena. Sodišče v navedeni zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker je ocenilo, da je v skladu z načelom delitve oblasti primerneje, če v zadevah iz pristojnosti izvršilne veje oblasti odloči sam upravni organ. ZUS-1 sicer res daje sodišču možnost, da v določenih primerih samo odloči o pravici ali pravni koristi ali obveznosti stranke, vendar je po mnenju sodišča treba institut spora polne jurisdikcije uporabiti le v izjemnih primerih, npr. ko se upravni postopek nerazumno dolgo vleče ali ko upravni organ ne ravna v skladu z navodili sodišča. V konkretnem primeru pa glede na to, kdaj je tožena stranka sodbo Upravnega sodišča RS prejela in glede na to, da ima veliko število nerešenih zadev, še niso podani tako utemeljeni razlogi, da bi moralo sodišče prevzeti pristojnosti tožene stranke. Razen tega 65. člen ZUS-1 daje sodišču zgolj fakultativno možnost, da samo odloči o zadevi (saj je navedeno, da sodišče "sme" samo odločiti o stvari), kar pomeni, da sodišče ni zavezano, da bi moralo odločiti v sporu polne jurisdikcije, četudi so za to že izpolnjeni pogoji. Ker je sodišče ocenilo, da bo tožena stranka lahko sama lažje in hitreje odločila o zadevi, se je odločilo, da ji bo zgolj določilo rok, v katerem mora odločiti o zadevi in ne bo prevzemalo njenih pristojnosti.

8Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je ocenilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Ni sporno, kdaj je tožena stranka prejela sodbo Upravnega sodišča RS, kdaj je vložila dodatno zahtevo za izdajo odločbe, od katere se je iztekel tudi dodaten 7-dnevni rok za odločitev, kot tudi ne, da odloča še ni bila izdana.