VSM Sodba I Cp 913/2018

I. Pritožbama prvo tožene stranke in drugo tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

„Zavrne se tožbeni zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko glede nerazdelnega plačila zneska 10.900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2012 do plačila in povrnitve pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v petnajstih dneh.“

II. Deloma se ugodi pritožbi tretje tožene stranke, tako da je tožeča stranka dolžna tretje toženi stranki povrniti še stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 191,20 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

v ostalem se pritožba tretje tožene stranke zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti nadaljnje pravdne stroške, in sicer prvo toženi stranki v višini 1.754,48 EUR, drugo toženi stranki v višini 1.780,83 EUR in tretje toženi stranki stroške pritožbe v višini 8,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje glede prvo tožene stranke (v nadaljevanju prva toženka) in drugo tožene stranke (v nadaljevanju druga toženka) z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek za vtoževano odškodninsko terjatev iz škodnega dogodka z dne 23. 8. 2009 zoper njiju utemeljen po temelju in da bo sodišče o višini zahtevka in pravdnih stroških odločilo po pravnomočnosti te sodbe (I. in II. točka izreka). Zoper tretje toženo stranko (v nadaljevanju tretja toženka) je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna tretji toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.257,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper vmesno sodbo v I. in II.. točki odločbe se pritožujeta prva in druga toženka, zoper odločitev o stroških pravdnega postopka se pritožuje tretja toženka.

3Prva toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je prva toženka ravnala malomarno, ko ni sanirala gradbene neustreznosti stopnic (zadnja stopnica je nekoliko višja od drugih), je napačna. Glede spornih stopnic je bilo izdano gradbeno dovoljenje, tožnica ni zatrjevala, da bi se stanje stopnic od izgradnje (torej izdaje uporabnega dovoljenja) do škodnega dogodka spremenilo. Sodišče je v sodbi to ugotovilo drugače. Tožnica ni trdila, da bi bilo uporabno dovoljenje kakorkoli pomanjkljivo ali da ne bi odražalo iz uporabnega dovoljenja izhajajočega stanja stopnic na dan izdaje uporabnega dovoljenja. Uporabno dovoljenje potrjuje, da je gradnja skladna s predpisanimi pogoji. Preplastitev klančine pod stopnicami se je opravila v letu 2012, vendar zaradi poroznosti površine, v stopnice se ni posegalo. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali predmetne stopnice kljub nekoliko višji zadnji stopnici predstavljajo normalno pohodno površino, ki jo lahko normalno pazljiv pešec prehodi brez težav. Zgolj gradbena neustreznost še ne pomeni avtomatične odškodninske odgovornosti. Poleg tega ni jasno, na podlagi katerih okoliščin bi morala prva toženka vedeti za gradbeno neustreznost stopnic, ko je bilo zanje izdano uporabno dovoljenje. Gre za splošno znano dokaj frekventno lokacijo, na kateri ni zabeleženih drugih škodnih dogodkov. Meni, da je, v kolikor bi sodišče druge stopnje presodilo, da je podana odškodninska odgovornost, tožnica tudi sama prispevala k nastanku škode. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zoper prvo toženko v celoti zavrne, tožnici pa naloži povračilo pravdnih stroškov.

4Druga toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je v celoti nekritično sledilo tožnici, ki je zatrjevala, da se je dne 23. 8. 2009 okoli 19.45 ure poškodovala pri hoji po stopnicah, ki vodijo iz peš mostu na P., ko ji je zdrsnilo pri sestopu iz zadnje stopnice. Detektiv G. O. je zaslišan na sodišču izpovedal, da je govoril z dvema sodelavkama tožnice, da je ena povedala, da je od drugih slišala, da naj bi tožnica padla doma, druga pa je povedala, da kolikor ona ve, je padla doma. Priča V. G. se na sodišču ni spomnila ničesar. Vse navedeno in dejstvo, da mož tožnice ni želel govoriti z detektivom, daje dvom v resničnost navedb tožnice o mestu padca. Sodišče se pri svoji odločitvi sklicuje na mnenje izvedenca A. V., ki je v pisnem mnenju navedel, da so stopnice, kar se geometrije tiče varne za uporabo, v ustni dopolnitvi pa je ocenil, da je odstopanje 5,5 cm med dvema sosednjima stopnicama nevarno. Ali je neka stvar nevarna, mora odločiti sodišče. Druga toženka v okviru pregledniške službe glede na sklenjeno pogodbo o podelitvi koncesije s prvo toženko, ni bila dolžna ugotavljati gradbene neustreznosti stopnic, zlasti glede na relativno novo zgrajen objekt in ob veljavno izdanem uporabnem dovoljenju. Tožnica niti ne trdi, da uporabno dovoljenje ne bi bilo veljavno. Čeprav so bila odstopanja v višini zadnje stopnice, bi tožnica morala stopati previdno. Glede opustitve opravljanja pregledniške službe pa tudi sicer ni trditvene podlage tožnice, zaradi česar je sodišče prekršilo razpravno načelo. Sodišče se ni ukvarjalo, ali je odstopanje v višini 5,5 cm med dvema stopnicama še sprejemljivo, ob upoštevanju, da vse površine niso ravne in se zunaj lahko pričakujejo ovire. V primeru potrditve temelja zahtevka izpostavlja, da je tožnica s svojo nepazljivostjo tudi sama prispevala k nastanku škode. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, podrejeno razveljavi sodbo v izpodbijanem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži povrnitev stroškov pritožbe.

5Tretja toženka se prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče ji ni priznalo 10 EUR stroškov tiskanja in fotokopiranja. Prav tako ji ni priznalo potnih stroškov za pristop na naroke, ker naj ne bi navedla razlogov, ki bi utemeljevali povrnitev stroškov z lastnim prevoznim sredstvom. Tretja toženka je priglasila kilometrino na relaciji Ljubljana - Ptuj - Ljubljana v višini 1.131,46 EUR (3.058 km x 0.37 EUR). Splošno znano je, da je javni prevoz na navedeni relaciji zamuden, ekonomsko in časovno neučinkovit, za potovanje pooblaščenca tožene stranke povsem neprimeren. Pot z avtom traja na omenjeni relaciji 1h in 20 min, z vlakom lahko traja 2 uri in 40 min. Prav tako je težko uskladiti čas glavnih obravnav in urnik javnega prevoza. K pritožbi prilaga izpis voznega reda vlakov in posnetek strani Avtobusne postaje Ljubljana, iz katere je razvidno, da med Ljubljano in Ptujem avtobusnih linij ni. Sodišče mora ob skrbni presoji okoliščin odločiti, kateri stroški so bili potrebni za pravdo, v kolikor je bilo mnenja, da stranka stroškov ni priglasila popolno, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in tožnici naloži povračilo potnih stroškov, kot izhaja iz pritožbe, podrejeno vrne zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa naloži tudi povračilo stroškov pritožbe.

6Tožnica je v odgovoru na pritožbe nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožb.

7Pritožbi prve in druge toženke sta utemeljeni, pritožba tretje toženke je deloma utemeljena.

8V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V zvezi z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb postopka je ugotoviti, da te niso podane, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do trditev in dokazov, pomembnih za odločitev, kar bo razvidno iz obrazložitve v nadaljevanju.

9Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je tožnica poškodovala dne 23. 8. 2009 okoli 19.45 ure pri hoji po stopnicah, ki vodijo iz peš mostu na P. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o nastanku škodnega dogodka prepričljivo obrazložilo (10. točka obrazložitve), tožnica je natančno opisala potek same nezgode tako v tožbi, kot kasneje v izpovedbi, enako je tožnica zatrjevala tudi ob pridobivanju izjave s strani detektiva G. O., izpovedbo tožnice o mestu padca je potrdil tudi njen mož. Izpovedba detektiva, kaj naj bi mu povedale sodelavke tožnice, da so slišale od drugih, zato ne more vzbuditi dvoma v ugotovljeno dejansko stanje glede padca tožnice na stopnicah iz peš mostu.

10V skladu s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mora, kdor povzroči škodo drugemu, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Dokazno breme za dokazovanje protipravnosti, vzročne zveze in pravno priznane škode je na strani tožeče stranke, medtem ko je dokazno breme za dokazovanje odgovornosti obrnjeno in je na strani tožene stranke, ki mora dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala s sklicevanjem na gradbeno neustreznost stopnic, saj naj bi bila zadnja stopnica (gledano od zgoraj navzdol) višja od preostalih stopnic, prav tako naj bi imela klančina v izteku stopnic prevelik naklon. Glede strmine klančine pod stopnicami sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca D. M. ugotavlja, da plato pod stopnicami ni bil speljan s prestrmim naklonom in da strmina platoja pod stopnicami ni vplivala na padec tožnice. Po presoji sodišča prve stopnje pa predmetno stopnišče zaradi višinskega odstopanja zadnje stopnice od preostalih stopnic v višini 5,5 cm oziroma več kot 31 % ne izpolnjuje kriterija normalne pohodne površine, še posebej ob ugotovitvi izvedenca A. V., da je tolikšno odstopanje v višini sosednjih stopnic nevarno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost prve toženke kot lastnice stopnic v smislu opustitve dolžne skrbnosti. Prav tako sodišče prve stopnje ugotavlja krivdno odgovornost druge toženke, ker bi v okviru pregledniške službe morala ugotoviti gradbeno neustreznost stopnic.

11Po preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP).

12Vprašanja odškodninske odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena ureja 163. člen OZ. Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če jo brez utemeljenega razloga preneha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve.

13Vsaka poškodba, neenakomernost oziroma neravnina na javnih površinah sama po sebi še ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustnega ravnanja kot predpostavke odškodninske odgovornosti, kar potrjuje tudi sodna praksa¹. Dejstvo, da je bila zadnja stopnica, s katere se stopi na pešpot, nekoliko višja od prejšnjih, samo po sebi še ne zadošča za očitek opustitve dolžnega ravnanja lastnika stopnišča oziroma upravljalca javnih površin. Potrebno je namreč presoditi, ali javna površina, kjer se je tožnica poškodovala, še ustreza standardom normalne pohodne površine. Kaj ustreza standardu normalne pohodne površine, mora ugotavljati sodišče, pri tem si, v kolikor za odločanje potrebuje strokovno znanje, lahko pomaga z izvedenci (243. člen ZPP), ne morejo pa izvedenci presojati, kdaj so določena odstopanja od nekih priporočil oziroma v danem primeru tehničnih smernic glede gradnje stopnic tudi takšna, da bi zaradi njih bila uporaba pohodnih površin nevarna oziroma, kdaj gre za takšno odstopanje, da slednje pomeni, da normalno pazljiv uporabnik stopnic teh ne more uporabiti varno.² Seveda je s pomočjo izvedenca bilo potrebno ugotoviti višino zadnje stopnice na mestu padca tožnice v času škodnega dogodka (glede na kasnejšo preplastitev namreč stanje ni bilo več enako), vendar pa je sodišče tisto, ki presoja, ali tako odstopanje zadnje stopnice od preostalih stopnic pomeni tudi protipravno ravnanje toženih strank (v smislu opustitve skrbi za varno uporabo stopnic). Glede na dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je bila zadnja stopnica za 5,5 cm višja od predhodne stopnice, pritožbeno sodišče torej pritrjuje navedbam prve in druge toženke, da bi tožnica stopnice ob zadostni (povprečni) skrbnosti in pozornosti lahko normalno prehodila³. Da stopnišče ustreza standardom normalne pohodne površine kaže tudi dejstvo, da doslej ni bilo podatkov o drugih poškodbah na spornih stopnicah in da je za stopnice v stanju, kot so bile v času poškodbe tožnice, bilo izdano tudi uporabno dovoljenje, na kar so se lahko upravičeno zanesli tako prva toženka kot druga toženka.

14Sodišče druge stopnje je zato prepričano, da gre v primeru nekoliko višje zadnje stopnice v zunanjem okolju za predvidljiv, vsakodnevni rizik uporabnika javnih površin, na katere mora le ta ob njihovi uporabi računati ter jih uporabljati z ustrezno skrbnostjo. Po oceni pritožbenega sodišča bi tako tožnica ob zadostni skrbnosti škodni dogodek lahko izključila oziroma je sama v celoti odgovorna zanj.

15Sodišče druge stopnje je tako v celoti ugodilo pritožbama prve toženke in druge toženke in sodbo sodišča prve stopnje glede temelja zahtevka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi zoper njiju zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Glede na navedeno se ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj za odločitev v zadevi niso odločilna (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Glede pritožbe tretje toženke zoper odločitev o stroških postopka je pojasniti, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da bi tretja toženka morala navesti okoliščine, ki bi utemeljevale povrnitev stroškov z lastnim prevoznim sredstvom. Stroški za prevožene kilometre se namreč povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prometno sredstvo, pa tudi če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času ali če je potrebno iz kakšnega drugega upravičenega razloga opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom (prvi in drugi odstavek 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, v nadaljevanju pravilnik). Ker tretja toženka ni navajala nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale povrnitev stroškov prevoza z javnim prevoznim sredstvom, teh stroškov stranki ni bilo mogoče priznati. Prav tako ni dolžnost sodišča, da v okviru materialnega procesnega vodstva opozarja stranko, ki je sicer prava vešča, na kakšen način mora utemeljiti zahtevo za povrnitev stroškov kilometrine. Pritožbenih navedb o neprimerni povezavi med kraji in da pooblaščenka glede na čas razpisanih narokov sploh nima možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva, sodišče druge stopnje ne more upoštevati, saj jih tretja toženka prvič navaja šele v pritožbi (337. člen ZPP). Prav tako ni pritrditi njeni pritožbi, da bi sodišče prve stopnje moralo kar priznati kilometrino, ker gre za splošno znano dejstvo, da je prevoz z javnim prevoznim sredstvom med Ljubljano in Ptujem preveč zamuden. V tem delu je zato pritožbo tretje toženke zavrniti, saj kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, do povrnitve stroškov kilometrine ni upravičena, ker tega ni izkazala. Vendar pa je po mnenju sodišča druge stopnje potrebno upoštevati, da vendar ima stranka pravico do povrnitve stroškov postopka (155. člen ZPP), zlasti glede prihoda na narok, zato je v danem primeru ob upoštevanju 6. člena Pravilnika, ki določa, da se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom deloma ugodilo pritožbi tretje toženke. Po pregledu spletnih strani slovenskih Železnic⁴ je ugotoviti, da znaša cena karte Ljubljana – Ptuj 9,56 EUR. Pooblaščenka tretje toženke je na naroke v zadevi pristopila 10 krat (19. 3. 2014, 23. 4. 2014, 18. 3. 2015, 21. 10. 2015, 9. 12. 2015, 22. 1. 2016, 17. 2. 2016, 5. 4. 2017, 6. 6. 2018 in 13. 5. 2018), zato ji je priznati potne stroške v višini 191,20 EUR (20 x 9,56 EUR). Pritožbo tretje toženke pa je zavrniti v delu, ki se nanaša na stroške tiskanja in fotokopiranja v znesku 10,00 EUR, saj teh stroškov ni izkazala oziroma natančneje opredelila. Ob stroških, ki jih je tretji toženki prisodilo sodišče prve stopnje v višini 1.257,97 (ki pritožbeno niso sporni), je tožnica dolžna tretji toženki povrniti še 191,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi tretje toženke glede stroškov postopka ugodilo (3. točka 365. člena ZPP), v ostalem je pritožbo tretje toženke zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

17Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo (odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi sta tudi prva in druga toženka v pravdi v celoti uspeli, zato je tožnica dolžna tudi njima povrniti njune pravdne stroške (154. člen ZPP). Stroški odvetnika se morajo v skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP odmeriti po tarifi, ki jo predpisuje Zakon o o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT⁵.

18Prvi toženki je kot potrebne priznati naslednje stroške; nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 443,30 EUR, nagrado za zastopanje na naroku po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 409,20 EUR, pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, kar skupaj znaša 872,50 EUR, k temu je prišteti še 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT) v znesku 191,95 EUR. Priznani stroški prve toženke tako znašajo 1.064,45 EUR, katere ji je glede na uspeh v pravdi v celoti dolžna povrniti tožnica.

19Drugi toženki je kot potrebne priznati naslednje stroške; nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 443,30 EUR, nagrado za zastopanje na naroku po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 409,20 EUR, 21,60 EUR (fotokopiranje listin 48 x 3 x 0,15 EUR) in pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, kar skupaj znaša 894,10 EUR, k temu je prišteti še 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT) v znesku 196,70 EUR. Priznani stroški druge toženke tako znašajo 1.090,80 EUR, katere ji je glede na uspeh v pravdi v celoti dolžna povrniti tožnica.

20V skladu z drugim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je tožnica dolžna toženkam povrniti tudi potrebne stroške pritožbe. Stroški pritožbe prve toženke zajemajo nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 545,60 EUR, pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, kar skupaj znaša 565,60 EUR, k temu je prišteti še 22 % DDV (tar. št. 6007 ZOdvT) v znesku 124,43 EUR, kar pomeni, da je tožnica dolžna prvi toženki povrniti 690,03 EUR stroškov pritožbe. Prav tako je v celoti uspela tudi druga toženka, ki je priglasila stroške v enaki višini kot prva toženka, tako je tožnica tudi drugi toženki dolžna povrniti stroške v višini 690,03 EUR.

21Tretja toženka je s svojo pritožbo uspela deloma, od pritožbeno spornih 1.131,46 EUR je uspela v znesku 191,20 EUR, torej v deležu 16,89 %. Tretji toženki je priznati strošek plačila sodne takse v znesku 50,40 EUR in strošek poštnine v znesku 2,00 EUR, skupaj 52,00 EUR. Glede na pritožbeni uspeh, je tako tožnica dolžna tretji toženki povrniti 8,78 EUR stroškov pritožbe.

22Glede na novo odmerjene stroške postopka, je tako tožnica dolžna prvi toženki skupaj povrniti 1.754,48 EUR (1.064,45 EUR + 690,03 EUR) stroškov, drugi toženki je tožnica dolžna povrniti 1.780,83 EUR (1.090,80 EUR + 690,03 EUR), tretji toženki pa je tožnica dolžna povrniti 199,98 EUR (191,20 EUR + 8,78 EUR). Vsem trem toženkam je tožnica dolžna navedene stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Sloveniji II Ips 85/2013 z dne 6.2.2014, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3559/2009 z dne 25.11.2009 (v tej zadevi je šlo za vdolbino globine 5 cm).
² Kot strokovnjak gradbene stroke lahko izvedenec ocenjuje stopnice, ki sicer nekoliko odstopajo od gradbenih smernic, zaradi svojega strokovnega znanja (strokovno izostrenega očesa) kot nevarne, čeprav po drugi strani ob normalno pazljivi hoji uporabnikom ne povzročajo nobenih težav. Zato mora biti v takih primerih sodišče do zaključkov izvedencev precej zadržano. Polega tega pa je v danem primeru izvedenec svoje stališče glede varne uporabe stopnic spreminjal, v pisnem menju je navedel, da so stopnice kar se geometrije tiče varne za uporabo, šele na zaslišnju pa je dejal, da je odstopanje v višini stopnic nevarno.
³ Tudi v zadevi VSM I Cp 392/2017 z dne 13. 6. 2017 je sodišče presodilo, da je kljub atipični stopnici, ki je bila ožja od drugih in nagnjena nazaj, le to mogoče ob normalni pazljivosti varno prehoditi.
⁴ https://www.slo-zeleznice.si/
⁵ Veljavni v času vložitve tožbe dne 12. 4. 2013 (drugi odstavek 20. člena Odvetniške tarife -OT).