UPRS Sodba III U 243/2018-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z odločbo, št. Bpp 41/2018 z dne 19. 4. 2019, A.A. odobrila redno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I P 170/2018, zaradi nedopustnosti izvršbe. Za izvajanje te brezplačne pravne pomoči je bil kot odvetnik določen tožnik, ki je po opravljeni storitvi toženi stranki dne 6. 9. 2018 pravočasno vrnil napotnico in predložil stroškovnik, kot tudi dokazila o opravljeni storitvi. Tožena stranka je tožniku z izpodbijanim sklepom za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči odmerila nagrado in stroške v skupni višini 1.191,27 EUR, višji zahtevek pa zavrnila.

2Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je tožniku odmerila odvetniške stroške za opravljeno delo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Pri odmeri nagrade je tožena stranka upoštevala vrednost spornega predmeta v višini 41.687,50 EUR, kar je vrednost 900 točk odvetniške storitve po tar. št. 18/1 OT. V nadaljevanju pojasnjuje postavke, na podlagi katerih je tožniku priznala nagrado, priznala pa mu je tudi potne stroške in stroške za odsotnost iz pisarne zaradi dvakratne vožnje iz C. v Ljubljano in obratno. Poleg tega je tožniku priznala še pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve. Skupna vrednost tožniku priznane nagrade in potrebnih pavšalnih izdatkov tako znaša 1.853,65 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, ki je 0,459 EUR, znaša 850,83 EUR, stroški za kilometrino in parkirnino pa 118,40 EUR, torej skupaj 976,46 EUR. Ker je tožnik zavezanec za DDV, je tožena stranka tako odmerjeni znesek povišala še za 22 %, to je v višini 214,82 EUR ter s tem prišla do zaključka, da je tožnik upravičen do povrnitve odvetniških stroškov v skupni višini 1.191,27 EUR, ki se izplačajo iz sredstev za brezplačno pravno pomoč ter nakažejo na tožnikov poslovni oziroma transakcijski račun.

3Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep tožene stranke spremeni tako, da mu za pravno svetovanje in zastopanje A.A. iz naslova brezplačne pravne pomoči, poleg že priznane nagrade v višini 1.191,27 EUR, prizna še nagrado v skupni višini 1.029,85 EUR, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Tožena stranka je izpodbijani sklep sprejela na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS. Na podlagi te zakonske določbe je tožena stranka tožniku prepolovila priglašeno nagrado. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne prakse, na primer v odločbah Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24, U-I 85/2014, Up-684/12-23, I-I-88/15-2, ustavno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev brezplačne pravne pomoči status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države in jih ta za to tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče predloga ZOdv-D, iz katerega izhaja, da je izplačilo polovične nagrade iz petega odstavka 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik opravlja take naloge in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Po tožnikovem mnenju pa odvisnost od finančnih sredstev ne sme biti urejena tako, kot to določa določba petega odstavka 17. člena ZOdv, saj spravlja odvetnike v neenak položaj s primerljivimi drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, to je izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi navedeni so poplačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot to velja za odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi določbe 92. člena ZKP do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so tudi "agenti" države, vendar pa jim pripada celotna nagrada in ne le polovica. Položaj vseh navedenih je enak položaju odvetnika, vendar pa kljub temu, da je za sodni postopek nujno sodelovanje vseh, so izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci za svoje delo upravičeni do celotnega plačila, pa četudi tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna, odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč pa le v višini polovice nagrade.

4Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se v sodnem postopku kaže tudi v tem, da so v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker pa kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev, pri čemer razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari, za takšno ureditev ne obstaja. Ustavna ureditev enakosti pred zakonom velja tudi glede opravljanja poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in da se jim nagrada izplača po istem principu. Zakonska odločba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki položaj odvetnikov ureja drugače, je torej v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS.

5Tako kot država s plačevanjem udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, tako tudi s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov, in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS, kot tudi s plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov, in s plačevanjem honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, zagotavlja spoštovanje pravice do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave RS. Ti "agenti" države iz sistemov javnega zdravstva in javnega šolstva so za svoje delo v celoti plačani iz proračuna in storitev ne iščejo na trgu, odvetniki pa so pri opravljanju brezplačne pravne pomoči obravnavani drugače in se jim odmerja le polovična nagrada. Položaj odvetnikov, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč na podlagi odločbe sodišča je v bistvenem enak s položajem "agentov" iz javnega zdravstva in javnega šolstva in ne obstaja razumen razlog, da bi jih bilo treba obravnavati drugače. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, naj pred odločitvijo o tožbi postopek prekine ter pri Ustavnem sodišču RS z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

6Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

7Tožba ni utemeljena.

8Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Tej določbi je sledila tudi tožena stranka in to v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila. Sodišče pritrjuje tožnikovim tožbenim navedbam, da se morajo bistveno enaki položaji obravnavati enako ter da mora, kolikor zakonodajalec take položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same, zakonodajalec pa ga mora ustrezno utemeljiti. Sodišče ugotavlja, da je predlagatelj (Vlada RS) Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagatelj zakona je izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi, št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, ugotovilo: "da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave RS". Prav tako je predlagatelj zakona pojasnil: "da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila".

9Tožnik trdi, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS. Trdi, da gre za različno ureditev plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, glede na plačila nagrade izvedencem, tolmačem in vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih ter da za tako razlikovanje ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavo.

10Do vprašanja ali je zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT za tiste odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, se je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi, št. X Ips 28/2018 z dne 5. 2. 2020, ki mu sodišče sledi in ga v nadaljevanju v bistvenih točkah tudi povzema. Sodišče ob tem dodaja, da je tudi določba 22. člena Ustave RS, torej ustavna pravica do enakega varstva pravic, izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, iz katere izhaja dvoje: sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih, zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Obe zahtevi sta temeljni določili nepristranskega in poštenega postopka in ustreznega odločanja, država pa mora to zagotoviti s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve in poskrbeti za uresničevanje v posamičnih postopkih odločanja o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Iz ustavnopravne presoje izhaja, da je pravica do enakega varstva pravic procesnega značaja (glej Šturm Lovro in ostali: Komentar Ustave Republike Slovenije; Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 238 - 239).

11Vrhovno sodišče je v zgoraj navedeni sodbi navedlo, da drugi odstavek 14. člena Ustave RS zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar pa tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Vrhovno sodišče je poudarilo, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja, kar pomeni, da je treba pri presoji o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, izhajati iz predmeta pravnega urejanja, pri tem pa je treba uporabiti vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.

12Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev (tudi vročevalcev, ki jih v tožbi navaja tožnik) v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev v postopku, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do nagrade za njihovo delo iz javnih sredstev, saj se vse te nagrade izplačujejo iz sredstev proračuna. Kljub temu pa je treba pri primerjavi njihovih medsebojnih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem na podlagi Pravilnika o sodnih tolmačih ter plačilo vročevalcem na podlagi Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti pa zgolj ob primerjavi teh pravnih podlag ni mogoče ugotoviti, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko sodnim izvedencem, cenilcem, tolmačem in vročevalcem plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev tožeče stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.

13Sodišče še dodaja, da je tožnik svoje stališče, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS, utemeljeval tudi z navajanjem, da ni podlage za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč in plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev ter zunanjih sodelavcev, vendar pa sodišče ugotavlja, da gre za povsem neprimerljive poklice z odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč. Niti zdravniki koncesionarji niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah namreč niso udeleženci sodnih postopkov, pač pa izvajalci na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja.

14Na podlagi vsega navedenega sodišče ne sledi tožnikovim tožbenim ugovorom in ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, ki je tožniku za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči odmerila nagrado in stroške na podlagi OT (posameznim postavkam, ki jih je tožena stranka tožniku priznala, ta ne oporeka), upoštevala pa še določbo 17. člena ZOdv ter mu na tej podlagi priznala plačilo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, utemeljena. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Odločitev je sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), dejansko stanje zadeve pa med strankama tudi ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Dokazi, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, se nanašajo na listine v upravnem spisu.

K točki II izreka:

15Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.