UPRS Sodba I U 280/2019-16

Tožba se zavrne.

1Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju RTV) je z izpodbijanim sklepom na podlagi 393. in 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska iz naslova neplačanega prispevka za programe RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV prispevek) po odločbi - izvršilnem naslovu št. 61248118-02551078-01, ki je postala izvršljiva dne 13. 6. 2018, in sicer glavnice v višini 153,00 EUR, zamudnih obresti v višini 18,49 EUR in stroškov izvršbe v višini 10,00 EUR, skupaj torej 181,49 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunavajo od dne izdaje tega sklepa do dne plačila posamezne obveznosti. Z izpodbijanim sklepom je RTV še določila, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik na računu pri A. d.d.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa RTV pojasnjuje, da ima odločba št. 61248118-02551078-01 pravno naravo izvršilnega naslova, z njo pa je bilo tožniku naloženo plačilo RTV prispevkov, ki jih ni poravnal. Postopek izterjave RTV prispevka po določbi 393. člena ZDavP-2 uvede in vodi RTV, in sicer po določbah ZDavP-2. Ta v 143. členu določa, da se davčna izvršba začne z izdajo sklepa o davčni izvršbi, po določbi 96. člena pa se za nepravočasno plačane obveznosti obračunavajo tudi zamudne obresti. V nadaljevanju RTV še pojasnjuje, katera denarna sredstva so izvzeta iz davčne izvršbe.

3Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi povzema vsebino izpodbijanega sklepa in tožnikove pritožbe. Pojasnjuje, da gre v obravnavanem primeru za davčno izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, odločbe, ki je opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Navedbe, s katerimi tožnik ugovarja sami obveznosti plačila RTV prispevka (da ne gleda in posluša programov RTV Slovenija oz. da ne koristi njihovih storitev), so za predmetni postopek pravno nerelevantne in jih toženka ne more upoštevati. Tožnik namreč z njimi ne izpodbija davčne izvršbe, ampak samo odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija, ki predstavlja izvršilni naslov, kar pa na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče. Temu je namenjen ločeni in samostojni postopek pritožbe zoper izvršilni naslov. RTV je zoper tožnika utemeljeno in upravičeno uvedla davčno izvršbo, saj iz dokumentov spisa in pritožbenih navedb ni razvidno, da bi tožnik v predpisanem roku plačal dolg iz naslova RTV prispevka. V predmetni zadevi so bili tako izpolnjeni vsi zakonski pogoji po ZDavP-2 za davčno izvršbo.

4Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Trdi, da je naročnik Telekomovega paketa, ki mu ponuja določeno programsko shemo po lastni presoji. Meni, da ima prosto izbiro, katere programe želi gledati in katere programske pakete uporabljati. Ker ne gleda in posluša programov RTV Slovenija, ne vidi razloga za plačilo. Navaja, da postopki RTV niso zakoniti, ker ni bil izveden noben pravdni postopek, v katerem bi bil s sodbo ugotovljen dolg. Zato meni, da izvršilni naslov ni „verodostojen“ in krši temeljne človekove pravice. V zvezi s tem uveljavlja kršitev 3., 23., 24., 27. in 29. člena Ustave RS (URS) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in upošteva, da ni naročnik programov. Sodišče naj upošteva, da je lahko le sodba sodišča zakoniti izvršilni naslov.

5Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Ugotavlja, da tožnik v tožbi ponavlja popolnoma iste ugovore oz. navedbe, ki jih je podal že v pritožbi, in na katere je toženka že odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. RTV je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentirala toženka ter se opredelila tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

840. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1) določa, da se glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Po določbi 393. člena ZDavP-2 postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi RTV Slovenija po določbah tega zakona o davčni izvršbi.

9Davčna izvršba, tudi izvršba za izterjavo neporavnanih RTV prispevkov, se prične z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi Odločba o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2017 št. 61248118-02551078-01 z dne 10. 5. 2018, ki je, kot se navaja v izpodbijanem sklepu, postala izvršljiva dne 13. 6. 2018, tožnik pa obveznosti po tej odločbi, to je poravnave zapadlih neplačanih prispevkov za RTV za leto 2017, ni izpolnil. Temu tožnik s tožbo ne oporeka.

10Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo, enako kot v pritožbi, nasprotuje izpodbijanemu sklepu o izvršbi, ker meni, da ni zavezanec za plačilo RTV prispevka. Sodišče soglaša s toženko, da takšno zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da toženka ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, kar vse je tožniku v drugostopenjski odločbi pojasnila že toženka. Tožbene navedbe o tem, da odločitev toženke ni pravilna, češ da ne temelji na zakoniti pravni podlagi ter da krši Ustavo RS ter EKČP, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm.

11Glede na navedeno tožba ni utemeljena in jo sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrača.

12Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.