VSL Sodba II Cp 1822/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah 2 in 3 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 2.104,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot izhajajo iz točke 2 izreka. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 919,97 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka 3 izreka).

2Zoper sodbo (točki 2 in 3 izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne skupaj s stroškovno posledico. V pritožbi v bistvenem navaja, da so si določila iz pristopne izjave in splošnih pogojev tožeče stranke v nasprotju, kar pa je zavajajoče ravnanje s strani tožeče stranke in predstavlja kršitev Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). Pritožnica namreč trdi, da je iz podpisane pristopne izjave izrecno izhajalo, da osnovna uporabnica (pritožničina mama) sprejema polno odgovornost za vse denarne obveznosti, nastale z uporabo osnovne in dodatne kartice. Ker pri podpisu imetnice dodatne kartice te navedbe ni bilo, sta pritožnica in njena mama razumno sklepali, da je odgovornost za dolgove le na osnovni uporabnici. Splošni pogoji, ki naj bi jih prejela ob kartici, pa so določali prav nasprotno – torej, da za obveznosti iz dodatne kartice solidarno odgovarja tudi imetnica dodatne kartice. Iz pristopne izjave je povprečen potrošnik lahko sklepal, da ne prevzema odgovornosti za dolg, saj se namreč ni podpisal na črto, ki je bila namenjena izrecni potrditvi tega dejstva. Pristopna izjava je tako zavedla potrošnika, da je sprejel odločitev, ki je sicer morda ne bi sprejel. Dejanske obveznosti dodatnega uporabnika so bile prikrite in celo zavajajoče prikazane. Pritožnica je res podpisala, da bo spoštovala določila iz Pogodbe o uporabi kartice, pri čemer pa dokumenta s takim naslovom nikoli ni prejela. Trdi tudi, da pristopna izjava v razmerju do splošnih pogojev predstavlja posebne pogoje, kateri v primerih nasprotij s splošnimi pogoji, prevladajo in veljajo (4. odst. 120. čl. OZ²). Sicer pa se nejasna (kamor spadajo tudi nasprotujoča si) določila razlagajo v korist nasprotne stranke (83. čl. OZ). Nadalje še navaja, da je sodišče napačno ocenilo, katera so odločilna dejstva za izdajo konkretne sodbe. Prav tako naj sodišče ne bi sledilo pravilu o dokaznem bremenu, ki je v konkretnem primeru zahtevalo, da tožeča stranka izkaže, da so bili splošni pogoji jasni, da so bili pritožnici predloženi in dostopni brez težav ter da se je pritožnica seznanila z njihovim celotnim besedilom. Kljub temu, da tožeča stranka tega dokaznega bremena ni izpolnila, je sodišče njene navedbe štelo za dokazane, kar pomeni, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo postopka.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da sta tožena stranka in njena mama, na podlagi dne 22. 6. 2005 izpolnjene in lastnoročno podpisane pristopnice (pristopne izjave), pridobili ... kartico. Pri tem je mama tožene stranke kot osnovna uporabnica prejela osnovno kartico, tožena stranka pa je kot dodatna uporabnica prejela dodatno kartico. Iz pristopnice izhaja, da dodatni uporabnik s svojim podpisom jamči, da bo spoštoval (oz. da sprejema) vsa določila iz Pogodbe o uporabi kartice, ki jo bo prejel skupaj s kartico. Na papirju, na katerem je tožena stranka prejela kartico, je bila posebej opozorjena, da naj na hrbtni strani dopisa prebere pogoje za uporabo kartice. S tem, ko je tožena stranka začela uporabljati kartico, je konkludentno sprejela tudi pogoje o uporabi kartice, ki skupaj s podpisano pristopnico predstavljajo pogodbo o uporabi kartice. V kolikor se tožena stranka s splošnimi pogoji pred uporabo kartice ni seznanila, to ne more pomeniti, da je splošni pogoji ne zavezujejo. Tožena stranka se je z uporabo kartice zavezala k solidarnemu plačilu stroškov, ki nastanejo z uporabo te kartice, tožeča stranka pa je kot upnik upravičena zahtevati izpolnitev obveznosti tj. plačilo dolga.

6Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zadevi ter pri tem pravilno sledilo pravilu o dokaznem bremenu. Vprašanje kje in na kakšen način je pritožnica pristopila k uporabi kartice glede same vsebine splošnih pogojev res ni bistvenega pomena, vendar pa je pritožnica v prvostopenjskem postopku sama izpostavila to vprašanje. Pritožnica je namreč navajala, da ji bančna uslužbenka, kateri je pojasnila, kakšno kartico z mamo potrebujeta, ni predstavila obstoja solidarne odgovornosti uporabnika dodatne kartice. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno ugotavljalo, na kakšen način je pritožnica pristopila k sklenitvi pogodbe s tožečo stranko. S tem je namreč ugotovilo, da je pritožnica pristopno izjavo tožeči stranki poslala po pošti in je ni izpolnila v bančni poslovalnici. Iz tega gre zaključiti, da pri podpisu pristopne izjave ni bila prisotna bančna uslužbenka, ki bi pritožnici sploh lahko predstavila njeno solidarno odgovornost kot uporabnici dodatne kartice in jo ustno opozorila na obstoj splošnih pogojev. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o tem, da je pritožnica pogoje za uporabo kartice prejela skupaj s kartico ter da jo le-te v celoti zavezujejo. Tožeča stranka resda v spis ni vložila kopije točno tistega dopisa, ki ga je poslala pritožnici, temveč je sodišču predložila standardiziran dopis, ki je bil z enako vsebino poslan vsem novim uporabnikom. Pri čemer je priča zaposlena pri tožeči stranki prepričljivo izpovedala, da kartice brez dopisov ne morejo »ven iz hiše«, ter da v svojem arhivu hranijo le kopijo pristopne izjave pritožnice, ne pa tudi fotokopijo točno tistega dopisa, ki ji je bil poslan skupaj s kartico. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka izkazala, da je dopis s pogoji za uporabo kartice skupaj s kartico poslala pritožnici. Pritožbeno sodišče nadalje še pojasnjuje, da imajo pogoji za uporabo kartice skladno z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot³) naravo splošnih pogojev oz. pogodbenih pogojev.⁴ V potrošniških razmerjih velja, da pogodbeni pogoji potrošnika zavezujejo le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav (22. člen ZVPot). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pritožnica seznanjena z obstojem splošnih pogojev, saj je bila z dopisom prejetim ob kartici izrecno opozorjena naj prebere pogoje za uporabo kartice na hrbtni strani. Pritožnica je bila tako pravilno opozorjena na obstoj splošnih pogojev, ki so ji bili hkrati tudi predloženi in zato tudi brez težav dostopni. Neutemeljene so tako tudi pritožbene navedbe pritožnice, da s svojimi obveznostmi ni bila seznanjena, saj tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz 22. člena ZVPot. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da pritožnico splošni pogoji v celoti zavezujejo ter pri tem dosledno upoštevalo in pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, sodbe pa ne bremeni nobena izmed zatrjevanih bistvenih kršitev postopka.

7Materialnopravno pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da pritožnica solidarno odgovarja za dolg nastal na dodatni kartici, saj je v pogojih za uporabo kartice (splošni pogoji) določeno, da dodatni uporabnik – pritožnica solidarno odgovarja za vse stroške, ki nastanejo z uporabo dodatne kartice. Pritožnica v pritožbi sklepa, da je za dolg odgovorna zgolj njena mama kot osnovna uporabnica, saj je na pristopni izjavi le slednja podpisala izjavo, da prevzema polno odgovornost za vse denarne obveznosti nastale na osnovni in dodatni kartici, pri pritožničinem podpisu pa te izjave ni bilo. Takšne pritožbene trditve so materialnopravno zmotne, saj pritožnica zanemari dejstvo, da je bilo pod njenim podpisom na pristopni izjavi navedeno, da dodatni uporabnik s svojim podpisom jamči, da bo spoštoval oz. da sprejema vsa določila iz Pogodbe o uporabi kartice, ki jo bo prejel skupaj s kartico. Drži, da pritožnica dokumenta s točnim naslovom »Pogodba o uporabi kartice« resda ni prejela, vendar pa jo je dopis, ki ga je prejela skupaj s kartico opozarjal in napotil, naj pred uporabo kartice pozorno prebere splošne pogoje. V splošnih pogojih je namreč pojasnjeno, da podpisana pristopna izjava in splošni pogoji predstavljajo pogodbo o uporabi kartice,⁵ da z uporabo kartice uporabnik soglaša s splošnimi pogoji⁶ ter določeno, da dodatni uporabnik solidarno odgovarja za stroške nastale z uporabo dodatne kartice.⁷ Pritožnica tako neutemeljeno zatrjuje, da je bila v pristopni izjavi zavedena in da so bile dejanske obveznosti uporabnika dodatne kartice prikrite oziroma zavajajoče prikazane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pritožnica že ob podpisu pristopne izjave opozorjena na obstoj pogodbe oz. listine, ki podrobneje ureja pravila glede uporabe kartice. Sicer ob podpisu pristopne izjave še ni bila seznanjena s samo vsebino pogodbe oz. splošnih pogojev, vendar pa je ti dejansko še niso zavezovali. Šele ko je pritožnica začela uporabljati dodatno kartico, je konkludentno sprejela in soglašala s splošnimi pogoji. Če bi pritožnica splošne pogoje prebrala in z njihovo vsebino ne bi soglašala, dodatne kartice pač ne bi uporabljala. Tožeča stranka pritožnici ni skrivala njenih dejanskih obveznosti, če pa je pritožnica svojo kartico uporabljala ne da bi se seznanila z vsebino splošnih pogojev - čeprav jo je tožeča stranka nanje ustrezno opozorila, je to njen riziko⁸.

8Pritožbene navedbe, da je pritožnica kartico uporabljala izključno za potrebe mame, so v zadevi irelevantne, saj je med strankama nesporno, da je dolg nastal na dodatni kartici, katere uporabnica je bila pritožnica.

9Zmotne so pritožbene navedbe, da so določila splošnih pogojev v nasprotju s pristopno izjavo. Pritožnica skozi celo pritožbo ponavlja, da so si pristopna izjava in splošni pogoji v nasprotju, kar predstavlja zavajajočo prakso in kršitev določb Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). Pri tem pa teh navedb ne konkretizira in ne navede členov, katerih kršitev očita tožeči stranki. Sicer pa so pritožbene trditve pritožnice tudi v tem delu neutemeljene in napačne. Pritožnica v pritožbi sama navede, da izrecne izjave o prevzemu polne odgovornosti pri njenem podpisu ni bilo, ampak zgolj pri maminem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v pristopni izjavi urejena le odgovornost, po kateri odgovarja osnovni uporabnik kartice. O odgovornosti dodatnega uporabnika pa v pristopni izjavi ni navedenega ničesar. Slednjega ne gre razumeti na način, da dodatni uporabnik za dolgove ne odgovarja. Kot je sodišče že pojasnilo v prejšnji točki te sodbe, je bila solidarna odgovornost pritožnice jasno določena v splošnih pogojih, medtem ko pristopna izjava odgovornosti pritožnice ni urejala. Ker je bila odgovornost dolžnice torej urejena le v splošnih pogojih in ne tudi v pristopni izjavi, ni mogoče, da bi bili splošni pogoji v nasprotju s pristopno izjavo, saj slednja odgovornosti dodatnega uporabnika sploh ni urejala.

10Neutemeljeno je pritožničino sklicevanje na določbi 4. odst. 120. člena in 83. člena OZ. Držijo sicer navedbe pritožnice, da se citirani zakonski določbi uporabita v primeru nejasnih oz. nasprotujočih si splošnih pogojev in pogodbenih dogovorov, vendar pa je pritožbeno sodišče že v prejšnjih točkah te sodbe izrecno pojasnilo, da v zadevnem primeru do nasprotij med pristopno izjavo in določili splošnih pogojev sploh ni prišlo. Splošni pogoji o uporabi kartice so bili jasni in niso bili v nasprotju z vsebino pristopne izjave, zato pri odločanju v tej zadevi uporaba citiranih členov OZ ni prišla v poštev.

11Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točki 2 in 3 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Zaradi pritožbenega neuspeha tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
³ Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998 s spremembami
⁴ 1. odst. 22. čl. ZVPot splošne pogoje uvršča med pogodbene pogoje
⁵ tč. q 1. člena Pogojev za uporabo kartice
⁶ tč. b 2. člena Pogojev za uporabo kartice
⁷ tč. j 4. člena Pogojev za uporabo kartice
⁸ Glej V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 634