VDSS Sodba in sklep Pdp 455/2020

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 2.555,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 9. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). Ustavilo je postopek v delu, ki se nanaša na plačilo obresti za obdobje od 1. 10. 2013 do 20. 9. 2015 (točka II izreka), ki ni pod pritožbo. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 1.016,74 EUR v roku 8 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (točka III izreka). S sklepom z dne 15. 7. 2020 je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 130,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

2Zoper točko I in III izreka sodbe in sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne v celoti s stroškovno posledico. Sodišče materialno napačno pojmuje, kaj predstavlja prost dan na misiji. Pri tem ni upoštevalo stališča VS RS v sodbi opr. št. VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018 o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo na mednarodnih misijah v tujini, saj so podvrženi posebnemu režimu. Ta stališča izhajajo iz točk 17 in 10 obrazložitve navedene sodbe. Opozarja, da je VS RS s sklepi: opr. št. VIII DoR 171/2018 z dne 4. 12. 2018 dopustilo revizijo še glede vprašanja ali tudi nošenje uniforme, spoštovanje Pravil Slovenske vojske in pravil obnašanja v vojaški bazi ter nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze vplivajo na presojo, da pripadnik ne koristi tedenskega počitka; VIII DoR 242/2018 z dne 23. 1. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali jutranji postroj in dvig zastave predstavlja delovno obveznost, ki posega v tedenski počitek; VIII DoR 265/2018 z dne 6. 2. 2019, na vprašanje, da ni pomembno, kakšno opravilo je imel pripadnik na dneve tedenskega počitka, ne da bi bila opredeljena njihova vsebina; VIII DoR 69/2019 z dne 16. 4. 2019 pa je bilo dopuščeno še revizijsko vprašanje, ali pomenita udeležba na sestankih v zvezi s podajanjem informacij za nadaljnje delo in opravljanje podpornih nalog po lastni iniciativi nezagotovitev tedenskega počitka. Tako je potrebno razumevanje opravljanja dela v tujini prilagoditi temu posebnemu položaju, zato veljajo določene specifike. Do ugovorov v zvezi s tem se sodišče ni opredelilo, zato je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi 8. točko drugega odstavka istega člena, posledično pa tudi 22. člen Ustave RS. Preveliko težo je namenilo izpovedim tožnika in njegovih prič, zanemarilo pa je izjavo priče A.A., da so se redne naloge izvajale po mesečnem načrtu dela, ki je bil vnaprej znan in da kot poveljnik ni izdajal ukazov o pregledu vozil na proste dni in da za to tudi ni bilo potrebe. Meni tudi, da je sodišče napačno ocenilo tožnikovo izjavo in izjavi prič, ki jih je predlagal tožnik. Pričanje je bilo tako zelo splošno in nekonkretizirano, da ne utemeljuje poklonitve vere v izpoved s strani sodišča. Izpostavlja še sodbo VS RS VIII Ips 22/2020, ki zahteva konkretizacijo delovnih nalog po posamičnih dnevih, in opozarja, da je tožena stranka izkazala, da je tožniku zagotavljala tedenski počitek in o tem predložila tudi evidenco. Ker sodišče prve stopnje v sodbi ni upoštevalo vseh listin, je storilo kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP izpodbija tudi sklep z dne 15. 7. 2020. Navaja, da je bila sodba z dne 11. 6. 2020 za tožnika res uspešna, vendar pa je izdani sklep potrebno razveljaviti, saj je tožena stranka zoper sodbo dne 14. 7. 2020 vložila pritožbo.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in dopolnilni sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tudi s pritožbo zatrjevanih kršitev po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, da je dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik v tem sporu zahteva odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v času, ko je bil kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske s strani tožene stranke napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo z mandatom OZN, in sicer od 29. 3. 2013 do 30. 9. 2013. V okviru napotitve je bil razporejen na formacijsko dolžnost "...", ki se opravlja v uradniškem nazivu VOJAK II pod zaporedno številko VOJAK, po formaciji številka ... v PRIPADNIKI SV NA MEDNARODNIH OPERACIJAH IN MISIJAH, naloge pa je opravljal kot VOJAK - VOZNIK. Tožnik je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje podal zadostno trditveno in dokazno podlago za svoje navedbe, da mu tožena stranka v času napotitve na misijo ni zagotovila tedenskega počitka, saj je delo opravljal vse dni v tednu, tožena stranka pa mu ni omogočila niti enega dneva tedenskega počitka. Zahteval je odškodnino za 23 neizkoriščenih dni tedenskega počitka.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji), 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji), 8. člena Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini z dne 12. 5. 1997 pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dolžna pripadnikom zagotavljati tedenski počitek in da se obveznosti ne more razbremeniti niti z okoliščinami, ki so povezane z mednarodnimi misijami, z višjo plačo in dodatki za delo na misiji ter se pri tem pravilno sklicevalo na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016. Pravilen pa je tudi zaključek, da se je tožnik sicer s podpisom pogodbe zavezal, da bo opravljal na misiji naloge pod pogoji določenimi v mednarodnih organizacijah, nacionalnih predstavništvih ali mandatu za območje, kjer se opravljajo naloge in kot zahtevajo okoliščine, vendar pa se s tem ni odpovedal svoji pravici, da koristi tedenski počitek.

7Sodišče je poleg vpogleda v listine, ki sta jih stranki vložili v spis, zaslišalo tudi tožnika in priče B.B., C.C. in tožnikovega nadrejenega poveljnika voda A.A.. Ugotovilo je, da tožnik evidencam obremenjenosti ni ugovarjal, ker niti ni vedel, da se vodijo, kar je potrdil tudi poveljnik voda. Kljub izpovedi poveljnika voda, da tožniku na dneve tedenskega počitka ni ukazal, da mora pregledovati vozila, je sodišče utemeljeno verjelo izpovedim tožnika in ostalih dveh prič B.B. in C.C.. Tožnik je bil na misiji voznik specialist vojaških vozil, zato je tudi na dneve, ko naj bi imel tedenski počitek opravljal pregled vozil, njihovo vzdrževanje, tankanje, čiščenje in servisiranje. Vseh vozil je bilo osem, pomagal pa je tudi ostalim voznikom. Sam je bil zadolžen sicer za eno terensko in eno bojno vozilo. Preglede vozil je bilo potrebno opravljati dnevno, saj bi druge pripadnike zaradi uporabe neoperativnega vozila lahko spravil v nevarnost, vozila so morala biti pripravljena ves čas za primer takojšnje uporabe. Tudi iz izpovedi poveljnika voda izhaja, da so morali na misiji biti ves čas v pripravljenosti za delovanje. Tako sodišče prve stopnje evidencam upravičeno ni verjelo.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi narave svojega dela na misiji ni mogel koristiti niti enega dneva tedenskega počitka, zato tudi konkretizacija tožnikovega dela na posamezni dan ni potrebna. Tožnik se tudi ni skliceval na to, da je moral biti ves čas v uniformi, da je moral spoštovati Pravila Slovenske vojske, da ni smel zapuščati baze, da se je moral udeleževati sestankov in podobno, zato se sodišču do tega ni bilo potrebno opredeljevati in so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9Pričanje vseh zaslišanih prič, ne samo tistih dveh, ki ju je predlagal tožnik, ni bilo splošno. Sodišče je na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej (tudi izpovedi) in vseh dokazov (tudi listinskih) skupaj po svojem prepričanju in na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, kar je tudi skrbno in jasno obrazložilo. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo kršitve po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno, glede na višino mesečne plače tožnika na misiji v znesku 2.948,97 EUR, število dni neizkoriščenega tedenskega počitka (23 dni) in dejstvo, da tožena stranka tožniku tedenskega počitka ni zagotovila, tožniku dosodilo odškodnino v višini 2.555,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2015 dalje do plačila. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Ker je tožnik v sporu uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti vse potrebne stroške postopka, tudi stroške sodne takse (za tožbo), ki so ji bili naknadno z dopolnilnim sklepom naloženi v plačilo.

11Kot izhaja iz navedenega, je pritožba tožene stranke zoper sodbo neutemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prav tako je ugotovilo, da je neutemeljena tudi pritožba zoper dopolnilni sklep, zato je zavrnilo tudi to in potrdilo izpodbijani sklep (3. točka 365. člena ZPP) sodišča prve stopnje.

12Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.